Splošni uspeh v srednji šoli kot aritmetična sredina končnih ocen posameznih predmetov
Trenutni odstavek (3) 19. člena Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah je malce preohlapen in nenatančen, saj ne razlaga vseh primerov nabora in kombinacij končnih ocen, ki tvorijo dijakov splošni uspeh. Zaradi njegove ohlapnosti je odstavku (3) dodan odstavek (4), ki je prav tako nekoliko sporen, saj v praksi dopušča zelo subjektivno obravnavo dijaka, katerega ocene odstopajo od meril iz odstavka (3).
Trenutni člen:
19. člen
(splošni uspeh)
(1) Oddelčni učiteljski zbor, v izobraževanju odraslih pa strokovni aktiv, potrdi na predlog razrednika splošni uspeh dijaku po tem, ko ta uspešno opravi vse obveznosti, določene z učnim načrtom oziroma katalogom znanj.
(2) Splošni uspeh se določi kot: odličen, prav dober, dober in zadosten.
(3) Dijak doseže:
– odličen splošni uspeh, če je najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno odlično (5), pri ostalih pa z oceno prav dobro (4),
– prav dober učni uspeh, če je najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno prav dobro (4), pri ostalih pa z oceno dobro (3),
– dober učni uspeh, če je najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno dobro (3), pri ostalih pa z oceno zadostno (2),
– zadosten učni uspeh, če je pri več kot polovici predmetov ocenjen z oceno zadostno (2), pri ostalih pa z oceno pozitivno.
(4) Pri določanju splošnega uspeha, če gre za odstopanje od meril iz prejšnjega odstavka, se upošteva dijakovo znanje in napredek, prizadevnost, delavnost in samostojnost v vzgojnem in izobraževalnem procesu ter odnos do izpolnjevanja obveznosti. Splošni uspeh na predlog razrednika, učitelja, ki dijaka poučuje ali ravnatelja, določi oddelčni učiteljski zbor, v izobraževanju odraslih pa strokovni aktiv.
Primer: Dijak ima skupno 12 predmetov, od tega ima 11 zaključenih z oceno odlično (5), enega pa z zadostno (2). Kakšen bi bil njegov splošni uspeh? Kaj pa če bi imel eno oceno dobro (3), vse ostale pa odlično (5)? Pa če bi imel šest ocen dobro (3) in šest odlično (5)? Trenutni pravilnik ne specificira, kaj se zgodi v takih primerih. Vse je prepuščeno subjektivni presoji razrednika/učitelja/ravnatelja. Poleg tega pa je zborovanje učiteljev za določanje splošnega uspeha posameznega dijaka, ki odstopa od meril trenutnega odstavka (3) 19. člena, zanje tudi zares čas jemajoče.
Končne ocene pri posameznih predmetih naj bi bile med seboj enakovredne, saj naj bi tudi predmeti bili med seboj enakovredni, četudi včasih prihaja do raznih favoriziranj določenih predmetov. Iz vsega navedenega je čutiti potrebo po objektivizaciji in avtomatizaciji pravilnika. Za določanje končnega uspeha dijaka se statistično gledano zdi metoda aritmetične sredine kot srednje vrednosti povsem ustrezna, saj kot že rečeno naj bi bile končne ocene predmetov med seboj enakovredne.
Ob predpostavki, da so končne ocene vseh predmetov enakovredne, torej predlagam, da se spremeni odstavek (3) in po potrebi črta odstavek (4) 19. člena Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah.
Predlagana sprememba:
19. člen
(splošni uspeh)
(1) Oddelčni učiteljski zbor, v izobraževanju odraslih pa strokovni aktiv, potrdi na predlog razrednika splošni uspeh dijaku po tem, ko ta uspešno opravi vse obveznosti, določene z učnim načrtom oziroma katalogom znanj.
(2) Splošni uspeh se določi kot: odličen, prav dober, dober in zadosten.
(3) Dijak doseže:
– odličen splošni uspeh, če je aritmetična sredina ocen predmetov na intervalu [4˙50, 5˙00]
– prav dober učni uspeh, če je aritmetična sredina ocen predmetov na intervalu [3˙50, 4˙50)
– dober učni uspeh, če je aritmetična sredina ocen predmetov na intervalu [2˙50, 3˙50)
– zadosten učni uspeh, če je aritmetična sredina ocen predmetov na intervalu [2˙00, 2˙50)
To dobro deluje zgolj za odličen uspeh. V nasprotnem primeru lahko dijak s praktično samimi zadostnimi ocenami in kakšno odlično pri športni vzgoji in likovni umetnosti pride zelo hitro do dobrega uspeha.
Kadar ima nekdo en predmet zaključen z oceno zadostno, je najvišji možni končni uspeh dober.
Če ima eno trojko, je lahko kvečjemu prav dober...
Računamo povprečje? Matematika 2, ostalo 5. A je tak učenec upravičen do odličnega uspeha?
Pa ni nujno, da je matematika, dal sem zgolj primer.
Edino pravilno. Predvsem povprečje bi moralo biti merilo in nič drugega. To je matematično pravilno. Tisti, ki postavljajo takšne zakone, bi morali obvladati matematiko. Tudi tisti, ki komentirajo tukaj.
Je pa res, da bi predmeti morali imeti utež glede na število ur.
Meni osebno se ne zdi ustrezno, da ima lahko "odličen" uspeh nekdo, ki ima popravni izpit.
Kot primer, ki bi se lahko zgodil pri matematičnem določanju uspeha.
Ali pa nekdo, ki ima ob desetih odličnih ocenah "dvojko" iz matematike in slovenskega jezika (kot predmetov, ki imata največjo težo).
S popravnim izpitom še nimaš splošnega uspeha. Šele ko popravni izpit opraviš, ti dodelijo splošni uspeh. Zato tudi ne moreš imeti aritmetične sredine ocen manjše od 2˙00, saj moraš vse imeti ocenjeno z vsaj zadostno (2).
Zakaj pa imata matematika in slovenščina največjo težo? Je to kje posebej zakonsko zapisano/utemeljeno? Kot piše v predlogu, izhajam iz predpostavke, da so predmeti med seboj enakovredni, kar naj bi vsaj teoretično bili. Zakaj se vsi tako spotikajo ob to povprečje, kot da je nevemkaj?
Predmeta imata največjo težo ker imata praviloma v učnem načrtu največ ur. Poleg tega sta tudi edina obvezna predmeta na maturi (za tiste, ki jo opravljajo). Sta tudi edina predmeta, ki sta v predmetniku od prvega razreda OŠ do zadnjega letnika SŠ.
Vsi predmeti ne morejo imeti iste teže. Čebelarstvo pač ne more biti enako pomembno kot materni jezik in matematika.
Strinjam, kot kaže je sedanje nefavoriziranje predmetov nemiselno, saj se jih kasneje favorizira v maturi. Torej glede na maturo se zdi, da bi morala slo. in mat. nositi večjo težo tudi pri oceni uspeha v OŠ.
Toda, ker vemo da sta za osebo, ki se bo vpisala na recimo likovno srednjo šolo ta dva predmeta manj pomembna, se zdi, da je sedanji sistem za maturo zgrešen.
Torej če se že gremo favoriziranje predmetov za končno oceno uspeha v OŠ, se mi zdi smiselno favorizirati jih glede na to, kam se bo oseba vpisala v šolo naprej; ne pa posploševati, da sta slo. in mat. najpomembnejša nasploh.
Vsekakor se strinjam, da je sistem mature in točkovanja za vpis na fakultete zgrešen. Sprejemni izpiti so bili veliko boljši za ta namen.
Če slaba ocena pri npr. športni vzgoji ne pokvari uspeha, potem se strinjam.
Nekdo z ocenami 5 5 5 5 5 2 bi bil še vedno odličnjak.
S tem bi dijaki točno vedeli, kakšen uspeh bodo imeli z določenimi ocenami. Učiteljski zbor bo tako imel manj dela z razglabljanjem, ali si nek dijak res zasluži tak in tak uspeh.