Predlagam da se uvede nadzor oziroma preverjanje usposobljenosti sodnikov.Ni logično da določeno sodišče nekoga npr. zaradi gospodarskega kriminala pravnomočno obsodi na tri leta zapora,višje sodišče pa potem obsodbo razveljavi in ga takoj izpusti iz zapora.Zdaj po krivem obtožen pa terja odškodnino od države.Če so nekateri sodniki tam samo zaradi plače in položaja naj to odškodnino plačajo sami.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za pravosodje
Uvodoma pojasnjujemo, da je odgovornost sodnikov primarno opredeljena v Ustavi RS ter da so sodniki podvrženi tako rednemu strokovnemu ocenjevanju kot disciplinski odgovornosti. Ena izmed sankcij v primeru uveljavljanja sodniške odgovornosti je celo prenehanje sodniške funkcije, kar dejansko predstavlja omejitev trajnega sodniškega mandata. Nadzor nad delom sodnikov in tudi »preverjanje usposobljenosti« sodnikov je na normativni ravni že zagotovljeno, saj se odločbe vsakega posameznega sodnika preverjajo v postopku ocene sodniške službe.
Treba je izpostaviti, da se odgovornost sodnikov lahko ugotavlja le znotraj postavljenih omejitev instituta sodniške imunitete, ki je urejen v 134. členu Ustave RS. S tem členom je določena imuniteta sodnikov kot ena izmed prvin neodvisnosti sodstva oziroma sodnikov, kot to izhaja iz 125. člena Ustave RS. Imuniteta sodnikov predstavlja prepoved, da niti sodnika, niti sodnika porotnika ni možno klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču, kar je določeno prvem odstavku omenjenega člena in predstavlja t. i. materialno imuniteto. V drugem odstavku je vsebovana druga prepoved, da sodnik ne sme biti priprt, prav tako pa zoper njega ne sme biti začet kazenski postopek, če v obeh primerih ni bilo dovoljenja državnega organa. Takšno dovoljenje je potrebno, če je sodnik osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Tovrstna prepoved predstavlja t. i. procesno imuniteto. S takšno ustavno določbo je zagotovljeno, da bi zakonodajna in izvršna oblast brez omejitev nadzirali sodstvo oziroma jo ovirali s kazenskimi postopki zoper sodnike, ko za to ne bi imeli pravne podlage. (Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 928)
Odgovornost posameznega sodnika za svoje delo pride do izraza tudi v sklopu izdelave ocene sodniške službe, kar je podrobneje urejeno v 4. oddelku II. poglavja Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15 in 17/15). Širok nabor kriterijev, ki se upoštevajo pri izdelavi ocene sodniške službe je določen v prvem odstavku 28. člena Zakona o sodniški službi. Na tej podlagi personalni svet izdela oceno sodniške službe za vsakega sodnika na vsaka tri leta oziroma pred tem časom na zahtevo sodnega sveta, predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje, ministra za pravosodje ali sodnika samega (prvi odstavek 31. člena Zakona o sodniški službi). V prvih treh letih opravljanja sodniške službe se ocena izdela vsako leto (drugi odstavek 31. člena Zakona o sodniški službi). Odgovornost sodnikov za svoje delo se tako posledično pokaže v oceni sodniške službe, kjer se med drugim lahko ugotovi, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje ali celo, da ne ustreza sodniški službi (prvi odstavek 32. člena Zakona o sodniški službi). Na podlagi prvega odstavka 33. člena Zakona o sodniški službi sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Če iz ocene izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ne more biti imenovan na višje sodniško mesto ali na položaj svetnika in ne more biti uvrščen v višji plačni razred, dokler ni z oceno ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za napredovanje (prvi odstavek 34. člena Zakona o sodniški službi). Če iz dveh zaporednih ocen, ki se izdelata vsake tri leta, izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, se mu izreče znižanje plače do višine 20% za čas do enega leta (drugi odstavek 34. člena Zakona o sodniški službi).
Sodniki so nenazadnje tudi disciplinsko odgovorni, če z naklepom ali iz malomarnosti kršijo sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljajo sodniško službo, tako da se jim na podlagi disciplinske odgovornosti lahko izreče disciplinska sankcija. Disciplinski postopek in začasna odstranitev iz sodniške službe je določena v VII. poglavju Zakona o sodniški službi v določbah od 80. do 100. člena. V 82. členu Zakona o sodniški službi so določene disciplinske sankcije, med katerimi je treba izpostaviti predvsem najstrožjo: prenehanje sodniške funkcije. Prav tako pa ostale disciplinske sankcije (pisni opomin, ustavitev napredovanja, znižanje plače, premestitev na drugo sodišče) predstavljajo zadosten nabor ustreznih ukrepov, ki vzpostavljajo zaključen sistem sankcioniranja sodnikov z upoštevanjem načela sorazmernosti kršitve in sankcije.
Poleg tega je treba izpostaviti tudi kazenskopravni vidik odgovornosti sodnikov, saj je v 288. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – UPB) določeno kaznivo dejanje Protizakonito, pristransko in krivično sojenje, ki določa, da sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, se kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje sodnik, ki z namenom iz prvega odstavka 288. člena Kazenskega zakonika opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.
Ustavno opredeljena odgovornost sodnikov, institut izdelave ocene sodniške službe, disciplinska odgovornost sodnikov ter kazenskopravna odgovornost sodnikov že v veljavni zakonodaji predstavljajo relativno zadostno mero možnosti uveljavljanja sodniške odgovornosti za svoje delo. Ne glede na to so bile z zadnjimi spremembami Zakona o sodniški službi in Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13 in 17/15) uvedene določene spremembe, ki v skladu s priporočili GRECO uvajajo dodatne možnosti uveljavljanja odgovornosti sodnikov. Uvedene rešitve se nanašajo na povečanje enotnosti, predvidljivosti in preglednosti meril za izbiro in ocenjevanje sodnikov ter vzpostavitev standardov in oblikovanje kodeksa pravil poslovnega in osebnega obnašanja, ki bodo veljala za vse sodnike.
Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da že veljavna zakonodaja vsebuje precejšen nabor ukrepov uveljavljanja sodniške odgovornosti. Ne glede na to pa Ministrstvo za pravosodje proučuje dodatne možnosti, ki bi ta nabor še povečale oziroma uvedle učinkovitejša sredstva in načine ugotavljanja sodniške odgovornosti. Vsekakor se zavzemamo, da se vzpostavi učinkovit, dovolj obsežen in sorazmeren sistem uveljavljanja sodniške odgovornosti, ki bo ustrezno integriran znotraj okvirjev načela neodvisnosti sodnikov oziroma sodstva.
Ko so Sokrata, znamenitega grškega filozofa, obsodili na smrt, je ta v sklepnem delu svojega zagovora podal premislek o razsodbi in tem, kaj ga čaka. Dejal je, da ne bo »jokal in stokal pa govoril in počel sto reči,« ki so jih sodniki navadno vajeni slišati od drugih. Kot pravi sam, mu je veliko ljubše, da je »po tej obrambi zapisan smrti, kakor da bi si bil po onem receptu ohranil življenje.« Kajti po njegovem mnenju ni težko uiti smrti, če se poslužiš nezakonitih sredstev, zelo težko pa je uiti malopridnosti, v katero so zaradi svoje obsodbe sedaj zapadli tudi sodniki. Sam pa želi ostati zvest pravici, zato sprejema njihovo obsodbo – njemu bo smrt odvzela samo ped življenja, sodnikom pa bo za večne čase ostal madež krivice.
Dalje verjame, da smrt ni nikakršno zlo, saj mu notranji glas daje vedeti, da se mu ne bo zgodilo nič hudega. Kajti v preteklosti ga je nek preroški glas vselej posvaril, če je bil kdaj na napačni poti. Običajno se mu je pogovorom to božje znamenje večkrat oglasilo in ga prekinilo, a mu »med vso obravnavo ni niti enkrat ugovarjalo.« Tudi na dan, ko ga je doletela smrtna kazen, ga »ni niti enkrat posvarilo, ne davi ob odhodu od doma, ne na poti do sodišča, ne pri razpravi sami.« Zaradi tega je Sokrat prepričan, da smrt ni nekaj nesrečnega.
»Zakaj smrt je lahko dvoje: ali popolno izničenje /…/ ali pa /…/ preselitev duše s tega sveta na drugega.« V prvem primeru je podobna globokemu spancu brez sanj, ki je pravzaprav dobiček, saj je potemtakem ena sama večna noč. Če pa je nekakšna preselitev duše, potem je to za človeka neizmerna sreča, saj se bo v onostranstvu srečal z vsemi junaki, modreci in pravičniki ter užival blaženost v njihovi družbi. Sokrat zato sodnike poziva, naj gojijo »veselo upanje glede smrti,« kajti pravičnemu človeku se ne more ne v življenje ne v smrti zgoditi nekaj hudega.
To je tudi razlog, zakaj se ne jezi na sodnike, ki so ga obsodili, čeprav so to storili iz škodoželjnosti in bi si zaslužili vso grajo. Svoj komentar zato sklene z znamenitimi besedami: »Zdaj pa je čas, da gremo, jaz v smrt, vi v življenje. A kateri gremo na boljše, je znano le bogu.«
Več na:
prvi.rtvslo.si/podkast/duhovna-misel/19842238/174462999
www.domovina.je/video-roman-prosen-zrtev-slovenskega-pravosodja-spisal-sem-poslovilno-pismo-zakaj-to-delam-in-odsel-v-gozd
26. člen
(pravica do povračila škode)
(neuradno prečiščeno besedilo)
Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.
26. člen Ustave RS ne ureja neposredne odškodninske odgovornosti sodnikov in državnih tožilcev za dejanja pri opravljanju njihove funkcije.
Njihove neposredne odškodninske odgovornosti ne določa niti zakon. Pri tem pa ne gre za pravno praznino, ampak za odraz ustavnega načela neodvisnosti sodstva in tožilstva, ki je nujna za delovanje pravne države in ustrezno varstvo pravic in obveznosti vseh posameznikov, je poudarila sodnica Tanja Bizjak.
Sodna statistila 2022
podatki.gov.si/dataset/43606a24-b254-40ef-846d-2b7df3db22ed/resource/b75042e3-e9f8-499e-a923-56a83f275e66/download/sodnastatistika192022.pdf
www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-9XELKK9G
24kul.si/sodniki-in-tozilci-imajo-pravico-do-nadzora
Mislim, da bi morali predlog malce popraviti in uvesti SPECIALIZACIJE sodnikov kot je to v zdravstvu. Tako bi lahko sodniki bolje poznali vse zakone,podzakone,uredbe,odredbe, sodno prakso in bi bile sodbe gotovo bolj strokovne. Žal se v to poglobijo zgolj dobro plačani odvetniki, a kaj ko vsi nimamo zanje denarja. Tudi praksa, da se nekaj vrne v ponovno sojenje, je brezvezna. Če so na višji inštanci ugotovili, da ni v skladu z zakonom naj odločijo in se potem od tam naprej pritožujemo. Zadeve se absolutno predolgo vlečejo, sodniki menjajo.
Ideja je dobra, a predlog bi lahko bil natančnejši, sicer ga bo "organ" zavrnil z izgovorom da se nadzor sodnikov že izvaja.
Uvesti bi bilo potrebno nekakšno odgovornost sodnikov (in jo izvajati), skupaj z možnostjo odvzema sodniškega mandata, kjer bi se skozi sankcije težilo k vedno manj padlim sodbam.
Neodvisnost sodstva ne sme biti izgovor, da se nič pri na ne sme spremeniti.
Jaz bi predlagal celo poroto ljudstva... in seveda vsa vecja sojenja prenos na tv slo (bi vsaj kaj zanimljivo za gledati) ,da ljudstvo sploh vidi oziroma slisi kaj in o cem se komu sodi ter kaksni so dokazi. In ce sodnikova beseda ni dovolj za visje sodisce bi moral glas porote biti vec kot dovolj. Ali pa naj se iz okrajnih sodisc politicna / gospodarska sojenja enostavno preselijo direkt na visje sodisce s poroto.