11. 10. 2016
Odziv Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo
Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - UPB, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US, 82/13 in 55/15; v nadaljnjem besedilu: ZGD-1), ki je v pristojnosti Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ureja zgolj statusno-pravne vidike ustanovitve in poslovanja ter prenehanja podjetnika, ne pa tudi drugih vidikov, npr. vidike povezane z višino prispevkov itd. Skladno z ZGD-1 je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru registriranega podjetja. Podjetnik lahko začne opravljati dejavnost, ko je pri Agenciji RS za javnopravne evidence in storitve vpisan v Poslovni register Slovenije.
V skladu s prvim odstavkom 54. člena ZGD-1 morajo družbe in podjetniki voditi poslovne knjige in jih enkrat letno zaključiti. ZGD-1 z namenom olajšanja poslovanja manjših podjetnikov ureja tudi tako imenovanega »podjetnika normiranca« to je podjetnika, ki mu ni treba voditi poslovnih knjig in sestaviti letnega poročila, če v skladu z Zakonom o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 UPB, 9/12 - odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 - ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 - odl. US, 96/13, 29/14 odl. US, 50/14, 23/15 in 55/15) ugotavlja davčno osnovo za davek od dohodka iz dejavnosti z upoštevanjem normiranih odhodkov. To velja tudi za podjetnika, ki začne opravljati dejavnost. Zakon o dohodnini določa zgornjo mejo za podjetnika normiranca v višini 50.000 EUR prihodkov oziroma v višini 100.000 EUR, če je pri njem vsaj ena oseba obvezno zavarovana za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Pri ugotavljanju davčne osnove se upoštevajo normirani odhodki v višini 80 % prihodkov.
V skladu z vsem navedenim na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo menimo, da so določbe ZGD-1 ustrezne in jih ni treba spremeniti ali dopolniti.
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Z vidika pokojninske in invalidske zakonodaje bi v zvezi s predmetnim predlogom najprej želeli opozoriti, da obstoječi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2) zasleduje načelo poenotenja vseh oblik dela, in sicer na način, da so vse oblike dela obremenjene s prispevki na enak način. Če si posameznik materialno in socialno varnost tako zagotavlja iz naslova opravljanja dejavnosti, se mu prispevki iz tega naslova, vplačani v času aktivne dobe, ter obdobja zavarovanja posledično pozneje upoštevajo pri pridobitvi pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (lahko bi rekli, da se prispevki "vlagajo" z namenom, da bo posameznik nekoč v starosti oz. v primeru nastanka invalidnosti ali smrti na podlagi Ie-teh pridobil pravico do pokojnine ali nadomestila iz invalidskega zavarovanja).
V skladu z ZPIZ-2 morajo tako biti vsi posamezniki, ki opravljajo neko delo oziroma dejavnost, vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tako je za vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah ter vse fizične osebe, ki opravljajo drugo dovoljeno dejavnost in ki se vpišejo v poseben register, določena obvezna vključitev v zavarovanje. Z navedenim se uresničuje temeljni namen reforme pokojninskega sistema, ki je v zagotavljanju finančne vzdržnosti pokojninskega sistema ob sočasni ohranitvi števila delovno aktivnih zavarovancev ter posledično zagotavljanju socialne in materialne varnosti zavarovancev z zagotavljanjem pravic iz minulega dela, ki odražajo Vplačane prispevke. V primeru začetka opravljanja katerekoli samostojne dejavnosti se tako vzpostavi pravna podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje, s tem pa tudi za zakonsko določeno plačilo prispevkov iz tega naslova.
Začetek zavarovanja je vezan na vpis v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco, s katerim lahko te osebe začnejo opravljati dejavnost. Prenehanje zavarovanja pa je vezano na prenehanje pravnega razmerja, ki praviloma nastopi z izbrisom iz predpisanega registra oziroma evidence. Prav tako preneha s prenehanjem veljavnosti ustreznega dovoljenja.
Samozaposlene osebe se morajo v zavarovanje vključiti za polni zavarovalni čas, če ni z zakonom drugače določeno. Skladno z zakonom je samozaposlenemu zavarovancu dovoljeno zavarovanje s krajšim zavarovalnim časom v primerih, ko:
- je prednostno zavarovan s krajšim delovnim časom na podlagi delovnega razmerja,
- je pridobil pravico do krajšega delovnega časa na podlagi predpisov o starševstvu,
- je pridobil pravico do delne pokojnine ali
- je ponovno vstopil v zavarovanje na podlagi opravljanja dejavnosti v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega zavarovalnega časa in se mu pokojnina izplačuje v sorazmernem delu.
Če je zavarovanec iz naslova delovnega razmerja zavarovan za manj kot polni delovni čas in v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost se mora do polnega delovnega časa zavarovati po tej podlagi.
V zvezi s predlogom glede spremembe obsega plačevanja prispevkov za obvezna socialna zavarovanja za samozaposlene osebe, bi z vidika zakonodaje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nadalje želeli še pojasniti, da je ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013, za samozaposlene osebe prinesel dve temeljni novosti, katerih glavni namen je prav v zmanjšanju obremenitev samozaposlenih oseb ob sočasnem spodbujanju podjetništva. Takšno novost prinaša štirinajsti odstavek 145. člena ZPIZ-2, in sicer gre za t. imen. delno oprostitev plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca za samozaposlene osebe, ki so v prvih 12 mesecih poslovanja po prvem vpisu v poslovni register ali v drug register oziroma evidenco oproščena plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca v višini 50 % zneska prispevka, v naslednjih 12 mesecih pa v višini 30 % zneska prispevka, obračunanega od zavarovalne osnove iz drugega odstavka 145. člena ZPIZ-2. Ob tem dodajamo, da so do olajšav upravičeni le tisti, ki so prvič vpisani v poslovni oziroma kakšen drug register. To pomeni, da pogoj prvega vpisa po določbi štirinajstega odstavka 145. člena ZPIZ-2 izpolnjuje le tisti zavezanec, ki predhodno nikoli ni opravljal samostojne dejavnosti na podlagi vpisa v katerikoli register samostojnih dejavnosti. Oproščene prispevke iz tega naslova pokriva Republika Slovenija iz proračuna, kar pomeni dodatno obremenitev za državni proračun, ki že tako prispeva kar tretjino vseh sredstev za izplačevanje pravic iz pokojninske blagajne. Glede na to, da so samozaposlene osebe delno oproščena tako prispevka zavarovanca kot prispevka delodajalca, je mogoče zaključiti, da so samostojni podjetniki, ki v eni osebi »združujejo« tako status delavca kot delodajalca, v nekem smislu ugodneje obravnavani v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev (starejši delavci, mladi delavci).
Druga novost, ki jo je prinesel ZPIZ-2, pa je vtem, da je zakon za zavarovance, ki ne prejemajo plače (samozaposlene osebe, družbeniki, ki so hkrati poslovodne osebe in kmetje) spremenil način določitve zavarovalne osnove, od katere se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (145. člen). Spremenjeni način določanja zavarovalnih osnov pomeni, da zavarovalne osnove po ZPIZ-2 niso več določene tako, da se glede na dobiček razvrščajo v enega izmed osmih zavarovalnih razredov, kot je to določal prejšnji zakon, temveč je zavarovalna osnova določena individualno glede na zavarovančev ugotovljeni dobiček. Prav pri ugotovljenem dobičku (drugi odstavek 145. člena) pa ZPIZ-2 le za samozaposlene osebe določa posebnost, ki pa je namenjena ne le spodbujanju podjetništva, temveč tudi ohranitvi podjetništva, spodbujanju konkurenčnosti ter inovativnosti samozaposlenih oseb na trgu dela. Ta novost na področju plačevanja prispevkov pomeni, da je le samozaposlenim osebam omogočeno zniževanje dobička pri ugotavljanju zavarovalne osnove za 25%, iz česar izhaja, da je samozaposlenim osebam omogočeno plačilo nižjih prispevkov glede na druge zavarovance, ki prav tako nimajo plače (npr. družbenike in kmete).
Nadalje pojasnjujemo, da ima skladno z desetim in enajstim odstavkom 145. člena ZPIZ-2 samozaposlena oseba možnost, da lahko, če oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu dobičku v tekočem letu, za naprej plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zavarovalne osnove, zmanjšane za največ 20 %, vendar najmanj od najnižje zavarovalne osnove po ZPIZ-2, ki je določena v višini 60 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec (četrti odstavek 145. člena ZPIZ-2). Ob tem je nadalje določeno, da se, če v tem primeru zavarovalna osnova, ugotovljena na podlagi dejanskega dobička za to leto, preseže znižano zavarovalno osnovo, od katere so se plačevali prispevki, za več kot 20 %, v prihodnjem obdobju prispevki plačujejo od zavarovalne osnove, določene na podlagi dejansko ugotovljenega dobička, povečane za 20 %. Znižana zavarovalna osnova velja, dokler se v skladu s tem členom zavarovalna osnova ne določi na novo.