Poenotenje kolektivnih pogodb pri pravici do stavke
Predlagam, da se z zakonom ali s spremembo vseh kolektivnih pogodb, poenotijo pogoji pravice do stavke, hkrati s pravico do denarnega nadomestila plače za čas trajanja stavke. Pogoj bi lahko bil enoten v približno tej obliki:
Za čas stavke pri delodajalcu, organizirane v skladu z zakonom, ki je posledica težje kršitve pravic delavcev pri delodajalcu, so delavci upravičeni do nadomestila v višini 70% osnovne plače. Nadomestilo je omejeno na največ 3 delovne dni. Pri poklicih, kjer stavka ni dovoljena, nebi bilo sprememb.
Obrazložitev:
Pravica do stavke je z ustavo zaščitena (in se s predlogom tudi ne zmanjšuje), a se zelo razlikuje med kolektivnimi pogodbami; v nekaterih kolektivnih pogodbah je urejena podobno kot je navedeno v predlogu, v drugih - predvsem v kolektivnih pogodbah javnega sektorja so pogoji za stavko navedeni ohlapno in tem zaposlenim za čas stavke pripada pravica do nadomestila plače v višini 100%, kar je potratno, nekonstruktivno, ne vodi v hitro reševanje sporov, pač pa ima za posledico pogoste in včasih neupravičene stavke, ter je napram drugim panogam tudi sporno zaradi večjih pravic. Kot primer se lahko vzame npr. Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja, SKEI in ureditev v tujini, kjer je stavkanje prav tako urejeno zelo različno - npr. v Švici se med stavko pogodba o zaposlitvi zamrzne in s tem tudi pravice iz zaposlitve, v Novi Zelandiji pa ima delodajalec pravico zaradi stavke zmanjšati plačo v višini neopravljenega dela, ali pavšalno v višini 10% na mesec, kadar je delavec stavkal.
Predlog se lahko tudi spremeni, a slediti bi moral načelu, da delavec, katerega pogodba o delu je težje kršena, obdrži pravico do stavke, da imajo vsi poklici enake pravice na tem področju, ter da ureditev ne vzpodbuja pogostih, neupravičenih stavk in neupravičene porabe sredstev delodajalca ali javnih financ.