13. 10. 2015
Odziv Ministrstva za pravosodje
Ministrstvo za pravosodje je prejelo predlog, posredovan preko spletnega portala predlagam.vladi.si. Predlog se nanaša na pripravo ustrezne zakonodaje, ki bo nalagala državnim funkcionarjem in zaposlenim v javnem sektorju, da obvestijo pristojne službe, če izvejo za nezakonita ravnanja usmerjena proti javnim financam, trgu dela in javnim dobrinam (davčne utaje, opravljanje dela na črno, dela brez računov itd.). Kršitev take obveze s strani funkcionarja ali državnega uslužbenca bi morala po mnenju predlagatelja predstavljati kršitev delovnih obveznosti in predstavljati podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V nadaljevanju predlagatelj navaja tudi, da bi morali k opisani dolžnosti še posebej zavezati pravosodje, saj se dnevno srečuje s takšnimi primeri. Hkrati naniza tudi pozitivne učinke predlagane ureditve.
Uvodoma želimo poudariti, da Ministrstvo za pravosodje ne more podati takšne razlage predpisa iz svoje pristojnosti, ki bi pravno zavezovala druge državne organe ali celo sodišča. V Republiki Sloveniji lahko t.im. avtentično razlago zakonov poda le Državni zbor Republike Slovenije (107. in 149 – 152. členi Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13), pri čemer gre (s primerjalnopravnega vidika) za posebnost, ki jo je moč najti le še v nekaterih drugih državah. Ministrstvo za pravosodje torej v nadaljevanju podaja zgolj neobvezna pojasnila.
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – UPB, 47/13, 87/14 ZKP) že določa, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Obenem z ovadbo morajo navesti dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila (145. člen ZKP). Poleg tega Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12, 54/15; KZ-1) vsebuje še dve kaznivi dejanji, in sicer Opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje (280. člen) in Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca (281. člen), ki določata, v katerih primerih je opustitev ovadbe kazniva. Nekoliko poenostavljeno stori kaznivo dejanje, kdor ve, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, pa ga v času, ko se je dalo še preprečiti, ne naznani in je bilo dejanje poskušeno ali dokončano (prvi odstavek 280. člena KZ-1). Pri kaznivem dejanju, ki je bilo že storjeno, KZ-1 določa, da je opustitev ovadbe kazniva za tistega, ki ve za storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora ali dosmrtnega zapora, ali kdor samo ve, da je bilo tako dejanje storjeno, pa tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se storilec ali dejanje pravočasno odkrije (prvi odstavek 281. člena KZ-1). KZ-1 posebej ureja tudi primer, ko opusti ovadbo kaznivega dejanja uradna oseba - če zavestno opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe in je zanj z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti, je lahko obsojena na kazen do treh let zapora (drugi odstavek 281. člena KZ-1).
ZKP pa ureja tudi primere, ko se med samim sojenjem odkrije kakšno obdolženčevo prejšnje kaznivo dejanje. V tem primeru razširi senat po obtožbi upravičenega tožilca, ki jo sme ta podati tudi ustno, med glavno obravnavo, praviloma tudi na to dejanje. Zoper to obtožbo ni ugovora (prvi odstavek 345. člena ZKP). Sodišče sme za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo, po zaslišanju strank pa lahko odloči, da se obtoženec za odkrito dejanje sodi posebej (drugi odstavek 345. člena ZKP).
Veljavna ureditev kazenskega postopka torej že omogoča to, kar izhaja iz predloga.
Podobno določbo kot ZKP vsebuje tudi Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – UPB, 21/13, 111/13, 74/14 – odločba US, 92/14 – odločba US; ZP-1). Kolikor sodišče (med rednim sodnim postopkom) izve za prekršek, za katerega ni bil vložen predlog, sporoči to pristojnemu prekrškovnemu organu (104. člen ZP-1). Poleg tega se (hitri) postopek o prekršku lahko začne po uradni dolžnosti, torej, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, lahko pa tudi z vložitvijo pisnega predloga državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti (prvi odstavek 50. člena ZP-1). Tudi državni organi in funkcionarji imajo torej možnost predlagati sprožitev prekrškovnega postopka (npr. državni tožilec, ki pri obravnavi ovadbe ugotovi, da je oseba dejansko storila prekršek in ne kaznivo dejanje).
Glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da gre pri prekrških za manj nevarna dejanja v primerjavi s kaznivimi dejanji, ocenjujemo, da je sedanja ureditev primerna (Dodatno pa opozarjamo, da sodnike in državne tožilce zavezuje tudi sodniška oziroma državnotožilska etika, in sicer tako pri opravljanju sodniške oziroma državnotožilske službe, kot tudi izven nje (28.č in 28.d člena Zakona o sodiščih; Uradni list RS, št. 94/07 – UPB, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15; ZS; in 38.a člen Zakona o državnem tožilstvu, 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1, 19/15; ZDT-1)).