9. 1. 2017
Odziv Ministrstva za zdravje
Poudariti je potrebno, da Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (Uradni list RS, št. 70/00; v nadaljevanju: ZZNPOB) ureja zdravstvene ukrepe, torej zdravljenje, s katerim se ženski in moškemu pomaga pri spočetju otroka in se jima tako omogoči uresničevati svobodo odločanja o rojstvih svojih otrok. Brez postopkov zdravljenja, ki jih določa omenjeni zakon, ženska in moški ne bi mogla imeti svojih otrok. Zato zakon natančno določa, da sta do postopkov umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) upravičena moški in ženska, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, in ki glede na izkušnje medicinske znanosti ne moreta pričakovati, da bi dosegla zanositev s spolnim odnosom, in jima ni mogoče pomagati z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti. Zakonca ali zunajzakonska partnerja morata biti polnoletna, razsodna in v primerni starosti za opravljanje starševskih dolžnosti ter v takem psihosocialnem stanju, v skladu s katerim se lahko utemeljeno pričakuje, da bosta sposobna opravljati starševske dolžnosti v korist otroka. Ženska mora biti tudi v starostni dobi, ki je primerna za rojevanje.
Medsebojna zakonska zveza ali zunajzakonska skupnost mora obstajati v času vnosa spolnih celic ali zgodnjih zarodkov v telo ženske. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in Uradni list RS, št. 60/99 – odločba US), ta trenutek še velja, opredeljuje zunajzakonsko zvezo kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Med okoliščine, ki so pomembne za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti, se uvrščajo skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost partnerjev ter notornost njune skupnosti (torej, da ju okolica šteje kot par). Kljub temu so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti. Poleg omenjenega pa je za sam obstoj življenjske skupnosti bistvena predvsem njena notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko.
V praksi je zelo malo verjetno, da bi se postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo opravil zgolj na podlagi dogovora med žensko in njenim prijateljem/znancem, saj je postopek OBMP izredno zapleten, tudi s psihološkega vidika. Prav tako je za upravičenost postopka OBMP potrebno izkazati obstoj zunajzakonske zveze, ki se presoja po že zgoraj navedenih merilih in pri tem še enkrat poudarjamo, da sta do postopka OBMP (umetna oploditev) upravičena moški in ženska, ki po naravni (običajni) poti ne moreta spočeti otroka.
V skladu z 42. členom ZZNPOB se za očeta otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo (tudi v primeru, če je bil spočet s semensko celico darovalca), velja materin mož ali njen zunajzakonski partner, ob pogoju, da sta za postopek OBMP podala pisno privolitev v skladu z zakonom. Očetovstva tistega, ki v skladu z omenjenim členom velja za otrokovega očeta, ni dovoljeno izpodbijati, razen, če se trdi, da otrok ni bil spočet s postopkom OBMP. V tem primeru se smiselno uporabljajo določbe od 96. do 99. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki urejajo izpodbijanje očetovstva in materinstva. Prav tako ni dovoljeno ugotavljati očetovstva otroka, ki je bil spočet z biomedicinsko pomočjo s semensko celico darovalca. Osebni podatki darovalca se varujejo kot poklicna skrivnost. Darovalci in darovalke tudi nimajo nobenih pravnih ali drugih obveznosti ali pravic do otrok, spočetih v postopkih OBMP.
Poudariti moramo še, da po zakonu ni dovoljena hkratna uporaba darovanih jajčnih in darovanih semenskih celic ( tretji odstavek 8. člena ZZNPOB) kot tudi ni upravičena do postopka OBMP ženska, ki namerava otroka po rojstvu odplačno ali neodplačno prepustiti tretji osebi, t.i. nadomestno materinstvo ( 7. člen ZZNPOB)
V kolikor bo dosežen splošni konsenz, da se omogoči oploditev samskih žensk z darovano spolno celico, bo potrebno spremeniti zakon, ki pa seveda ne bo več temeljil na osnovni predpostavki, da gre pri postopkih OBMP za pomoč pri zdravljenju neplodnosti.