1. 12. 2015
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V vašem dopisu navajate, da je v naši državi veliko ljudi, ki so zaradi zdravstvenih težav trajno nezaposljivi, za njih pa je bistveno premalo organiziranega dela. Ugotavljate tudi, da je veliko teh ljudi sposobnih za opravljanje enostavnih del. Dalje navajate, da bi morali imeti dovolj zavodov, kjer bi »zaposlili« takšne osebe in jim izplačevali le nek osnovni dohodek namesto plače, ljudje pa bi bili vključeni v družbo. Takih zavodov nekaj imamo, vendar premalo. Država bi morala stimulirati podjetja, da določena dela naročijo pri takšnih organizacijah in bi s tem pomagali celotni družbi. Posledično bi se marsikomu zdravstveno stanje stabiliziralo in bi to pomenilo prihranek državnega proračuna. Podobno bi lahko storili za brezdomce, ki bi lahko upravljali katero od zapuščenih kmetij ali kmetijskih zemljišč v občinski ali državni lasti. S tem bi postali samooskrbni in stroški za socialne transferje bi se zmanjšali.
V zvezi z navedenimi predlogi je najprej potrebno ugotoviti, na katero populacijo se pobude nanašajo, saj iz dopisa to ni jasno razvidno.
Po veljavni slovenski zakonodaji nihče ne pridobi odločbe, v kateri bi bilo navedeno, da je »trajno nezaposljiv«. Celo osebe, pri katerih je z odločbo pristojnega organa skladno z Zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Ur. l. SRS, št. 41/83) ugotovljeno, »da se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo«, imajo po veljavnem Zakonu o urejanju trga dela (Ur.l. RS, št. 80/10) možnost, da se kot iskalci zaposlitve prijavijo na Zavodu RS za zaposlovanje in s tem pridobijo enake pravice, kot druge brezposelne osebe, torej tudi kot drugi invalidi. Večina oseb z odločbo po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb pa ima zaradi njihove invalidnosti in nezmožnosti za usposobitev za samostojno življenje in delo pravico do nadomestila za invalidnost in možnost vključitve v socialno varstvene zavode (VDC), ki izvajajo vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji. Takšnih javnih zavodov je v državi 23, storitev pa izvaja poleg njih še 11 koncesionarjev. Vključenih je 3.169 oseb. Vse osebe, vključene v VDC, dobivajo mesečno nagrado, višina pa je različna.
Po 35. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur.l. RS, št. 16/0787/11 in 98/14) se osebe iz prejšnjega odstavka lahko vključijo tudi v programe socialne vključenosti, ki jih v Sloveniji izvajajo na razpisu izbrani izvajalci. Izvajalcev je 21, v programe pa je vključenih 500 oseb. Poleg invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb se v programe lahko vključujejo tudi invalidi, katerim je Zavod RS za zaposlovanje izdaj odločbo o nezaposljivosti. Pri teh osebah ne gre za »trajno nezaposljivost«, saj lahko sami ali izvajalec programa kadarkoli predlagajo ponovno oceno in se tudi zaposlijo. V programe socialne vključenosti se lahko vključijo tudi osebe z ugotovljeno l. kategorijo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju brez pravice do invalidske pokojnine. Tudi te osebe imajo možnost ponovne ocene in vstopijo nazaj na trg dela. Vse osebe, vključene v programe socialne vključenosti, s strani izvajalcev prejemajo mesečno nagrado, ki pa je nižja od minimalne plače.
Republika Slovenija vodi politiko v skladu z veljavnimi mednarodnimi dokumenti in z različnimi spodbudami delodajalce stimulira k zaposlovanju vseh ranljivih skupin prebivalstva, med katerimi so tudi invalidi. Namen vodenja politike na področju invalidskega varstva je, da bi bilo kar največ invalidov zaposlenih in bi si tem sami zagotavljali sredstva za preživetje in ne nazadnje vključitev v delovno in bivalno okolje. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov s tem namenom omogoča različne oblike zaposlovanja invalidov glede na težo njihove invalidnosti. Invalidom, ki dosegajo vsaj 30% pričakovanih delovnih rezultatov, razliko do minimalne plače pokriva Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad RS v obliki subvencij. Zaposlujejo se lahko v zaposlitvenih centrih, ki so posebna oblika delodajalcev z nudeno strokovno podporo invalidom, in v invalidskih podjetjih, kjer so lahko prav tako upravičeni do subvencije plače, imajo pa tudi vse ostale pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja.
Naša država spodbuja vse delodajalce, ki so pri nabavi blaga in storitev vezani na javno naročanje in pri tem upošteva evropske direktive, ki pozivajo države članice, da pri javnem naročanju dajejo prednost zaposlitvenim centrom, invalidskim podjetjem in socialnim podjetjem, torej pravnim subjektom, ki zaposlujejo vsaj 50% delavcev, ki predstavljajo ranljive skupine ljudi. Vsi navedeni subjekti so delodajalci, ki zaposlujejo delavce in jim zagotavljajo vsaj minimalno plačo in vse druge pravice iz delovnega razmerja. VDC-ji ne sodijo v to kategorijo, saj pri njih invalidi niso zaposleni in namesto minimalne plače prejemajo le nagrado. Stroški VDC-jev so lahko zato precej nižji, njihovo dejavnost (torej plače strokovnih delavcev in stroške poslovanja) pa v celoti financira država.
Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ocenjujemo, da naša država v ničemer ne zaostaja za drugimi evropskimi državami na področju zaposlovanja in vključevanja invalidov v družbo. Na ministrstvu pripravljamo nov zakon o socialnem vključevanju, ki bo nadomestil Zakon o družbene varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Pri pripravi zakona sodelujejo poleg strokovnih delavcev z različnih delovnih področij ministrstva tudi predstavniki strokovnih združenj in invalidskih organizacij. Ko bo zakon pripravljen, ga bomo posredovali v javno obravnavo in proučili vse poslane pobude, predloge in mnenja ter jih skušali v čim večji meri upoštevati.