26. 1. 2016
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Prehranska varnost in samooskrba
Prehranska varnost oz. zadostna proizvodnja hrane je pomembno vprašanje tudi za Slovenijo, zato podpira razvojne pomoči, ki so usmerjene k doseganju prehranske varnosti, obenem pa sama krepi svojo proizvodnjo in si prizadeva za ekonomsko učinkovito pokrivanje dela svojih potreb po hrani in tam, kjer smo in bomo konkurenčni, tudi prispeva k globalni prehranski varnosti.
Vendarle pa bo v Sloveniji težko zagotoviti samozadostno preskrbo s hrano samo na podlagi domače pridelave, saj so naravne razmere za kmetijstvo razmeroma neugodne, zemljišča, primerna za kmetijstvo, so omejena, saj gozdovi pokrivajo več kot 60 % ozemlja. Soočamo se tudi z neugodno posestno in parcelno strukturo, kar pomeni, da Slovenija na določenih področjih nima pogojev za izboljšanje samooskrbe (žita, sladkor, oljnice). Pri kmetijskih proizvodnjah, kjer pa so dani primernejši pogoji za kmetijsko pridelavo, pa Slovenija dosega višje stopnje samooskrbe (govedo, mleko, perutninsko meso, vino, hmelj).
Po podatkih SURS in KIS je stopnja samooskrbe v Sloveniji za živalske proizvode precej višja ter nekoliko stabilnejša kot za rastlinske proizvode. Samooskrba z mesom je v letu 2013 znašala 80,2 %, za žita 54,7 %, za zelenjavo 33,3 % in za krompir 46,4 %. Pri posameznih vrstah mesa se dosežene stopnje samooskrbe precej razlikujejo (nizka samooskrba s prašičjim mesom 39,3 %). Zelo nizka, le 20 %, je samooskrba z ekološkimi proizvodi.
Pri zelenjavi in sadju so opazna precejšnja medletna nihanja stopnje samooskrbe, ki so ki so odvisna predvsem od obsega pridelave.
V povezavi z nizkimi stopnjami samooskrbe se v okviru PRP 2014 – 2020 spodbuja povezovanje proizvajalcev v sektorjih z nižjimi stopnjami samooskrbe, in sicer pri sadju in zelenjavi, žitih, prašičjemu mesu in semenih.
V okviru podpor za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti nekmetijskih dejavnosti na podeželju bodo prednostno podprta tista mikro in mala podjetja in kmetije z dopolnilno dejavnostjo, ki bodo svoj razvoj povezovali z aktivacijo endogenih potencialov na podeželju, kar pomeni, da bodo prednostno delovali na področjih v povezavi s predelavo lesa, lokalno samooskrbo, zelenim turizmom, naravno in kulturno dediščino ter tradicionalnimi znanji, socialnim podjetništvom, socialno-varstvenimi storitvami, ravnanjem z organskimi odpadki ter obnovljivimi viri energije, ki bodo ustvarili pogoje za vzpostavitev zelenih delovnih mest oziroma dodatni vir dohodka na kmetiji.
Ekološko kmetijstvo
Ekološko kmetijstvo je za Slovenijo lahko pomembna razvojna priložnost in idealna priložnost za lokalno samooskrbo. Z dajanjem prednosti lokalni oskrbi lahko povečamo proizvodnjo ekološkega sadja in zelenjave, saj ravno v tem segmentu povpraševanje v tem trenutku močno presega ponudbo.
Kmetijstvo se danes sooča s številnimi pomembnimi družbeno-ekonomskimi in okoljskimi izzivi. V tem kontekstu je potrebno poiskati odgovor na vprašanje, kako v pogojih zaostrene konkurence, nestabilnih kmetijskih trgov, zaostrenih okoljskih zahtev (in odziva oz. pričakovanj potrošnikov), omejenosti naravnih virov in naraščajočega vpliva podnebnih sprememb zagotoviti dvig produktivnosti ter hkrati prispevati k ohranjenosti naravnih virov.
Tovrstni izzivi se odražajo tudi v konceptualnih spremembah Skupne kmetijske politike (SKP) 2014-2020, ki se kaže predvsem v bistveno večjem poudarku na »zeleni« rasti, t.j. spodbujanju dviga produktivnosti, vendar ob hkratnem upoštevanju načel ohranjanja in trajnostne rabe naravnih virov, ter podpiranju kmetijskega, živilskega in gozdarskega sektorja pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo, odporno na podnebne spremembe.
Predpostavka »zelene« rasti je krepitev prenosa znanja in inovacij ter spodbujanje sodelovanja, med drugim preko posebnih omrežij oz. oblik sodelovanja, kot so evropska inovacijska partnerstva (EIP) kot doslej manjkajočega stičišča med evropsko raziskovalno politiko in SKP. S tem je dana usmeritev nadaljnjemu razvoju evropskega kmetijstva, ki bo v svoji osnovi trajnostno naravnano (torej bo proizvedlo več z manj in bo prispevalo k blažitvi podnebnih sprememb) ter temelječe na znanju.
Država podpira ekološko kmetovanje preko različnih ukrepov kmetijske politike. Eden izmed najbolj pomembnih ukrepov je ukrep Ekološko kmetovanje v okviru Programa razvoja podeželja 2014-2020 (PRP 2014-2020). V okviru nove perspektive 2014-2020 se bo tako nadaljevalo spodbujanje ekološkega kmetovanja. Ekološko kmetovanje bo še bolj izpostavljeno, saj se je tudi na ravni EU, torej na ravni EU uredbe za razvoj podeželja, ki opredeljuje ukrepe programov razvoja podeželja, prvič vzpostavil povsem samostojen ukrep Ekološko kmetovanje. Slovenija bo za namen spodbujanja ekološkega kmetovanja (to je izvajanja in preusmerjanja) namenila dobrih 60,2 milijonov EUR evropskih in slovenskih sredstev, od tega 45,15 mio EUR iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Ekološki kmetje bodo lahko pridobili tudi podporo za ukrep KOPOP, če se zahteve za izvajanje ne bodo prekrivale. Ukrep ekološko kmetovanje se lahko kombinira tudi z ostalimi ukrepi PRP in sicer omejene možnosti kmetijske dejavnosti (OMD), dobrobit živali, sheme kakovosti, skupine in organizacije proizvajalcev (dodatne točke), naložbe v osnovna sredstva, razvoj kmetij in podjetij. V okviru PRP 2014-2020 je MKGP zastavilo celoviti pristop k ekološkemu kmetovanju in sicer preko prepletanja plačil, vezanih na površino ali živali, in nepovratnih podpor za izvedbo investicij (prestrukturiranje v ekološko pridelavo, ekološka predelava) in drugih aktivnosti, kot so povezovanje v kratke dobavne verige, logistične platforme in promocija. Bistveno bolj bodo okrepljene tudi dejavnosti prenosa znanja in inovacij, saj je ravno ekološko kmetijstvo tisto, pri katerem nastajajo številne eko inovacije in prenos le-teh v prakso želimo eksplicitno spodbuditi.
Glavni ovire za razvoj ekološkega kmetijstva predstavljajo slaba organiziranost in nepovezanost proizvajalcev, premajhen obseg pridelave oz. predelave in neučinkovit sistem svetovanja. Glede na navedeno bo MKGP spodbujalo prenos znanja v novem PRP 2014 - 2020 in sicer v okviru Programa usposabljanj oziroma predvidenega ukrepa Prenos znanja.
Število ekoloških pridelovalcev se vsako leto povečuje vendar pa dinamika rasti ekološke pridelave ni zadovoljiva, kljub finančnim podporam ustanavljanju skupin proizvajalcev ter sami promociji in trženju, kot tudi podporam v obliki neposrednih plačil na ha za različno pridelavo kultur.
MKGP pričakuje, da se bo rast števila ekoloških pridelovalcev, glede na dosedanje trende, tudi v prihodnje povečevala.
Trenutno je v postopku sprejemanja nova uredba za ekološko kmetovanje, ki bo posodobila pravila glede ekološke pridelave in predelave v EU. Pričakuje se, da bo nova zakonodaja začela veljati v letu 2017.
Klimatske spremembe
Povprečna letna temperatura povsod po državi kaže tendenco naraščanja. V obdobju 1961–2011 se je ogrelo za okoli 1,7 stopinje Celzija, na vzhodu nekoliko več kot na zahodu. Dvig temperature je bil občuten v vseh letnih časih, le jeseni je bil trend neizrazit. Segrevanje je opazno tudi na dnevnih ekstremih, najnižji in najvišji temperaturi zraka. Še veliko bolj kakor temperatura so spremenljive padavine. Na državni ravni se je letna višina padavin v obdobju 1961–2011 zmanjšala za okoli 160 milimetrov. Padavinski režim se spreminja, kar vpliva tudi na pogostost dni s padavinami nad izbranimi pragovi. Regionalne razlike so lahko posledica različnega padavinskega režima. Poleg sprememb v letni skali so še pomembnejše spremembe v pogostosti in intenziteti po posameznih letnih časih. Vsako leto nas prizadene več neurij z močnim vetrom, nalivi in tudi toča. Lokalno se pojavljajo tudi zelo intenzivne padavine v trajanju nekaj ur ali dan, morda dva, ki lahko povzročijo plazenje terena in lokalne poplave. Skoraj vsako leto imamo kakšno epizodo močnega vetra, ki odkriva strehe in lomi drevesa. Katastrofalne suše in poplave postajajo vse pogostejše, včasih nas prizadenejo tudi v zaporednih letih. Pretirana moča in suša se lahko pojavita v istem letu. Podatki o največji debelini snežne odeje povsod po državi kažejo tendenco upadanja, ki je najmanj izražena v visokogorju. Predvsem zaradi dviga temperature se je povečala tudi evapotranspiracija. Skupaj z zmanjšanjem višine padavin v pomladnem in poletnem času, večja evapotranspiracija povečuje verjetnost za pojav tako kmetijske kot hidrološke suše. Skoraj po vsej Sloveniji se je potencialna evapotransipracija v zadnjih štiridesetih letih povečala za več kot 10 %.
Kmetijstvo postaja vse bolj izpostavljeno vplivom podnebnih sprememb, zato se mora nanje začeti čim prej prilagajati. Na ravni kmetijskega gospodarstva se je na spremenjene podnebne spremembe mogoče prilagajati že z ustreznimi agro-tehniškimi praksami, npr. z izbiro ustreznega kolobarja (boljše izkoriščanje razpoložljive vode, manjša nevarnost napada bolezni in škodljivcev), prilagoditvijo datuma setve temperaturam in padavinam, izbiro primernih vrst in sort kmetijskih rastlin, ki so bolj odporne na sušo, izboljšanjem nadzora nad boleznimi in škodljivci (spremljanje stanja, integrirano varstvo), vzdrževanjem mejic in drevja za zaščito pred vetrom, ustreznejšo obdelavo tal, s katero se zmanjša evapotranspiracija. Med ukrepi so lahko tudi prilagoditev sistemov prezračevanja in hlajenja hlevov za preprečevanje vročinskega stresa pri živalih, izbor bolj prilagodljivih pasem domačih živali in prilagajanje krmnih obrokov (npr. ob vročinskem stresu).
K zmanjševanju tveganj in omejitvi škode zaradi podnebnih sprememb lahko kmetijska gospodarstva prispevajo z naložbami v učinkovitejše gospodarjenje z vodo (tehnološka posodobitev obstoječih namakalnih sistemov in učinkovitejši sistemi namakanja, uporaba odpadnih vod, shranjevanje meteorne vode, zmanjšanje izgub vode) ter postavitev sistemov za zaščito pred ekstremnimi vremenskimi pojavi (npr. mreže proti toči, zaščita pred pozebo). V okviru tehnoloških posodobitev obstoječih namakalnih sistemov je potrebno zasledovati tako cilje učinkovitejše rabe vode kot tudi zmanjšanja porabe vode oz. povečanja prihrankov vode (zmanjšanje izgub vode zaradi posodobitev sistema itd.), kar lahko prispeva tako k hitrejšemu prilagajanju podnebnim spremembam kot tudi k zmanjšanju vplivov kmetijstva na okolje. Z neugodnimi vremenskimi razmerami so najbolj prizadeta tržno usmerjena kmetijska gospodarstva, ki jim kmetijstvo predstavlja glavni vir dohodka, zato jim je potrebno omogočiti dostop do finančnih sredstev za prilagoditev na podnebne spremembe.
Na hitrost prilagajanja podnebnim spremembam bo pomembno vplivala stopnja usposobljenosti, osveščenosti kmetov, zato je potrebno spodbujati povečanje usposobljenosti kmetov, povečati dostopnost specializiranih svetovalnih storitev in zagotoviti učinkovitejši prenos znanja in inovacij v prakso.