Potni stroški v javni upravi, šolstvo
Predlagam, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport vodi sezname zaposlenih v šolstvu. Seznami naj izkazujejo, kje ima zaposleni učitelj stalno prebivališče. Ta baza podatkov je lahko osnova, da se učitelje zaposluje čim bliže kraja bivanja, s čimer se zmanjšajo stroški prevoza na delo in izboljša kvaliteta dela učiteljev, ki več ur dnevno preživijo v avtomobilu, kar je izredno stresno. Poznam veliko učiteljev, ki so zaposleni za nedoločen čas v Ljubljani, ob iskanju zaposlitve bliže kraja bivanja pa so kljub dolgoletnim izkušnjam in priporočilu delodajalca večinsko zavrnjeni.
Ker zaposlitve navadno potekajo po vezah in poznanstvih.
Učitelje izbirajo in zaposlujejo ravnatelji, ministrstvo to samo odobri ali ne.
Zelo veliko učiteljev se na delovno mesto vozi več kot 100 km daleč v eno smer (največ v Ljubljano), pri čemer vsak mesec nastajajo ogromni potni stroški. Potni stroški lahko predstavljajo polovico ali več plače zaposlenega. SPRAŠUJEM SE, KAKO SI LAHKO NAŠA DRŽAVA, KI STISKA IN VARČUJE TUDI PRI KREDAH ZA TABLO, TO PRIVOŠČI?!?
V podeželskih šolah velja, da imaš možnost za zaposlitev v šoli samo, če si NEKDO. Če se prav pišeš, če si ravnateljev sorodnik, če si prijatelj od prijatelja, ki je nekomu dolžan uslugo...
Poznam veliko primerov, kjer se ravnatelji za zaposlitev ljudi odločajo po teh zvezah. Pa naj je to hči vaškega gostilničarja, ali hči bivše zaposlene učiteljice na šoli. Tudi vrtci žal niso izvzeti.
Torej, kako si lahko država (Ministrstvo) privošči izplačila enormnih potnih stroškov za zaposlitve, KI BI JIH LAHKO UČITELJI VEČINSKO OPRAVLJALI V DOMAČEM KRAJU: Po drugi strani pa Ministrstvo varčuje in ukinja stvari ki so osnovna dejavnost šole in šole se morajo znajti same, da te stvari financirajo.
Enak sistem je v vojski in policiji, ampak tam so večinoma zaposleni moški, ki jim je vseeno, če še nekaj ur preživijo v avtomobilu in ker se združujejo pri vožnji, tudi veliko denarja od potnih stroškov prihranijo zase. Zato se glede tega tudi nihče ne pritožuje.
V šolstvu so zaposlene večinoma ženske, ki jim je čas, ki ga bodo preživele z družino in lastnimi otroci preveč dragocen, da bi ga 3 ure dnevno zapravile na avtocesti, velikokrat še dlje, v koloni.
Osnovna šola se nahaja v skoraj vsaki slovenski vasi, učitelji bi lahko bili zaposleni blizu svojega doma. Ministrstvo bi lahko prihranilo ogromno denarja in ga raje usmerilo v dobro otrok.
Menim, da ni OK če so vsi učitelji na neki šoli iz domačega okolja. Po mojih izkušnjah so učitelji, ki se vozijo iz oddaljenih krajev boljši od domačih, mogoče je to povezano tudi z dejstvom, da so si službo morali izboriti in nimajo botrov v domačem okolju.
Pri teh zaposlitveh pa je se drugi problem - v malih obcinah, kjer prakticno zupan vse fura pa so itak zaposlitve vezane na poznanstva in veliko prednost imajo kandidati iz iste obcine, to pa zato, ker se obcina financira tudi iz plac zaposlenih in to pomeni da denar krozi v isti obcini - v glavnem zgresen sistem.
To s potnimi stroški je potrebno omejiti na npr. 100 EUR/mesec na vseh podrocjih, ne samo v solstvu, tudi v gospodarstvu. V javni upravi se naj potem prihranek pri potnih stroških prelevi v visje place, zniza se naj minimalna placa (lahko bruto strosek drzave ostane enak). Poznam kar nekaj primerov v gospodarstvu, kjer je "delavec" zaposlen za minimalno placo, pol pa dobi se enkrat toliko za potne stroske in malico, ceprav ima do sluzbe 10 min. Delodajalec placa dosti dosti manj prispevkov, tudi delavec ima zaradi tega nizjo dohodnino, res pa je da manj vplacujeza panzijo, kar pa je nekemu 30 letniku itak vseeno (raje tisto kar vec dobi zaradi manj davkov sam varcuje, bo imel visjo penzijo kot od drzave), na slabsem je pa drzava.
Avstrijski sistem, kjer se za prevoz na delo dobi dohodninska olajšava, seveda omejena, je neprimerno boljši od našega, ki bremeni podjetja.