15. 3. 2016
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Skladno z Zakonom o delovnih razmerjih – ZDR-1 (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr. in 47/15 – ZZSDT) vsak delavec pridobi pravico do letnega dopusta s sklenitvijo delovnega razmerja. V posameznem koledarskem letu znaša celotni minimalni letni dopust po zakonu najmanj štiri tedne, ne glede na to, ali je pogodba sklenjena za polni ali krajši delovni čas (159. člen ZDR-1). Letni dopust za posameznega delavca se izračuna tako, da se najprej odmeri minimalno število dni letnega dopusta in se nato prištevajo dodatni dnevi glede na kriterije, ki jih vsebuje že ZDR-1 ali pa so določeni v veljavnih kolektivnih pogodbah.
Minimalni letni dopust v trajanju štirih tednov se poveča za ustrezno število dodatnih dni, če delavec izpolnjuje posebne kriterije. Nekatere od teh kriterijev določa že ZDR-1, praviloma pa jih določajo veljavne kolektivne pogodbe. Tako na primer že zakon določa, da pripadajo delavcu dodatni dnevi letnega dopusta, v naslednjih primerih:
- dodatne tri dni letnega dopusta ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60% telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke (159. člen);
- dodatno en dan letnega dopusta ima delavec za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti (159. člen ZDR-1);
- pravico do dodatnih dni letnega dopusta ima tudi nočni delavec, pri čemer zakon ne določa števila dni, temveč to prepušča kolektivnim pogodbam (151. člen ZDR-1);
- dodatnih sedem dni letnega dopusta ima delavec, ki še ni dopolnili 18 let starosti (194. člen ZDR-1).
Številni drugi kriteriji, ki se nanašajo praviloma na zahtevnost delovnega mesta in pridobljene izkušnje ter socialni status delavca so določeni v veljavnih kolektivnih pogodbah. Praviloma se kriteriji med seboj ne izključujejo, ampak se seštevajo, razen v primerih, kadar se isti kriterij (na primer starost) v zakonu in kolektivni pogodbi podvaja in je treba v takem primeru upoštevati dodatno število dni po istem kriteriju le enkrat, v trajanju, ki je za delavca ugodnejše.
Glede na to, da ZDR-1 določa minimalne standarde ni določena zgornja meja števila dni letnega dopusta. Delovna zakonodaja pa ne preprečuje, da bi zakonodajalec s posebnim zakonom omejil maksimalno število dni letnega dopusta za določeno kategorijo oseb, v kolikor to število seveda ne bi bilo nižje od minimalno določenega trajanja v ZDR-1, in bi bili pri tem ustrezno upoštevani tudi vsi ostali predpisi in standardi na področju dela, kot je npr. varnost in zdravje pri delu. V skladu s hierarhijo predpisov na področju delovnega prava pa imajo socialni partnerji možnost ureditev, ki jo določa zakon, dopolniti tudi z ureditvijo v kolektivnih pogodbah.
Upoštevaje navedeno ocenjujemo, da je trenutna ureditev letnega dopusta v Zakonu o delovnih razmerjih ustrezna in primerljiva ureditvam v drugih evropskih državah, zato menimo, da ni utemeljenih argumentov za spreminjanje zakona v smislu izpostavljenega predloga.