7. 4. 2015
Odziv Ministrstva za finance
Obdavčitev dohodkov cerkve je celovito urejena z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb, ki določa enakopravno davčno obravnavo dohodkov vseh nepridobitnih pravnih oseb, med katere sodijo tudi cerkve oz. verske skupnosti (tako kot društva, ustanove, zavodi, politične stranke). Tako so dohodki iz nepridobitne dejavnosti (donacije, članarine, volila, dediščine, sredstva za izvajanje javne službe iz javnofinančnih virov ter namenska javna sredstva) oproščeni plačila davka, medtem ko se od pridobitne dejavnosti (doplačila uporabnikov za storitve, obresti, dividende, dohodki od prodaje blaga in storitev, najemnine, dohodki od odsvojitev osnovnih sredstev, ipd) davek plača. Cerkev oz. verske skupnosti so tudi zavezane predlagati davčnemu organu davčne obračune. Obdavčitev dejavnosti verskih organizacij je urejena tudi z Zakonom o davku na dodano vrednost, in sicer so verske skupnosti izrecno oproščene plačila DDV v zvezi z naslednjimi aktivnostmi:
- za zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb;
- za storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino opravijo nepridobitne organizacije s cilji verske narave in za dobavo blaga, ki je neposredno povezana s temi storitvami, vendar le, če taka oprostitev ne vodi k izkrivljanju konkurence.
Med storitve nepridobitnih organizacij spada dejavnost verskih in podobnih organizacij ali posameznikov, ki nudijo storitve vernikom v cerkvah, mošejah, templjih, sinagogah in drugih mestih, dejavnost samostanov in podobnih verskih ustanov ter verske storitve ob pogrebih.
Verske skupnosti lahko, glede na vrsto aktivnosti, s katerimi se ukvarjajo, uveljavljajo še druge oprostitve, ki niso vezane na versko naravo aktivnosti (humanitarne, socialne, vzgojno-izobraževalne aktivnosti ipd.).
Zneski, ki jih davčni zavezanci izplačajo osebam, ustanovljenih za opravljanje verske dejavnosti (kar velja tudi za osebe, ustanovljene za opravljanje humanitarne, kulturne, znanstvene, socialnovarstvene, vzgojno-izobraževalne, športne ali sindikalne dejavnosti) in ne gre za plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev, niso predmet DDV.
Za aktivnosti, ki so oproščene plačila DDV oziroma za aktivnosti, ki so izven sistema DDV, verska skupnost ne more uveljavljati odbitka vstopnega davka.
Rešitve za verske skupnosti v okviru sistema DDV temeljijo na zavezujočih rešitvah evropske DDV Direktive in jih v tem delu ni mogoče spreminjati.
Pri maševanju, pogrebih, obhajilih, spovedih, itd. gre lahko za prostovoljne prispevke (donacije), ki niso predmet DDV, zato DDV od teh prostovoljnih prispevkov ni potrebno obračunati. V koliko pa verska skupnost opravlja ekonomsko dejavnost za plačilo, pa so te storitve predmet DDV. Če navedene aktivnosti zaračunava v okviru opravljanja dejavnosti verskih organizacij oziroma opravlja druge dejavnosti, ki so skladno z ZDDV-1 oproščene plačila DDV (humanitarne, socialne, izobraževalne dejavnosti), jim od teh storitev ni potrebno obračunati DDV in se skladno z ZDDV-1 tudi niso dolžne identificirati za namene DDV (če opravljajo le tiste oproščene dejavnosti, v zvezi s katerimi z ZDDV-1 ni priznana pravica do odbitka DDV).
Glede na navedeno je obdavčitev dohodkov cerkve že celovito urejeno in so dohodki vseh nepridobitnih pravnih oseb obravnavani enako, od pridobitnih dejavnosti pa je davek potrebno plačati. Glede obdavčitve določenih aktivnosti, kot so maševanje, pogrebi, obhajila, spovedi, itd. z DDV, pa pobude ni mogoče podpreti, saj gre za dejavnosti verskih organizacij, ki so oproščene plačila DDV. Poleg tega bi obdavčitev teh aktivnosti z DDV pomenila odstopanje od pravil evropske DDV direktive, ki je v tem delu zavezujoča za Slovenijo.
Odziv Ministrstva za kulturo
MK, na podlagi 32.a člena ZDU-1 opravlja naloge na področju verske svobode. Področje verske svobode je kot delovno področje MK podrobneje določeno s področnim zakonom oziroma 30. členom Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – Odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljevanju: ZVS).
Skladno s 1. točko 7. člena ZVS je cerkev ali druga verska skupnost prostovoljno, nepridobitno združenje fizičnih oseb iste veroizpovedi, ki se ustanovi z namenom javnega in zasebnega izpovedovanja te vere ter ima lastno strukturo, organe in avtonomna interna pravila, lastno bogoslužje ali drugo versko obredje in izpovedovanje vere.
MK meni, da pravnoorganizacijska oblika verske skupnosti, zaradi manjka izrecnega zakonskega pooblastila za opravljanje pridobitne dejavnosti oziroma omejene pridobitne dejavnosti v ZVS, ne dopušča neposrednega opravljanja pridobitne dejavnosti v pravnoorganizacijski obliki verske skupnosti in s tem trženja navedenih verskih storitev oziroma dejavnosti verskih skupnosti, kot so maše, pogrebi, …. Registrirane cerkve in druge verske skupnosti, med katere spada tudi v predlogu omenjena Katoliška Cerkev, se financirajo skladno z 29. členom ZVS iz donacij in drugih prispevkov fizičnih in pravnih oseb, tudi v primeru zgoraj navedenih dejavnosti verskih skupnosti – verskih storitev. Temeljna značilnost navedenih donacij in prispevkov je njihova prostovoljnost in za razliko od poslovnih (pogodbenih) obveznosti tudi njihova neiztožljivost pred sodiščem.