Omejitef financiranja študija
1732 OGLEDOV
11 KOMENTARJEV
Predlagam, da se začne varčevati na področju višjega in visokega šolstva in sicer tako, da država financira le toliko novih študentov na posamezni študijski smeri, kot se jih lahko zaposli (statistika zaposlovanja), ostali zainteresirani študenti pa naj plačujejo šolnine. Sedaj namreč država financira kup študijskih smeri z zelo majhno možnostjo zaposlitve, na primer
m2.facebook.com/zdruzenalevica/photos/a.288341194657780.1073741830.28...
Izobraževalne ustanove bi ob vpisu morale potencialnim študentom prikazati realne možnosti zaposlitve. Trenutno stanje pa je tako, da davkoplačevalci financiramo izobraževanje vsega, kar se nekdo spomni, brez razmisleka, kaj bo študent s pridobljenim znanjem lahko počel. Država (tako gospodarstvo kot javni sektor) potrebuje visoko izobražene ljudi, vendar je študentov na nekaterih smereh toliko, kot jih rabimo v 50 letih.
Problem našega šolstva je v tem, da producira kadre, ki jih ne potrebujemo, po drugi strani pa imajo ti zelo malo znanja. Tisti, ki imajo znanje se zaposlijo v firmah, ali pa se samozaposlijo. Problem pa je, ker produciramo na tisoče ekonomistov in družboslovcev, ki se potem lahko zaposlijo le v gostinstvu za šankom ali pa v trgovini za pultom.
Torej v Sloveniji študirajo samo državljani Slovenije, ki se bodo zaposlili v Sloveniji?
Pozdravljeni
Univerzitetni studij bi lahko v večini bil namenjen predsem produkciji v naprej predvidenega zaposljivega kadra, predvsem povezanega z gospodarstvom, kajti vsi drugi, ki so sposobni ustvariti na trgu podjetja ali pa se samozaposliti v okviru določenih sicer univerzitetnih izobraževanj, bodo to storili tako ali drugače. Praksa to potrjuje.
Izobraževalne inštitucije so se v vlogi upravljanja z državih premoženjem (davkoplačevalskim denarjem), pokazale kot predvsem slab gospodar. Torej so se ljudje, ki so se izobraževali v državnih izobraževalnih inštitucijah, ki jih financirajo davkoplačevalci in, ki po študiju niso pridobili zaposlitve ter zadovoljive delovne prakse in s tem vrnili družbi z dodano vrednostjo več kot je vanje vlagala, pač zelo slaba družbena naložba, ki jo posledično plačujemo vsi. Zato, da nekateri neodgovorno ostajajo na njihovih rektorskih in podobnih stolčkih.
Zatorej se preprosto zdi potrebno z varovalkami omejiti kompetence izobraževalnih inštitucij do mere, da bo njihovo delo (izobraževanje), v prihodnosti dobra gospodarsko-družbena naložba. Sicer pa o tem tudi tukaj čivkam že nekaj let.
lp
Ne vem, zakaj je tako samoumevno, da mora za vse razmišljanje, kresanje idej, debato plačevati država. Naj ljudje vse te dejavnosti pač izvajajo v prostem času. So bili mar veliki misleci in umetniki v zgodovini redno zaposleni v državnih institucijah z regresom, božičnico, plačanim dopustom, ...?
Da bi se humanistiki odpovedali? Kaj pa imamo od državno obilno plačane humanistike v obliki desetin inštitutov, ZRC SAZU, uradov in podobnega? Vsi ti humanisti odločno prezirajo materialistični pogled na svet, dokler ne pridemo do njihovih plač. Takrat se v hipu spremenijo.
"Poleg tega pa univerzitetni studij ni in ne sme biti namenjen samo produkciji zaposljivega kadra". Morda ne "samo" vsekakor pa "predvsem". In trenutna razmerja med številom vpisnih mest med recimo filofaxom ali FDV na eni in biotehnično ter medicinsko fakalteto na drugi strani temu ne govorijo v prid.
Ne govorimo o zaposlenih, pac pa o studentih.
druzboslovje in humanistika nikakor nista oblino placana, vecina dela, ki ga na teh institutih opravlja mlajsa generacija je na meji prekernega: pogodbe za dolocen cas in projektno delo.
to je sicer mogoce tema za se en predlog vladi, naj vbije svojim podanikom v glavo, da "javni sektor" NI med in mleko, da niso sluzbe za vse zivljenje in ja, tudi v javnem sektorju ljudje delajo, podnevi, za vikend in ponoci. ne vsi, ampak zabusantstvo ni fenomen, ki se pojavlja samo v javnem sektorju.
to, kaksna pa so razmerja med vpisnimi mesti pa je odgovornost pristojnih. in odgovornost ni toliko v tem koliko mest razpisejo, ampak v tem, da niso sposobni domisliti in razviti plana, katere poklice promovirat. namrec, strinajm se, da je druzb&human dejansko prevec (to vkljucuje tudi pravo in ekonomijo) in da je podhranjena tehnika, informatika ipd.
in zato je potrebna strategija, ne pa pavsalno omejevanje nekaterih programov.
recimo da studij traja 4 leta, kaj so realne moznosti zaposlitve leta 2020? kdo to ve?
drzava, ki najosnovnejse vizije razvoja ni sposobna definirat in artikulirat ne izpolnjuje najosnovnejsega pogoja, da bi definirala, kaksne poklice bo financirala
Naredi se nek plan. Na osnovi plana se izračuna, koliko je določenega profila potrebnega.... financira se recimo do 10 ali 20% nad izračunanimi potrebami (za vsak slučaj).
Veliko bolje kot sedaj, ko se polno financirajo nekateri programi, za katere je popolnoma jasno, da naslednjih nekaj let ne rabimo izobraziti nikogar.
V treh do petih letih, kolikor traja študij, se situacija na trgu dela ne spremeni tako drastično, da se tega ne bi dalo predvideti. Nikjer se ne bo naenkrat nepričakovano pojavila potreba po 1.000 novih psihologih, 10.000 novih ekonomistih in 5.000 novih pravnikih.
tocno to, narediti je treba plan. ampak izkusnje kazejo, da plana ne zna, ne zmore ali noce narediti nihce, niti razmisljat o planu ne (komu je bilo treba devetletke, ko pa raziskave kazejo, da je kasnejsi vstop v solo oziroma solsko okolje bistveno bolj ugoden za razvoj otroka).
zadeva pa je vseeno malo kompleksnejsa, tudi ce, v nekih idealnih razmerah, bi recimo ministrstvo uspelo izdelat plan, to potegne za sabo tudi sirsi razmislek o tem, kaksne vrste kadrov sploh drzava potrebuje, se pravi potrebna je celostna politika zaposlovanja in, ja, vizija.
te pa ta drzava (se pravi politika) ni sposobna niti sanjat, kaj sele o njej razmisljat ali jo celo artikulirat (da o uresnicevanju ne govorim).
ocitno je treba prodat drzavo, saj bojo privat lastniki itak najboljs vedel kako podizobrazit oziroma fokusno izobrazit delovno silo da bo "financno vzdrzna".
poleg tega pa univerzitetni studij ni in ne sme biti namenjen samo produkciji zaposljivega kadra. univerza je tudi, poudarjam, tudi se akj drugega, je prostor za razmisljenje, kresanje idej, debato in tud za financno nevzdrzno humanistiko.
ali si res zelimo sveta, kjer bo produkcija kadra povozila razvoj misli in misljenja, ki se pac mora odvijati tudi na univerzi.
in to seveda neplacljivo, ker s placevanjem za t.i "humanisticni luksus" smo se pac huamnistiki odpovedali.
Moj pogled na svet je bolj pragmatičen.
Nesmiselno je potrošiti nekaj tisoč EUR za izobraževanje nekoga, ki bo potem 40 let za preživetje doma na kavču odvisen od financiranja države....zato ker je na univerzo šel debatirat in razvijat misli in ideje.
Kakšne humanistične misli in ideje je razvilo nekaj tisoč brezposelnih ekonomistov in pravnikov, ki životarijo na Zavodu? Kakšno korist ima Slovenija kot država in mi kot družba od tega?
In ali ne bi tega zmogli tudi, če bi bilo v posameznem letu namesto 1.500 razpisanih le 1.000 študijskih mest za ekonomijo?
saj do neke mere se s taksno pragmatiko strinjam (ceprav ne z oceno, da je pravo in ekonomija humanistika).
in ne mislim, da mora drzava producirat na tisoce humanistov, prav tako je ekonomistov in pravnikov prevec (in nic vecja navlaka niso kot ostali druzboslovci in humanisti); ampak vsekakor obstaja tocka, ko goli pragmatizem vodi v masovno pobebljenje.
misel zaradi misli je pomembna. ne vem koliko intelektualnih prebojev se je zgodilo med 16 urnim delavnikom za tekocim trakom.
koristi zdenja na zavodu jasno ni. kar problematiziram je, ideja o fiannciranju "dobickonosnih" programov in placljivost vseh ostalih, oz neki procenti placljivega/neplacljivega znotraj studijskega programa, kakor navaja predlog.