10. 8. 2015
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Dimnikarski zakon v koncesijskem sistemu ne obstaja, saj trenutno področje dimnikarskih storitev ureja Zakon o varstvu okolja ter podzakonski akti. S sprejemom Zakona o varstvu okolja (ZVO-1F) se sedanja ureditev izvajanja dimnikarskih storitev ohranja zgolj do 31. 12. 2015, ko se bo prenehala izvajati kot obvezna državna gospodarska javna služba. To pomeni, da so brez uveljavitve novega sistema te storitve prepuščene trgu, zaradi česar je treba sprejeti nov zakon (Zakon o dimnikarskih storitvah), ki bo urejal navedeno področje.
Mnenje Ministrstva za okolje in prostor je, da zaradi zagotovitve ciljev (javnega interesa, ki se kaže v skrbi za varstvo okolja, zdravja in premoženja ljudi, požarne varnosti, kot tudi energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav), izvajanje dimnikarskih storitev ne more biti prepuščeno trgu, temveč, da je tudi v prihodnje potrebna regulacija tega področja.
V Sloveniji so za vsa dimnikarska območja podeljene koncesije in sklenjene koncesijske pogodbe v skladu z zakoni in veljavnimi predpisi in jih je mogoče odvzeti le v posamičnih primerih, če se dokažejo kršitve ali drugi razlogi za odvzem ali odpoved koncesijske pogodbe. Koncesije podeljuje Vlada RS, koncesijsko pogodbo pa po pooblastilu vlade sklene minister, pristojen za okolje.
Nova ureditev, predlagana z Zakonom o dimnikarskih storitvah, bo dimnikarske storitve urejala na način, da si bo vsak lahko izbral dimnikarsko službo. Sicer izvajalci ne bodo več koncesionarji, bo pa uporabnikom dimnikarskih storitev omogočeno, da sami izberejo dimnikarsko družbo, ne glede na lokacijo.
Glede zaračunavanja je dovoljeno obračunati samo tiste storitve, ki so bile opravljene. Za dimnike, na katere niso priključene kurilne naprave, je v skladu s predpisi, treba opraviti pregled vsako tretje leto in jih po potrebi očistiti. Namen tega je, da je v primeru naravnih nesreč ali višje sile na te dimnike možno takoj priključiti zasilni vir ogrevanja. V primeru, da storitve niso opravljene, ima vsak državljan možnost pritožbe. Za nadzor nad zaračunavanjem je sicer pristojen Tržni inšpektorat RS.
Ministrstvo je na svoji spletni strani objavilo (poleg predloga zakona) tudi seznam odgovorov na najpogostejša vprašanja o predlagani zakonodaji.
n1info.si/novice/slovenija/ali-dimnikarji-lahko-po-hisah-delijo-koledarje-in-zbirajo-prispevke/
Si predstavljate, da bi vam zaradi prometne varnosti določili avtomehanika, ki bi imel pravico v interesu prometne varnosti pregledovati vaš avto, ga popravljati, vzdrževati ter mastno zaračunavati svoje storitve?
Poznam človeka, ki je živel na Gorenjskem, ki je zaradi bolezni ostal v bolnici v Ljubljani. Koncesionar dimnikarsko podjetje je puščalo obvestila o čiščenju v hiši, kjer ni bilo nikogar. Potem so izstavili račun in po kratkem času vložili izvršbo. Ko je njegova žena opazila, da so od pokojnine odtrgali skoraj 100 evrov, je vložila ugovor. Izkazalo se je, da je terjani znesek znašal 12 evrov, 40 je bilo stroškov izvršbe in 40 je zaračunala banka za obdelavo naloga. Sodišče je potrdilo pravilnost postopka in upravičenost terjatve. Odločitev je potrdilo tudi višje sodišče, po sodniku, ki je v dobrih štirih letih prišel od okrajnega na položaj višjega sodnika.
Država je potrdila, da je prav, da nekdo, ki ni uporabljal dimnika in ga sploh ni bilo v hiši, ki povrhu sploh ni lastnik hiše, ki ima preko 80 let in je veliko časa v bolnici, plača račun in izterjavo nečesa, kar sploh ni bilo opravljeno.
Kje mi živimo?
Mene pravzaprav zanima, koliko je bilo v Sloveniji pred uvedbo tega nesrečnega zakona primerov, ko je neka stavba zagorela zaradi slabo očiščenega dimnika, in se je potem ogenj razširil še na sosednje stavbe.
To je zame namreč edino možno opravičilo za obvezno uporabo dimnikarskih storitev - da se druge zaščiti pred mojo malomarnostjo.
In če takšnih primerov ni bilo (ali jih je bilo zanemarljivo malo), potem je zakon že v osnovi naperjen proti državljanom.
Okrog teh dimnikarjev je bilo pa res že toliko "črnila" prelitega, da bi bil res že skrajni čas, da se nekaj ukrene. Tudi jaz imam zelo negativne izkušnje. V interesu države bi morali biti zadovoljni državljani, ali se mogoče motim?
Dimnik je treba očistiti. To bi moralo biti urejeno v sklopu zavarovanje hiše.
Dimnik ni problem očistiti, če ga lahko očistite sami. Velikokrat pa nimate vsega pri roki. Dimnikar bi vam moral ponuditi, da vam očisti vaše naprave pregleda celotno tuljavo in preveti če je vse OK, v vašo korist. Tu je potrebno pregledati dimnik.
"NI potrebno da zleze v dimnik". Tega pa ta služba ne izvaja. Če ima pooblastila je treba poznati tudi dimnike. Ni prav, da se mu mudi, ker ima še veliko nalogov...
Zakon o obveznem čiščenju dimnikov pooblaščenih služb je sploh nesmiseln.
- 80 % hiš je novih ali obnovljenih v smilu izolacij in sodobnih ogrevalnih sistemov, v kar sodijo tudi sodobne dimniške tuljave in dosti manjša poraba grelnih naprav.
- lepo število hiš in stanovanjskih objektov ima sodobno gretje ( daljinsko ogrevanje, klimatske naprave s toplotnimi črpalkami in zalogovniki toplote in rekuparatorje in imajo le nekateri tudi dimnik za občasno bolj vizuelno ogrevanje (kamin itd.) Za takšne dimnike je dovolj enkrat na leto ali pet let, da lastnik sam očisti ta dimnik.
- problem dimniških požarov ali zastrupitev so bile stare hiše s prostorom za sušenje mesa na podstrešju. Danes tega skoraj ni več.
Moj predlog je torej, da se vlada obrne na danes bistveno bolj razgledane državljane, ki lahko sami presodijo, ali potrebujejo dimnikarsko službo. Če pa lastnik nima možnosti vzdrževati kurilne naprave z dimnikon in če slučajno pride do požara, mu mora pasti zavarovanje proti požaru. S tem je vse rešeno in nebo potrebnih nikakršnih koncesij. Vsi dimnikarji bodo na uslugo in izenačeni z ostalimi služnostnimi dejavnostmi.
V moji energetsko neodvisni hiši, kjer nekajkrat na leto skurim za eno naročje suhih brezovih polen, je dimnikarska služba odveč (5 m dolga dimnikarska krtača je 8€).
Zelo podobno je z zakonom o obvezni menjavi gum, zakonom o prižganih lučeh pri belem dnevu, z zakonom o obveznem cepljenju in kar nekih pregledih (Vsi ti akterji imajo dovolj denarja, da so zlobirali te zakone in sebi delo, neglede na dejansko korist).
..
Dimnikarstvo kupi koncesijo pri občini in cena je odvisna od predvidene količine dela, neodvisno od količine opravljenega dela. V mnogokratnem obračunu potnih stroškov do zgoščenega naselja se morda skriva prav ta koncesija tudi za naslove na katerih morda ne opravi dela.
Dejansko ne razumem, kje je problem, da ne bi mogel sam očistiti dimnika. Saj je vendar v interesu slehernega, da je dimnik čist in da eliminira sleherno možnost nesreče. Jaz bi bil glede na to, da dimnik čistim sam (in tudi pogosto pri zgornjih vratcih preverjam njegovo stanje), v ta namen pripravljen opraviti celo kakšno usposabljanje, če kdo meni, da so za vstavljanje krtače v dimniško cev in odstranjevanje saj na spodnjih vratcih (in dimnikar ne naredi drugega, kot to) potrebna kakšna posebna znanja. Ko sem namreč dimnikarja spraševal, če bi mi lahko izmeril vlek dimnika, da bi videl, če ustreza zahtevanim pogojem kamina, ki sem ga želel nanj priključiti, je le-ta odgovoril, da tega ne more, ampak da naj kar priklopim, da to vse deluje ...
Žalostno je, ko pride dimnikar v vas in vsakemu občanu zaračuna pot, čeprav hodi zgolj iz ene hiše v drugo.. Morda bi lahko glede tega tudi določili kako se obračuna v takih primerih.