2. 6. 2015
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Za pripravo Zakona o prekrških (ZP-1) je pristojno ministrstvo za pravosodje (MP), vendar vam kljub temu posredujemo naše mnenje glede ustrezne normativne ureditve in uporabe instituta opozorila.
Institut opozorila je normativno urejen v 53. členu ZP-1. Po navedeni določbi je mogoče opozorilo izreči, če sta (kumulativno) izpolnjena naslednja pogoja, in sicer:
- da gre za prekršek neznatnega pomena in
- pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep.
Prekršek neznatnega pomena pa je opredeljen v določbi 6.a člena ZP-1. Za prekršek neznatnega pomena mora biti izpolnjeni dve merili, in sicer:
- storitev prekrška v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, in
- odsotnost škodljive posledice oziroma možnost nastanka take posledice
Okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahek, so lahko objektive ali subjektivne, torej lahko izhajajo iz dognanj in stanj, na katere storilec nima vpliva (npr. storilec ne podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja zaradi hitre in nenačrtovane selitve ob naravni ujmi), ali pa iz njegove osebne situacije (voznik, ki se pelje v bolnišnico k ženi, ki je ravnokar rodila otroka in sredi belega dne pozabi prižgati luči na vozilu). Prav teh okoliščin ni mogoče pojasnjevati z dejstvom, da je prekršek posebno lahke narave zato, ker ni povzročil škodljivih posledic. Odsotnost škodljivih posledic je namreč poseben pogoj, ki mora biti kumulativno izpolnjen poleg storitve prekrška v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega.
Pogoj odsotnosti škodljive posledice je na prvi pogled treba ugotavljati le pri posledičnih prekrških. Pojma škodljive posledice namreč ne smemo enačiti s pojmom prepovedane posledice. Za prekrške, ki pomenijo golo kršitev predpisa, se pogosto trdi, da prepovedane posledice sploh nimajo. To ne drži povsem. Res je, da ti prekrški drugače od posledičnih prekrškov nimajo neposredne prepovedane posledice, vendar vsak prekršek pomeni napad na pravni red v obliki njegovega nespoštovanja, kar je mogoče označiti za neke vrste (posredno) prepovedano posledico (vsaj v obliki abstraktne nevarnosti za pravni red kot celoto). Vsekakor dejstvo, da prekršek ni povzročil neposredne prepovedane posledice, ne pomeni, da prekršek ni povzročil škodljive posledice. Škodljive posledice prekrška namreč zajemajo vso materialno in nematerialno škodo ter najrazličnejše nevšečnosti, ki jih povzroči storjeni prekršek v sferi različnih oseb oziroma na različnih področjih. Dokler obstaja dvom oziroma možnost nastanka take posledice, prekrška ni mogoče opredeliti kot prekršek neznatnega pomena. Ureditev z zahtevo, po kateri za ugotovitev, da je prekršek neznatnega pomena, ne sme nastati škodljiva posledica je predstavljala oviro za pooblaščene uradne osebe pri pogostejšem izrekanju opozorila kot najmilejšega ukrepa, čeprav bi to bilo upravičeno, predvsem pri blažjih oziroma milejših oblikah kršitvah predpisov.
Ob upoštevanju zgoraj navedenega, predvsem pa ob upoštevanju različne narave obravnavanih življenjskih primerov (dogodkov), pri katerih kršitev predpisa ne terja vedno posebnega kaznovalnega ukrepanja je bila nujno potrebna sprememba definicije prekrška neznatnega pomena. Novela ZP-1H, ki je začela veljati 13. 6. 2013 je dopolnila določbo 6.a člena in redefinirala prekršek neznatnega pomena.
Po noveli ZP-1H (po 13. 6. 2013) je lahko prekršek neznatnega pomena tudi, če je z njim oziroma zaradi njega nastala škodljiva posledica, vendar je ta neznatna. S tako spremembo se omogoča izrekanje opozorila tudi v primerih, ko je škodljiva posledica sicer nastala, vendar je že takoj ali zelo hitro prenehala. V praksi do tega prihaja zlasti ob prihodu pooblaščene uradne osebe na kraj storitve, tako da opozorilo večkrat niti ni potrebno. Gre za primere, ko kršitelj s kršitvijo, ki je povzročila neznatno škodo, ni nadaljeval, ali pa so bile škodljive posledice kršitve že odpravljene in je bilo vzpostavljeno prejšnje stanje, ali pa so škodljive posledice po obsegu in pomenu tako majhne, da ne terjajo posebnega odpravljanja.
Pri uporabi spremenjene določbe 6.a člena ZP-1 pa opozarjamo, da morajo prekrškovni organi, poleg okoliščin vsake posamezne zadeve, upoštevati tudi oceno oziroma namen zakonodajalca, ki v materialnih predpisih lahko posamezne kršitve opredeli kot hujše prekrške oziroma kvalificirane oblike prekrškov. Gre za tako imenovane prekrške zoper varnost cestnega prometa, s katerimi je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica. V tovrstnih primerih opozorila ni mogoče izreči.
Policija kot največji prekrškovni organ v Republiki Sloveniji, pri implementaciji določb ZP-1 in izrekanju opozoril dosledno upošteva zakonska določila za izrekanje le teh. Skladno z določbami področne zakonodaje (Zakon o nalogah in pooblastilih policije) policija dosledno spremlja stanje nad izrečenimi opozorili in ugotavlja upravičenost izreka.
Skladno z določbo tretjega odstavka 53. člena ZP-1 policija ne vodi evidence izrečenih opozoril in ne obdeluje osebnih podatkov, temveč se evidentira le kvantificirano (številčno) beleženje izrečenih opozoril.
Na podlagi navedenega ocenjujemo, da je normativna ureditev, ki določa možnost izreka opozorila povsem ustrezna in potrebna. Opozorilo ni sankcija po določbah ZP-1 ampak alternativa sankciji, za izrek katerega zakonodajalec prepušča diskreciji prekrškovnemu organu ob upoštevanju določbe 6.a člena ZP-1.
Uradni odgovor Ministrstva za pravosodje
Predlog za ukinitev instituta opozorila v prekrškovnem postopku (53. člen ZP-1) ni primeren za nadaljnjo obravnavo, Ministrstvo za pravosodje se v tem delu popolnoma pridružuje mnenju Ministrstva za notranja zadeve.
Prav tako za nadaljnjo obravnavo ni primeren predlog, da bi se v primeru izreka opozorila moralo voditi evidenco o storilcih in okoliščinah prekrška za katerega je bilo namesto sankcije za prekršek izrečeno opozorilo. ZP-1 že določa način obravnave kršitelja kot ga predlaga predlagatelj; prekrškovni organ lahko pod pogoji določenimi v 21. členu ZP-1 namesto globe s pisno odločbo (3. alineja prvega odstavka 56. člena ZP-1) izreče opomin. Prekrškovni organi morajo zaradi zagotavljanja izvrševanja pravnih posledic odločb o prekršku, za ugotavljanje prej izrečenih sankcij za prekrške in za izdajanje potrdil o podatkih iz te evidence voditi evidenco o pravnomočnih odločbah o prekrških (203. člen ZP-1), kar torej pomeni, da prekrškovni organ do izteka roka za izbris odločbe iz evidence (205. člen ZP-1) razpolaga s podatki o »prejšnjem življenju kršitelja«, ki se lahko uporabijo pri odmeri sankcije (25. člen ZP-1) v morebitnih bodočih prekrškovnih postopkih.