26. 1. 2016
Odziv Ministrstva za kulturo
Ministrstvo za kulturo je na podlagi 32.a člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 - uradno prečiščeno besedilo, 89/07 - Odl. US, 126/07 - ZUP-E, 48/09, 8/10 - ZUP-G, 8/12 - ZVRS-F, 21/12, 47/13 in 90/14; v nadaljnjem besedilu: ZDU-1) med drugim pristojno za področje verske svobode, in sicer v obsegu, ki je podrobneje določen v določbi 30. člen področnega zakona - Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odločba US in 40/12 – ZUJF, 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS).
Predlog za spremembo načina državnega financiranja verskih skupnosti, s katerimi naj bi se ukinilo državno financiranje verske dejavnosti verskih skupnosti, ki ga konkretno na podlagi 27. člena ZVS uresničuje ministrstvo, ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Temeljne informacije o skladnosti državnega financiranju verskih skupnosti z ustavo so razvidne iz ustavnosodne prakse, in sicer ustavnosodne odločbe št. U-I-92/07 (Uradni list RS, št. 46/10; v nadaljnjem besedilu: ustavnosodna odločba) Ustavnega sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ustavno sodišče).
V 130. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe ustavno sodišče ugotavlja, da državno financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz človekove pravice svobode vesti (41. člena Ustave Republike Slovenije; v nadaljnjem besedilu: ustava), zato posamezniki praviloma nimajo pravice zahtevati, naj jim država financira uresničevanje te pravice, razen v primerih izjemnih okoliščin, ko je financiranje katerega od vidikov verske dejavnosti nujno (npr. vojaške misije v tujini) in da državno financiranje verskih skupnosti samo po sebi, če ga država omogoča, ni ustavno nedopustno, če ne nasprotuje načelu ločenosti države in verskih skupnosti (zlasti zahtevi po svetovnonazorski oziroma verski nevtralnosti države).
Iz navedenega je razvidno, da se vprašanje državnega financiranja verskih skupnosti praviloma umešča v polju zakonodajalčeve proste presoje. Navedeni ugotovitvi pritrjuje tudi 145. točka obrazložitve ustavnosodne odločbe, v kateri ustavno sodišče izrecno ugotavlja, da čeprav državno financiranje verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah ne sodi v okvir človekove pravice, lahko država navedeni dejavnosti financira v obsegu in na način, ki morata biti skladna z ustavno zapovedano versko nevtralnostjo države.
Edini primer neposrednega zakonskega državnega financiranje religije/verskih skupnosti oziroma verske dejavnosti verskih skupnosti je posebna pravica verskih skupnosti iz 27. člena ZVS, ki dosedaj še ni bil predmet ustavnosodne presoje. Določba 27. člena ZVS nalaga državi državno financiranje posebne pravice verskih skupnosti – pravice do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti, ki jo literatura praviloma razume kot neposredno državno financiranje religije/verskih skupnosti oziroma financiranje verske dejavnosti verskih skupnosti.
Iz 123. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da državno financiranje posebnih pravic verskih skupnosti (med katere je zakonodajalec umestil tudi pravico iz 27. člena ZVS) ni v neskladju z ustavo, če se v konkretnem primeru zagotovi ločenost države in verskih skupnosti (versko nevtralnost države) in enakopravno obravnavo verskih skupnosti. Kriteriji razlikovanja med tistimi verskimi skupnostmi, ki jih lahko financira država in s tem lahko pridobijo dodatne ugodnosti, in tistimi, ki se za to ne morejo potegovati, ne smejo biti nerazumni oziroma arbitrarni (spoštovati morajo načelo enakopravnosti verskih skupnosti iz 7. člena ustave kot posebni izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave). Iz 124. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da je npr. število vernikov ustrezen kriterij oziroma ustrezna zakonodajna rešitev, ki omogoča registriranim, starejšim in večjim verskim skupnostim posebne pravice, ki jih prvi odstavek 41. člena ustave ne zahteva in ki niso v neskladju s prvim odstavkom 7. člena ustave. Po oceni Ministrstva za kulturo je 1000 pripadnikov registrirane verske skupnosti na enega verskega uslužbenca razumen in nearbitraren kriterij za pridobitev posebne pravice, ki spoštuje načelo enakopravnosti in ki ga lahko s pridobitvijo novih pripadnikov in članov izpolnijo vse verske skupnosti.
V 103. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe ustavno sodišče izrecno ugotavlja, da ne more biti sporno, če zakonodajalec na splošno ocenjuje, da verske skupnosti s svojim temeljnim poslanstvom (s skrbjo za versko svobodo kot človekovo pravico) opravljajo pomembno in koristno vlogo z vidika utrjevanja človekovega dostojanstva v sodobni demokratični družbi, ki presega zgolj zasledovanje individualnih ciljev. Zato Ministrstvo za kulturo meni, da je zaradi obstoja temeljnega tehtnega razloga za državno financiranje verskih dejavnosti, to je - podpiranja izvrševanja človekove pravice oziroma človekove pravice do verske svobode, obstoječa ureditev državnega financiranja verskih dejavnosti verskih skupnosti iz 27. člena ZVS ustrezna.
Ja, v redu predlog. Dodal bi samo še to, da bi morali povsem enako obravnavati tudi vse mogoče nevladne organizacije in društva, kot npr. borce NOB in gejevske aktiviste. To kar imamo sedaj, je pač nastalo s kravjimi kupčijami v stilu: "malo bodo dobili naši, malo vaši, pa bomo vsi srečni". In to je potrebno eliminirati hkrati v celoti. Kot kompenzacijo pa lahko malce dvignemo tisti delež dohodnine, s katerim bi se potem financirali "naši" in "vaši", saj tistega 0.5% res ni omembe vredno.
www.predlagam.vladi.si/webroot/idea/view/7035
Poglejte si odgovor na moj predlog.
Komentator predlaga, da bi upoštevali izjavo ob popisu prebivalstva. Kdaj je bil zadnji popis in kdaj je naslednji? No, ob popisu lahko vsak reče da je ateist in ne bo plačeval davka zato bi morali število članov preveriti tako, da bi cerkev posredovala število vernikov, ki so se zanjo opredelili in PLAČUJEJO redno članarino. Tako ne bi prihajalo do zlorab. Zadnji čas pa je, da tudi v cerkvi veljajo zakoni. Če mora revna branjevka, ki je pridelala nekaj zelenjave, izdati račun, naj izdajajo račune tudi v cerkvi . Verjetno res ne bodo mogli sproti pisati računov med mašo, a lahko imajo pri vhodu ali izhodu blagajnika (torej isto osebo, ki hodi okoli in pobira denar), ki bo pobiral denar in izdajal potrdila-saj poznamo davčne blagajne. Verjetno se bi tudi v tem primeru ognili zadevi tako, da bi plačali in rekli, da ne potrebujejo računa.Morda bi k akšna kontrola to uspešno v kali zatrla. Žalostno je, da denar pobirajo tudi ko je maša za umrlim - toliko o sočutju do pokojnih. A bojim se, da s tem predlogom ne bomo uspeli in bo organ, ki pripravlja odgovore, ZOPET samo citiral veljavno zakonodajo (to sicer počne v večini primerov in sploh ne vem zakaj karkoli predlagamo, če se nič ne spremeni).
Dragi moji, pozabljate da verske objekte obnavljamo z denarjem davkoplačevalcev(kulturni objekti), ter prostovoljnimi prispevki vernikov in občanov. Iz naslova prihodkov župnij pa izredno malo (mogoče kak kubik lesa iz vrnjenega gozda). Še vedno pa se v RKC(to poznam,drugih cerkva ne) plačujejo maše (20 €/mašo), pobirajo pušce, izvedejo ofer (prosotvoljni prispevki pred, med ali po obredu), pobirajo davek t.i. bero. Niti potrdil ne izdajajo, kaj šele, da bi kdo imel vpogled v višino tega denarja. Dela, ki jih financirajo pri obnovi objektov ali okolice pa so brez računov, brez garancij, torej na ČRNO. Zakaj inšpektor nikoli ne preveri kje so računi za izvedene obsežne sanacije. Celo občine nimajo verodostojnih dokazil za tiste stroške, ki jih plačujejo.Zato absolutno podpiram, da verske objekte in versko oskrbo financirajo izključno verniki preko dela dohodnine (sedaj 0,5%). Kulturne objekte, ki ne služijo več verskim namenom, pa naj trži država (kutrurno ministrstvo, ali agencija s koncesijo), ter jih tudi vzdržuje.(zgled je lahko Francija). Verski objekt, ki je hkrati tudi kulturni objekt pa nikoli ne sme biti predmet vstopnine, pogoji ogleda in vstopa pa morajo biti nedvoumno dogovorjeni med državo in versko skupnostjo.
A obdavčitev plač in podjetij pa ni "davek", ali kako?
Dokler moram jaz plačevati iz proračuna za ZZB NOB (in njihove nenavadne penzije), do takrat boste pač tudi vi morali plačevat verske skupnosti.
Verski objekti so glavni privlačni objekti skoraj na vseh prospektih potovanj, ali drugače rečeno, so del kulturne dediščine, s katero turistične organizacije vabijo turiste, torej se okoriščajo. V primeru obdavčitev, bi potem morali najprej iz turističnega priliva financirati verske objekte, ki bi to potem v obliki davka vračali državi? Obdavčiti zgodovino, iz katere smo razvile sodobnejše socijalne evidence in kulturne oblike, se mi zdi nesmiselno.
Me prav zanima, koliko manj turistov bi bilo recimo v Ljubljani, če ne bi bilo cerkva. Ali pa na splošno v Sloveniji.
Verjetno edini res markanten verski objekt, ki pritegne nekaj turistov, je cerkvica na otočku v Blejskem jezeru.
Če bi na Blejskem otoku stal gradič namesto cerkve bi to pomenilo manj turistov?
Morda predlagate, da tam zraven/namesto cerkve postavimo še grad, ali kako?
Predvsem se strinjam s tem, da bi morale verske skupnosti, ki v nekaterih primerih obračajo ogromne količine denarja, poslovati po istih načelih kot gospodarske družbe ali javni zavodi.
Tudi financiranje verskih skupnosti iz proračuna se mi ne zdi preveč smiselno. Za ta namen se lahko uporabi recimo tisti del dohodnine, za katerega se posameznik lahko odloči, komu bo šel - pa naj verniki tisti del namenijo financiranju svoje verske skupnosti.