KPK

Odziv Ministrstva za javno upravo

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljnjem besedilu: KPK ali komisija) je samostojen in neodvisen organ, ki ima predsednika in dva namestnika predsednika, kateri so funkcionarji. Člani KPK in zaposleni pri Komisiji imajo zakonske pristojnosti na področju seznanjanja s finančnim in premoženjskim položajem državnih in lokalnih funkcionarjev, na področju nadzora nad dejavnostjo lobiranja, v zakonsko določenem postopku raziskujejo in sprejemajo ukrepe v primerih nezdružljivosti funkcij, izvajajo ukrepe v primeru konflikta interesov, v primeru odkritih kaznivih dejanj iz področja korupcije pa so pristojni podati prijave ali kazenske ovadbe pristojnim organom pregona in sodnim organom. Podrobneje obseg, vsebina in raznolikost nalog ter pristojnosti KPK izhaja tudi njenih letnih poročil, objavljenih na uradni spletni strani KPK.

Predsednik komisije izmed imenovanih namestnikov predsednika določi prvega in drugega namestnika, posameznega namestnika pa lahko pooblasti, da ta organizira in vodi delo na posameznih področjih v okviru pristojnosti KPK. Prav tako predsednika v primeru njegove odsotnosti ali zadržanosti nadomešča prvi namestnik, v primeru odsotnosti ali zadržanosti predsednika komisije pa ga nadomešča drugi namestnik. Če je predsednik komisije razrešen iz razlogov, ki jih določa četrti odstavek 10. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 – uradno prečiščeno besedilo; ZIntPK), do imenovanja novega predsednika opravlja naloge predsednika prvi namestnik.

Komisija pri svojih postopkih, kot določa prvi odstavek 15. člena ZIntPK, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če z ZIntPK ni drugače določeno. V zvezi z odločanjem je v 11. členu ZIntPK določeno, da komisija deluje in odloča kot kolegijski organ, zadeve obravnava na sejah, kjer sprejema mnenja, stališča in druge odločitve, ki morajo biti sprejete vsaj z dvema glasovoma. Postopanje in odločanje kolegijskega organa ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v več pravnih normah: v primeru pristojnosti kolegijskega organa odločbe izdaja kolegijski organ, če s predpisi ni določeno, da jih izdaja predsednik kolegijskega organa, postopek vodi, pripravi poročilo ter izdela osnutek odločbe član kolegija, ki izpolnjuje predpisane pogoje, izjemoma druga oseba, ki jo pooblasti kolegijski organ (29. člen ZUP), o odločanju se sestavi zapisnik o posvetovanju in glasovanju, v katerega se vpiše upravna zadeva, vrsta odločitve in morebitna posebna mnenja (81. člen ZUP), določen je kvorum in pravilo, kdaj je odločitev (odločba) sprejeta, in sicer je v zvezi s tem v določbi 207. člena določeno, da kadar odloča o zadevi kolegijski organ, sme odločati, če je navzočih več kot polovica njegovih članov, odločbo pa sprejme z večino glasov navzočih članov. Podrobneje, vendar ne drugače od navedenega, določa v 10. členu tudi Poslovnik komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Poslovnik). Sodna praksa ureditvi, razvidni iz določb ZIntPK in Poslovnika komisije glede sestave in odločanja KPK pritrjuje. O navedenem je bila vložena tudi pobuda za ustavno presojo s strani Upravnega sodišča RS, ki pa jo je Ustavno sodišče RS zavrglo. Vrhovno sodišče RS se je v sodbi opr. št. I Up 476/2013 z dne 5.2.2015 sklicevalo na določbe ZUP in poslovnika komisije ter pojasnilo, da je bil pogoj sklepčnosti in soglasja izpolnjen, čeprav sta o zadevi odločala le dva člana komisije.

Kot izhaja iz navedenega, velja torej v primeru kolegijskih organov splošno pravilo večinskega odločanja, kar pomeni, da je za kolegijski organ inherentno, da ga sestavljajo najmanj trije člani. V veljavni ureditvi pa je pri KPK kot že navedeno, tudi ustrezno urejeno nadomeščanje predsednika komisije ter možnost za primerno organiziranje in vodenje dela na posameznih področjih, na katerih KPK izvaja zakonske pristojnosti. Glede na navedeno ter tudi v primerjalno-pravnem smislu, menimo, da je število funkcionarjev, ki sestavljajo komisijo, ustrezno. Zato menimo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.