Visokošolski izredni študij naj bo dostopen vsem enako po dostopnih cenah
Predlagam vladi R Slovenije, da omeji šolnine na visokošolskem izrednem študiju na slovenskih univerzah in sicer na 1.000 € po letniku izrednega študija in 500 € za ponavljanje letnika (možno le enkrat v času študija). Za same evidenčne vpise pa naj bo strošek 100 € po manjkajočem predmetu dotičnega letnika.
Navedeno utemeljujem s tem, da so bile v nekdanji Jugoslaviji na večini smeri študija ob delu (tako smo takrat imenovali izredni študij) šolnine zgolj simbolične. Ob osamosvojitvi l. 1991 so se te šolnine gibale nekje okrog 1 povprečne slovenske plače (npr. 1000 nemških mark). Danes vemo, da so te šolnine krepko čez 2.000 € po letniku kar je glede na večino izvedenih predavanj, morebitnih vaj, izpitov in administrativnih stroškov krepko pretiravanje. Ne bom se zmotil, če povem, da je vse skupaj postalo dober posel (biznis!).
Naj ponazorim s primerom. 20 vpisanih študentov na izrednem študiju zgodovine plača vsak okrog 2.000 € na letnik študija na eni od filozofskih fakultet. V to so zajeta predavanja, morebitne vaje (največkrat gredo na vaje lahko kar k rednim kar je za dejansko zaposlene nerešljiv problem), izpiti in administrativni stroški. Na študiju v istem bolonjskem rangu na eni od pravnih ali ekonomskih fakultet v državi 150 vpisanih študentov izrednega študijav prvem letniku plača šonino v enakem znesku 2.000 €. Število ur predavanj, vaj itd. je skoraj enako. Razlika je v nekaj več administracije in ponavadi večjih predavalnicah, ki pa sodijo v večini primerov v infrastrukturo matične fakultete (torej ni stroška oderuških najemnin). Mislim, da vam zdaj postane jasno, da prihaja do enormnih viškov sredstev.
Novinarji trdijo v svojih zapisih, da fakulteta pobere zgolj do 20 % denarja od izrednega študija (del tega vlaga tudi v infrastrukturo, kar se na nekaterih fakultetah lepo vidi, saj so predavalnice nove, zračne in svetle ter vrhunsko opremljene). Večina denarja pa naj bi bila torej namenjena predavateljem. Torej so tu rezerve! Koliko dobi univerzitetni profesor za šolsko uro predavanja, koliko dobi asistent (slednji najbrž ne prav dosti zato nekje predavajo kar asistenti, profesorji pa pridejo le na prvo uvodno in zadnje zaključno predavanje). Kolikšen je strošek izpita? Ali pisne izpite res popravljajo profesorji ali delo prepustijo kar asistentom?
Kot vidimo imamo še precej maneverskega prostora za varčevanje oz. zmanjševanje stroškov.
Tako tudi ne bo prihajalo do enormnih zaslužkov, ki zadnje dni docela upravičeno razburjajo slovensko javnost. Tisti, ki se dejansko kopljejo v denarju učijo druge kako in kje varčevati. Naprej pri sebi in to je bistvo mojega predloga.
Visokošolski izredni študij naj postane dostopen vsem državljanom Slovenije, če se tako odločijo tudi tistim in zlasti tistim, ki so na minimalni plači (570 €), če seveda izpolnjujejo vpisne pogoje.
Menim, da bi kot družba lahko vzpostavili okoliščine, v katerih bi se vsakdo lahko izobraževal celotno življenje v tistem, kar ga trenutno zanima. Internet v precejšnji meri to omogoča, kar potrjuje, da si mnogi ljudje tega želijo; med drugim informiranje lahko pomeni hkrati tudi izobraževanje.
Predlog želi zmanjšati, omiliti sedanji bolj ali manj nepravičen sistem plačevanja izobraževanja, hkrati pa ga žal ne odpravlja, temveč nadaljuje.
Mnenja sem, naj bo tudi izobraževanje dostopno ljudem neglede na finančne zmožnosti in sposobnosti, ter hkrati glede na lokalne ter širše družbene potrebe.
V kolikor se izbraževanje v celoti prepusti tržnemu mehanizmu, lahko kvaliteta tega v nekaterih segmentih upade, oz. se v nekaterih pogledih razvija preveč enostransko; zgolj tako, kot narekuje kapital; kar lahko pomeni večjo možnost uveljavjanja individualnih interesov, pred družbenimi. - Kar deloma že izkušamo.
Pomeni, naj se tudi privatni izobraževalni sektor regulira glede na širše potrebe družbe.
Pomeni, da v kolikor želimo, da se v družba razvija na način, da ni večjih razlik med premožnejšimi in revnejšimi, se morda zdi potrebno, da se omogoča okoliščine v katerih so razlike v možnosti pridobivanja znanja in materialnih ugodnosti dovolj poenotene; neglede na to, kaj posameznik deduje oz. prinaša od prejšnjih generacij. Še posebej, če se zavedamo, da vse kar človek ima, ima zato, ker je to dobil od drugih ljudi ali pa je vzel naravi:
Ker je nekdo "odprl kanal" za tisto, kar ljudje želijo ali potrebujejo (recimo izdeluje mobitele), še ni dovolj velik razlog, da ima zato 100x več kot nekdo, ki zanj dela za 100x manj. Človekove osnove potrebe so približno enake vsem ljudem. V kolikor nekdo pridobiva materialne in nekatere druge ugodnosti na račun tega, da se ne omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb drugih ljudi, se to ne zdi pravično. Nekatere osnovne potrebe pa so zdrava hrana in voda, streha nad glavo, možnost izbraževanja in kulturnega udejstvovanja, zadovoljiva in človeka vredna priskrbljenost na stara leta.
Ideje verjetno da izhajajo iz potrebe, ki jih ustvarjajo ljude. Posameznik, ki recimo ustvarja in prodaja mobitele, jih prodaja ljudem. Pomeni, da brez kupca ne obstane, kot ne obstane njegova ideja. Pomeni, da je od ljudi dobil denar za njegovo delo in uveljavljanje ideje. Lahko ga je nabral toliko, da imajo od tega koristi tudi njegovi vnuki itn, kljub temu, da družbi niso dali ničesar. Pomeni, da vse kar kdo v razvitem svetu ima, ima od drugih ljudi. Kar je pridodal je zgolj njegovo delo, trud in nekatere sposobnosti, ki se manifestirajo glede osebne potrebe in potrebe družbe.
Človeštvo ustvari kolikor ustvari, kako si ustvarjeno delimo, je stvar dogovora. Obstoječi "dogovori" v kapitalizmu se ne zdijo ravno pošteni, saj nekdo drug prav tako dela po njegovih zmožnostih, najboljše kot lahko, pa še vedno nima zadovoljenih osnovnih potreb bivanja; zato se ne zdi prav, da so razlike v materialnem ali v možnosti izobraževanja med ljudmi pre-velike.
Takšno je moje trenutno mnenje. lp
ZA, že najmanj 7 let čakam, da si naberem denar za izredni študij smer medicina, vendar ga nikoli nimam ( poroka, otroci, gradnja hiše...krediti) ker so druge pomembnejše stvari prišle prej na vrsto. S skoraj minimalcem pa si res ni mogoče tega vsega plačati iz lastnega žepa, razen, če dobiš na loteriji ;)
Moje mnenje je, da mora biti vsakemu 1x v življenju na voljo brezplačen študij. Ne na kateri koli smeri, ampak tam, kamor se pač uspe redno vpisati.
Vse ostalo je tržnega značaja. Imamo državne fakultete, imamo tudi zasebne fakultete. Vse fakultete lahko prosto določajo cene, in si s tem tudi konkurirajo. Ne vidim nekega pravega razloga, zakaj bi bilo potrebno umetno omejevati šolnine.
Omejevanje je morda lahko potrebno zaradi vzpostavljanja primernih okoliščin, recimo takšnih, v katerih se z omejevanjem zmanjša negativne monopole ipd. lp