30. 7. 2015
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) in na njegovi podlagi sprejeta Uredba o oskrbi s pitno vodo, ki sta v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor (MOP), eksplicitno ne urejata prekinitve oskrbe s pitno vodo v primeru neplačila teh storitev.
Oskrba s pitno vodo je v skladu z ZVO-1 obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Občine navedeno javno službo samostojno urejajo s svojimi predpisi na način, ki ne sme biti v nasprotju s predpisi, ki za izvajanje te javne službe veljajo na državni ravni.
V pristojnost občin spada tudi določanje podrobnejših pogojev prekinitve ali omejitve oskrbe s pitno vodo. Ker med obveznost občin spada tudi trajno in nemoteno zagotavljanje oskrbe s pitno vodo MOP meni, da podani predlog sprememb predpisov ni primeren, saj bi s takšnim urejanjem lahko ogrozili zagotavljanje oskrbe s pitno vodo.
Pri tem je treba opozoriti na Odločbo Ustavnega sodišča RS (št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999), ki med drugim navaja, da je prekinitev dobave vode sredstvo, s katerim je varovana izterjava računa za dobavljeno, a ne plačano vodo. Glede na to, da za dobavitelja vode velja kontrahirna dolžnost, to sredstvo služi uravnoteženju položaja pogodbenih strank. Dobavitelju vode je s pomočjo tega sredstva tudi zagotovljen sorazmerno reden dotok sredstev, potrebnih za opravljanje dejavnosti. Hkrati je olajšana izpolnitev obveznosti države oziroma lokalne skupnosti, da trajno in nemoteno zagotavlja oskrbo z vodo kot javno dobrino (drugi odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, Uradni list RS, št. 32/93 - ZGJS, in 1. točka prvega odstavka 26. člena Zakona o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 32/93; ZVO). Če bi znaten del oseb, ki jim je zagotovljena oskrba s pitno vodo, tako nastalega dolga ne plačeval redno, bi to lahko onemogočilo nemoteno delovanje javne službe. Vodenje postopkov prisilne sodne izterjave pomeni namreč zamudo v plačilu in nepredvidljivost dotoka dohodkov.
Zagotovitev nemotene oskrbe s pitno vodo, čemur služi prekinitev dobave vode, je ustavno dopusten cilj. Ukrep, uporabljen v obravnavanem primeru za dosego tega cilja, je primeren. Zaradi drastičnosti posledic je mogoče pričakovati, da bo dolg poravnan. V vsakem primeru pa ne bo naraščal. Ukrepu tudi ni mogoče oporekati nujnosti, se pravi, da bi ga bilo mogoče nadomestiti z enako učinkovitim, a blažjim sredstvom.