18. 8. 2015
Odziv Ministrstva za pravosodje
V zvezi z navedenim predlogom ugotavljamo, da se le-ta nanaša na področje, ki ga veljavna kazenska zakonodaja ureja z institutom skrajne sile (32. člen Kazenskega zakonika - Uradni list RS, št. 50/12 – UPB in 54/15, v nadaljevanju: KZ-1), prav tako pa je navedeno področje urejeno tudi v civilnem materialnem pravu, in sicer z institutom stiske (drugi odstavek 138. člena Obligacijskega zakonika - Uradni list RS, št. 97/07 – UPB; v nadaljevanju: OZ).
KZ-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (upravičljiva skrajna sila). Nadalje je v drugem odstavku istega člena KZ-1 določeno, da ni kriv storilec, ki stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti (opravičljiva skrajna sila). V primeru upravičljive skrajne sile je torej izključena protipravnost dejanja, medtem ko opravičljiva skrajna sila izključuje krivdo storilca. Protipravnost in krivda (kot sestavina kazenske odgovornosti) spadata med temeljne elemente kaznivega dejanja, zato v primeru, ko je zaradi skrajne sile izključena bodisi protipravnost bodisi krivda, štejemo, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Posledično zoper storilca, ki je dejanje storil v skrajni sili, ni mogoč kazenski pregon.
V civilnem pravu institut stiske ureja OZ v drugem odstavku 138. člena, kjer določa, da lahko oškodovanec v primeru, ko nekdo povzroči škodo v stiski, zahteva odškodnino od tistega, ki je odgovoren za nastanek škodne nevarnosti, ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena, vendar od slednjih ne več, kot znaša korist, ki so jo imeli od tega. V primeru razbitja šipe avtomobila zaradi ogroženosti življenja otroka ali živali lastnik avtomobila kot oškodovanec ne bi mogel zahtevati odškodnine od osebe, ki je razbila šipo, saj le-ta ni povzročila škodne nevarnosti (le-to je povzročila oseba, ki je pustila otroka ali žival samo v avtu). Prav tako je razumljivo, da odškodnine ne bi mogel zahtevati od otroka ali živali, od katerih je bila nevarnost odvrnjena.
Glede na navedeno ocenjujemo, da je področje razbitja šipe avtomobila v primeru ogroženosti življenja otroka ali živali, na katerega se nanaša konkretni predlog, v zadostni meri in ustrezno upoštevano v veljavni zakonodaji, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Dodajamo še to, da se v celoti strinjamo tudi z odgovorom, ki ga je glede obravnavanega predloga z vidika izkušenj, ki jih ima policija pri izvajanju svojih aktivnosti v takšnih primerih, podalo Ministrstvo za notranje zadeve.
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
V Ministrstvu za notranje zadeve smo preučili predlog občana, ki predlaga sprejem zakonske ureditve možnosti razbitja stekla, ko bi bilo to potrebno za preprečitev ogroženosti življenja otroka ali živali v zaprtem vozilu. Glede na to, da zakonska ureditev konkretnega predloga ni v neposredni pristojnosti našega ministrstva, se v nadaljevanju opredeljujemo do predlaganega zgolj z vidika izkušenj, ki jih ima policija pri izvajanju svojih aktivnosti v takšnih primerih.
Gre za primere, ko v poletnem času, ko se temperatura v vozilu, ki je dlje časa izpostavljeno soncu in ni prezračeno, dejansko lahko dvigne do te mere, da je daljše zadrževanje otrok ali živali v takšnem vozilu nevarno za njihovo zdravje ali življenje.
Policisti lahko v tovrstnih primerih, če ni drugih možnosti, zaradi preprečitve ogroženosti življenja otroka ali živali, v vozilo vstopijo tudi z uporabo sile. To smejo storiti, ko so izpolnjeni pogoji za vstop v stanovanje in druge prostore na podlagi 218. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 32/12 – ZKP-UPB8, 47/13, 87/14) oziroma 53. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/13 in 23/15 ), in sicer če je to nujno za varnost oziroma zavarovanje ljudi ali premoženja. Menimo, da je zakonska podlaga za ukrepanje policistov v tovrstnih primerih ustrezna.
Občanom svetujemo, da so v primeru zaznave takšnega dogajanja pozorni na življenjske znake otroka ali živali v razgretem vozilu, pri čemer naj opazujejo zlasti njihovo dihanje, potenje, odzivnost na klice in podobno. Če navedene okoliščine kažejo na to, da je zdravje otroka ali živali že ogroženo (na primer oteženo dihanje, slabost...) predlagamo, da poskusijo ugotoviti, kje se nahajajo starši oziroma lastnik vozila ter jih opozorijo na nevarnost. Ko se v razgretem vozilu nahaja otrok, naj poskušajo vzpostaviti komunikacijo z njim in ugotoviti, kje se nahajajo starši. Če v kratkem času ne uspejo ugotoviti kje so starši otroka oziroma lastnik zaklenjenega vozila, jim svetujemo, da pokličejo na telefonsko številko 112 ali 113, pojasnijo situacijo ter zaprosijo za strokovno pomoč.
Menimo, da so v skrajnem primeru, ko je očitno, da je otrok ali žival v neposredni življenjski nevarnosti (npr. neodzivnost, nezavest, težko dihanje) in bi strokovna pomoč prišla prepozno, tudi občani upravičeni, da razbijejo steklo na vratih vozila in otroka ali žival rešijo pred smrtjo oziroma poginom. V skladu s kazenskopravnim institutom skrajne sile, ki ga je v konkretnem primeru potrebno razlagati v širšem pomenu, smejo to storiti, če je zlo, ki je grozilo (ogrožanje zdravja ali življenja), večje od povzročenega zla (materialne škode - razbitega stekla). Konkretno to pomeni, da je takšno dejanje upravičeno, če je tveganje za ogrožanje zdravja ali celo življenja otroka ali živali v razgretem zaklenjenem vozilu preveliko, saj ima zdravje oziroma življenje otroka ali živali prednost pred materialno škodo.
Posebej želimo poudariti, da se je treba pri reševanju otroka ali živali izogibati povzročanju nepotrebne škode. Paziti je treba tudi na to, da razbito steklo ne poškoduje otroka ali živali v vozilu, pri reševanju živali pa je treba upoštevati tudi možnost, da gre za nevarno žival, ki bi lahko »rešitelje« tudi napadla.
Glede na navedeno ocenjujemo, da ni potrebe po uzakonitvi posebnih določb zakona, ki bi urejale tovrstne primere.