Izgradnja regionalnega želeniškega omrežja.
Slovenija se že veliko časa sooča z problemom prometa. V sedemdesetih letih smo si zadali cilj da bomo izgradili avtocestni križ in s tem problem rešili. Vendar danes ko je avtocestni križ zgrajen, ugotavljamo da če želimo ohranjati tako poselitev kot jo imamo in istočasno vsem delom države zagotoviti razvoj, moremo zagotovit kvalitetno mobilnost tudi prebivalcem območij, ki se ne nahajajo neposredno ob avtoceastah. Zato se je najprej pojavil dodatni avtocestni program, nato pa še ideja o gradnji razvojnih osi.
Ob vsem tem pa pozabljamo še ena eno pomembno stvar. Slovenija je ena od evropskih držav, ki imajo zelo kvalitetno ohranjeno naravo, tradicionalno kulturno krajino. Vsa nova infrastruktura (predvsem avtoceste, avtocestni priključki, bencinski servisi itd.) zahtevajo zase ogromno prostora in so objekti, ki jih je možno videti že iz vesolja, kar pomeni, da imajo močen vizualni impakt in s tem uničujejo krajino. Poleg tega avtoceste sploh niso rešile problema prometa, kajti so bile samo povod zato da je promet še več narasel, kar pomeni da so tudi okoljske obremenitve in emisije toplogrednih plinov toliko večje. Rešitev, ki jo čivkajo že ptički po drevesih, je izboljšanje kvalitete javnega prometa in to tako, da bo ta stroškovno bolj ugoden in enako učinkovit kot avtomobilski promet.
Rešitev so seveda železnice. Najprej treba poudarit, da so precej bolj ekološki način prevoza, nato pa treba še poudarit tudi, da so železnice tak tip infrastrukture, ki zahteva precej manj prostora kot avtoceste, kar pomeni da so tudi za krajino precej manj ivazivne, oziroma se po določenem času z njo kar stopijo, medtem ko avtoceste ostanejo neestetske brazde v pokrajini.
Če sedaj poznamo pozitivne učinke železniškega prometa in potrebo bolj odmaknjenih območij po boljši mobilnosti, je rešitev izgradnja gostega regionalnega železniškega omrežja. Slovenija na tem področju precej nazaduje, saj so že samo sosednje Evropske države veliko bolj prepredene z regionalnimi progami, kot pa naša, kar je že z bežnim pogledom na zemljevid jasno. Če upoštevamo vsa ta dejstva je jasno da je izgradnja takega omrežja precej boljša rešitev, kot pa gradnja novih hitrih cest (npr. tretja razvojna os), ki bi služile le lokalnemu prebivalstvu in ne mednarodnim koridorjem, kot velja za avtocestni križ (10. in 5. mednarodni koridor).
Zato izgradnjo takega omrežja bi bilo potrebno ali delno adaptirati sedanje, ali spet uporabiti odseke starih tras in in na podlagi tega obnovit že nekoč obstoječe proge, ali pa ponekod zgraditi povsem nove.
Predlog seznama enotirnih prog regionalnega železniškega omrežja Slovenije:
1.Robič- Kobarid -Tolmin - Dolenja Trebuša - Cerkno - Gorenja Vas - Škofja Loka
2. Gorenja Vas - Žiri - Idrija - Ajdovščina
3. Ajdovščina - Logatec
4. Kamnik - Gornji Grad - Mozirje - Šoštanj
5. Velenje - Mislinja - Slovenij Gradec - Dravograd
6. Kočevje - Dvor - Straža - Novo Mesto
Proge bi bilo treba načrtovati tako, da bi omogočale čim večje hitrosti in čim bolj učinkovit javni prevoz, torej predvsem po tunelih. Po podobnem principu bi tudi bilo treba obnoviti obstoječe proge. Učinkovit železniški javni prevoz bi bil zagotovo za uporabnike privlačen in dologoročno (potem ko bi prišlo do mišljenskega preobrata pri uporabnikih) tudi finančno vzdržen. Prihodnost javnega prometa je zagotovo v kvalitetnem javnem in čistem prevozu, ne pa v povečevanju osebnega avtomobilskega prometa in v gradnji nove in nove infrastrukture zanj. To zmanjšuje lep izgled države, posledično pa upliva tudi na njen turistični potencial, splošni ugled in na vprašanje racionalne uporabe kmetijskih zmeljišč.