4. 10. 2016
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je treba za zaščito živali zagotoviti pri reji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in poskusov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali. Prav tako ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali. Podrobnejše pogoje za zaščito hišnih živali pa določa Pravilnik o zaščiti hišnih živali.
Nadzor nad izvajanjem določb teh predpisov izvaja Inšpekcija Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, poleg njih pa tudi kmetijski, lovski, ribiški inšpektorji ter inšpektorji, pristojni za ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: pristojni inšpektor), vsak v okviru svojih pooblastil in pristojnosti. Nadzorstvo nad izvajanjem določb drugega odstavka 11. člena, 12. člena ter prve, druge, četrte, pete, šeste, devete in enaindvajsete alinee 15. člena tega zakona poleg oseb iz prejšnjega odstavka opravlja tudi policija. Nadzorstvo nad izvajanjem določbe tretjega odstavka 11. člena tega zakona opravljajo policisti in občinski redarji.
V primeru trajne ali začasne zapustitve živali je določeno, da je namerna trajna ali začasna zapustitev prepovedano ravnanje (15. člen). Če je ravnanje storjeno naklepno in zaradi tega nastanejo posledice iz 4. člena tega zakona, se šteje, da gre za mučenje živali.
Prav tako je v 5. členu določeno, da so zapuščene živali najdene, oddane ali odvzete hišne živali razen prostoživečih živali. Kot ena izmed dolžnosti skrbnika je v 8. členu določeno tudi, da mora skrbnik živali zagotoviti redno preverjanje zdravstvenega stanja in dobrobiti živali, kar mora biti opravljeno tako pogosto, da se prepreči nepotrebno trpljenje živali. V Pravilniku o zaščiti hišnih živali (Uradni list RS, št. 51/09, 89/14) pa je natančno določeno, kaj je primerna oskrba (pogostost hranjenja na primer) hišnih živali in kakšni so primerni bivalni pogoji za hišne živali. V pravilniku je opredeljeno tudi, da mora skrbnik izgubo hišne živali prijaviti pristojni veterinarski organizaciji ali zavetišču za zapuščene živali v 3 dneh, sicer se šteje, da gre za namerno zapustitev živali. Zakon o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13, UPB-3) opredeljuje v 4. členu kaj je mučenje živali. Mučenje živali je:
- vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju,
- nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali.
Pasji lajež je lahko tudi moteči hrup. Hrup kot moteči dejavnik je omenjen v več zakonih. Varstvo pred čezmernim hrupom ureja Zakon o varstvu okolja, ki pa vladi daje pooblastilo, da predpiše mejne vrednosti izpustov, torej tudi hrupa. Na podlagi tega zakona je bila izdana Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Ta določa kot vire onesnaževanja okolja s hrupom predvsem naprave, obrate, objekte za javne prireditve, komunalno infrastrukturo, letališča, ceste itd. Pasji lajež pa ni hrup, ki ga ureja ta uredba. Varstvo pred hrupom jamči tudi Zakon o varstvu javnega reda in miru. Ta zakon povzročanje nekaterih oblik hrupa v posameznih okoliščinah opredeljuje za prekršek. Med drugim določa, da kdor na nedovoljen način med 22.00 in 6.00 moti mir ali počitek ljudi s hrupom in ne gre za nujne interventne – vzdrževalne posege, se kaznuje z določeno globo. Nadzor nad temi določili mora izvajati policija. Dolžnost policije je, da posreduje, če gre za sum storitve prekrška ali celo kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tako se morajo policisti odzvati na klic za pomoč, preveriti posamezno prijavo oziroma zahtevo za intervencijo in ustrezno ukrepati, če bi se to ob posredovanju pokazalo za potrebno. V zvezi z laježem psov pa policija ne more ukrepati, ker niso podani potrebni elementi prekrška.
Lajež psa sam po sebi ni znak trpljenja ali celo mučenja živali, saj je lajež način sporazumevanja psov. Psi uporabljajo zvočne signale v različnih kontekstih. Z laježem se pes brani, igra, pozdravlja, išče pozornost ali opozarja. Godrnjanje uporablja pri pozdravljanju ali pa je to znak zadovoljstva, medtem ko renčanje uporablja kot grožnjo ali opozorilni znak, pa tudi v igri. Cviljenje označuje podrejanje, obrambo, pozdrav, bolečino, pa tudi iskanje pozornosti. Pretiran lajež pa je lahko vedenjska motnja psa.
Ker zakon o zaščiti živali že ureja trajno ali začasno zapustitev živali in ker so kriteriji za obravnavo zapustitve živali že določeni v podzakonskih aktih in ker so posledice trpljenja opredeljene kot kaznivo dejanje, dodatno normiranje tega področja ni potrebno.
Organi pristojni za nadzor so organizirani na način, do so preko centrov za obveščanje (112 ali 113) dosegljivi 24/7.
Pretiran lajež lahko nakazuje na okoliščine, v katerih za psa ni primerno poskrbljeno. Pretirano lajanje je potrebno ocenjevati v kontekstu odgovornega ravnanja z živaljo z ugotavljanjem okoliščin dobrobiti živali, kar trenutno veljavni Zakon o zaščiti živali že omogoča. Pretiranega hrupa ali posledic pretiranega hrupa pa ni mogoče urejati z Zakonom o zaščiti živali.