Nadzor nad sodniki in tožilci

Odziv Ministrstva za pravosodje

1. Nadzor nad sodniki in tožilci

Uvodoma je treba izpostaviti, da bi bila ureditev, ki državnemu tožilcu sicer ne bi nalagala pravne dolžnosti, da ravna po željah ali navodilih drugih oseb, bi pa omogočala, da se na državnega tožilca nedopustno vpliva ali se nad njim izvaja nedopusten pritisk, naj v posamični zadevi ravna na določen način v neskladju s prvim odstavkom 135. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 - UZS68, 66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 - UZ121,140,143, 47/13 - UZ148 in 47/13 - UZ90,97,99). Po 135. členu Ustave je državno tožilstvo organizirano kot samostojen državni organ oziroma kot sistem samostojnih državnih organov znotraj izvršilne veje oblasti. Zato bi bila v neskladju s prvim odstavkom 135. člena Ustave tudi zakonska ureditev, ki bi določala, da je državni tožilec pri vlaganju ali zastopanju kazenskih obtožb pravno vezan na zapoved, prepoved ali drugo navodilo, saj bi to pomenilo, da ni državni tožilec tisti, ki dejansko vlaga in zastopa kazenske obtožbe na podlagi in v okviru Ustave, zakona in sprejete politike pregona storilcev kaznivih dejanj, temveč da je le podaljšana roka nekoga drugega. To sicer ne pomeni, da ne bi bil dopusten notranji nadzor nad delom državnega tožilca zaradi zagotovitve enotnosti kazenskega pregona ter strokovne pravilnosti in učinkovitosti izvrševanja državnotožilske funkcije. Prav tako ne pomeni, da državni tožilec ni dolžan upoštevati splošnih navodil o politiki kazenskega pregona, ki jih pristojni organ oblikuje v skladu z zakonsko ureditvijo. Glede na navedeno Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1; Uradni list RS, št. 58/2011, 21/2012 – ZDU-1F, 47/2012, 15/2013 – ZODPol, 47/2013 – ZDU-1G) v 173. členu ureja strokovni nadzor, ki ga izvaja Vrhovno državno tožilstvo nad delom okrožnih državnih tožilstev s splošnim, delni ali posamični strokovnim pregledom dela državnih tožilstev in državnih tožilcev ter tožilskega osebja, s pregledovanjem spisov, vpisnikov in druge dokumentacije. Za opravljanje pravosodnega nadzora nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave pa je pristojno Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju ministrstvo), ki lahko nadzor izvede posredno ali neposredno. Namen izvajanja pravosodnega nadzora je pregled in ocena opravljanja zadev državnotožilske uprave, kakor so opredeljene v ZDT-1, v Državnotožilskem redu in v drugih podzakonskih aktih, ki urejajo področje državnotožilske uprave (prvi odstavek 159. člena ZDT-1). Neposredni nadzor se na podlagi četrtega odstavka 160. člena ZDT-1 izvede prek uslužbencev ministrstva, določenih z odločbo ministra o izvajanju nadzora (nadzorna skupina). Nadzorna skupina izvaja nadzor samostojno, v okviru in na podlagi Ustave, zakona in drugih predpisov. Pri pravosodnem nadzoru ni dopustno posegati v samostojnost državnih tožilcev pri odločanju v konkretni zadevi v zvezi s predkazenskim postopkom, sodnimi postopki in upravnimi postopki pred drugimi državnimi organi. Posredni pravosodni nadzor pa ministrstvo izvaja na podlagi drugega odstavka 160. člena ZDT-1 nad okrožnimi državnimi tožilstvi prek vodje okrožnega državnega tožilstva ali prek generalnega državnega tožilca, nad Vrhovnim državnim tožilstvom pa prek generalnega državnega tožilca.

Nadzor nad delovanjem državnih tožilcev predstavljajo tudi drugi instituti, ki jih določa ZDT-1. To sta predvsem disciplinski postopek in ocena državnotožilske službe. Državnotožilski svet sprejme merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe in merila za uspešnost pregona državnih tožilstev. Z merili za kakovost dela državnih tožilcev se določijo okvirni kriteriji za oceno strokovnosti dela državnih tožilcev, vključno z določitvijo predvidenega časa za reševanje posamezne vrste zadev in za tipična procesna dejanja. Z merili za uspešnost pregona državnih tožilstev se določi delež zadev v določenem časovnem obdobju, v katerih se glede na naravo kaznivega dejanja, vrsto postopka in politiko pregona pričakuje rešitev z odloženim pregonom, poravnavanjem, kaznovalnim nalogom, skrajšanimi postopki, vložitev obtožnega akta, obsodilna sodba, vrsta in višina izrečene sankcije. Nenazadnje pa je kot kršitev državnotožilske službe v 80. členu ZDT-1 določeno nedoseganje pričakovanih delovnih dosežkov po obsegu, kakovosti ali uspešnosti ali pričakovanega časa za posamezna procesna opravila več kakor tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov.

Nadzor nad delom sodišč oziroma sodnikov je v osnovi urejen v Zakonu o sodiščih (v nadaljevanju ZS; Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS, 33/11, 75/12 - ZSPDSLS-A in 63/13) in Zakonu o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS; Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 - popr. in 95/14 - ZUPPJS15). Nadzor nad izvajanjem zadev sodne uprave opravlja predsednik sodišča višje stopnje, na sodiščih vseh stopenj pa predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in služba za nadzor (prvi odstavek 67. člena ZS). Pri tem je treba upoštevati, da v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem ni dovoljeno posegati v neodvisen položaj sodnika pri odločanju o zadevah, ki so mu dodeljene v reševanje (drugi odstavek 60. člena ZS). Tudi Ministrstvo lahko od predsednikov sodišč zahteva podatke in poročila o stanju reševanja posamezne zadeve ali vrste zadev oziroma druge podatke, ki jih v zvezi z delom sodišča potrebuje za obveščanje javnosti, za odgovore na vprašanja Državnega zbora Republike Slovenije, Državnega sveta Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije, Računskega sodišča Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije, varuha človekovih pravic in predsednika Republike Slovenije ali za izvajanje svojih pristojnosti po zakonu, ki ureja organizacijo in delovanje sodišč ali zakonu, ki ureja sodniško službo (prvi odstavek 67.a člena ZS).

ZSS v VI.a poglavju »Službeni nadzor sodnikovega dela« (členi 79.a do 79.c) celovito ureja izvajanje nadzora nad izpolnjevanja sodniških dolžnosti po zakonu in Sodnem redu ter zajema vse ukrepe za odpravljanje vzrokov za neustrezen obseg, kakovost in strokovnost dela ter zaostanke pri delu. Enako kot pri izvajanju nadzora nad delovanjem sodne uprave tudi pri tej obliki nadzora ni dovoljeno posegati v neodvisnost sodnika pri opravljanju sodniške funkcije (drugi odstavek 79.a člena ZSS).

Treba je tudi izpostaviti, da obliko nadzora nad delovanjem sodnikov predstavljajo tudi drugi instituti, ki jih določa ZSS. To sta predvsem disciplinski postopek (80. do 100. člen ZSS) in ocena sodniške službe (28. do 36. člen ZSS). Pri izdelavi ocene sodniške službe se upoštevajo »Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe« (http://www.sodni-svet.si/images/stories/merila_14_11_2013_a.pdf), ki jih je sprejel Sodni svet in ta med drugim pokrivajo tudi področje učinkovitosti sodniškega dela, saj natančno določajo pričakovano število zadev (glede na posamezna strokovna področja), ki jih naj sodnik reši na letni ravni.

Nadalje tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 - UPB) predstavlja posebno obliko nadzora nad (pravočasnim) delom sodišč, saj določa posebna pravna sredstva (nadzorstvena pritožba, rokovni predlog, zahteva za pravično zadoščenje) v sklopu katerih se ugotavlja pravilno in pravočasno delo sodnikov in sodišč.

Tudi Kazenski zakonik (v nadaljnjem besedilu: KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 - UPB) je v 288. členu opredelil kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, kar je vsekakor predstavlja dodatno obliko preverjanja sodnikovega dela v sklopu kazenskega postopka. Prav tako pa so tudi sodniki kot uradne osebe (2. točka prvega odstavka 99. člena KZ-1) podvrženi kazenskopravni presoji storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine (261. člen KZ-1).

Iz zgornjih pojasnil tako izhaja, da že veljavna zakonodaja vsebuje precejšen nabor oblik nadzora nad delovanjem sodišč in sodnikov ter državnih tožilstev in državnih tožilcev. Ne glede na to pa Ministrstvo za pravosodje proučuje in načrtuje dodatne spremembe zakonodaje, ki bi nadzor nad delom pravosodnih organov lahko še izboljšale in ga naredile bolj učinkovitega, seveda od predpostavki upoštevanja načela neodvisnosti sodnikov oziroma sodstva ter samostojnosti državnih tožilcev oziroma državnih tožilstev.

2. Oprostitve sodnih taks in pravično sojenje

V zvezi s predlogom za vpogled v premoženjsko stanje strank, tako da bi se socialno šibke stranke oprostilo plačila vseh sodnih taks, saj socialno šibke stranke visokih stroškov ne morejo plačati menimo, da Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1; Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13 in 58/14 - odl. US) premoženjsko šibkejšim strankam omogoča uveljavljanje oprostitve, odloga in obročnega plačila sodnih taks, s čimer se na področju sodnih taks zagotavlja ustavna pravica do sodnega varstva v povezavi z ustavnim načelom socialne države. Pogoji in postopek uveljavljanja oprostitve, odloga in obročnega plačila sodnih taks na podlagi sodne odločbe so urejeni v 11. do 15. členu ZST-1. Tako je v skladu z 11. členom ZST-1 celotna taksna oprostitev pogojevana z upravičenostjo stranke do denarne socialne pomoči, kar pomeni, da lahko stranka, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, zaprosi za celotno oprostitev plačila sodnih taks. Stranka, ki ne izpolnjuje pogojev za denarno socialno pomoč, sicer ne more biti oproščena plačila sodnih taks v celoti, lahko pa zaprosi za delno oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku ali s takojšnjim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu sodnih taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Glede delne taksne oprostitve ZST-1 ne predpisuje nobenih številčnih ali zneskovnih omejitev, kar pomeni, da lahko sodišče naloži stranki v plačilo minimalen znesek sodne takse in na ta način taksno obveznost prilagodi plačilnim zmožnostim vsake posamezne stranke.

Za zgoraj navedene taksne ugodnosti mora stranka v skladu z 12. členom ZST-1 posebej zaprositi in predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, ki jo poda na predpisanem obrazcu. ZST-1 v 13. členu določa, da lahko stranka za taksno ugodnost zaprosi do izteka roka za plačilo sodne takse.

Poleg tega ZST-1 za določene osebe oziroma za določene vrste postopkov določa taksno oprostitev že na podlagi zakona, kar pomeni, da zanjo ni treba posebej zaprositi. Tako je npr. plačila sodne takse na podlagi zakona oproščen delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in dijak ali študent v individualnih delovnih sporih zoper delodajalca v zvezi s kadrovsko štipendijo ter začasnim ali občasnim opravljanjem dela. Sodna taksa se tudi ne plača v postopku za izvršitev zahtevka za preživljanje otroka ali zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja ter za izvršitev odločb delovnih in socialnih sodišč v sporih delavcev iz delovnih razmerij oziroma v zvezi z delom ipd.

Za nekatere situacije je torej iz razlogov varstva premoženjsko, socialno ipd. šibkejših strank že zakonodajalec predpisal taksne oprostitve, medtem ko se v vseh ostalih primerih pričakuje od strank, ki želijo doseči določene taksne ugodnosti, da te ugodnosti aktivno uveljavljajo tekom sodnega postopka. Poleg tega je ugotavljanje premoženjskega stanja strank povezano z dodatnim delom in stroški sodišč, kar je še dodaten argument v prid veljavni ureditvi, po kateri sodišče o taksnih ugodnostih iz 11. člena ZST-1 odloča le na predlog strank.

Na podlagi navedenega menimo, da je veljavna ureditev oprostitve, odloga in obročnega plačila sodnih taks ustrezna ter kot taka omogoča tudi premoženjsko šibkejšim strankam uveljavljanje njihovih pravic pred sodišči.

Glede vašega predloga, da bi se socialno šibkim omogočilo pravično sojenje na način, da bi se jim dodelil brezplačen odvetnik vam pojasnjujemo, da v Republiki Sloveniji od leta 2001 velja Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP; Uradni list RS, št. . 96/04 - uradno prečiščeno besedilo, 23/08 in 15/14 - odl. US), ki celovito ureja sistem nudenja brezplačne prave pomoči socialno šibkim državljanom in drugim osebam, ki so po prvem odstavku 10. člena ZBPP upravičene do take pomoči. ZBPP določa materialne in vsebinske pogoje, pod katerimi je posameznik upravičen do brezplačne pravne pomoči. Po 26. členu ZBPP se lahko brezplačna pravna pomoč posamezniku v isti zadevi dodeli kot pravno svetovanje, pravno zastopanje po odvetniku, prav tako pa tudi kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Prošnja za brezplačno pravno pomoč se lahko vloži pri pristojnem sodišču ali pri okrajnem sodišču na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. Sredstva, potrebna za izvajanje brezplačne pravne pomoči se pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. Po podatkih sodne statistike za leto 2013 je bilo v navedenem letu za celotno izvajanje brezplačne pravne pomoči po ZBPP izplačanih 4.945.521 evrov.

Pri pojasnilu na predlog, da se socialno ogrožene dolžnike izvzame iz prisilne izvršbe je treba izhajati iz temeljnega načela pogodbenega prava, po katerem fizične in pravne osebe samostojno in svobodno vstopajo v razmerja, iz katerih za njih izhajajo pravice in obveznosti. V primeru neizpolnitve obveznosti, ki izhaja iz nekega pravnega razmerja, pa je zagotovljeno sodno varstvo civilnih pravic v pravdnem postopku, vendar pa se z izdajo sodne odločbe sodno varstvo še ne izčrpa. Kadar dolžnik ne izpolni tistega, kar mu je naloženo s sodno odločbo, jo je treba prisilno izvršiti. Cilj izvršilnega postopka je učinkovita realizacija upnikove terjatve in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva, tega cilja pa vendarle ni mogoče doseči za vsako ceno in na kakršenkoli način. Pri dolžniku fizični osebi je treba iz socialnih razlogov preprečiti, da bi izvršba ogrozila njegovo eksistenco. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ; Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14 in 58/14 – odl. US) zato določa, da izvršba za uveljavitev denarnih terjatev ni dovoljena na stvareh in pravicah, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžnika in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati, ali so dolžniku nujne za opravljanje njegove poklicne dejavnosti, na nekaterih stvareh in pravicah pa je možna izvršba samo v omejenem obsegu (zlasti 79. člen, 101. člen in 102. člen). Če izvršitelj, ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, pri opravljanju izvršbe stori nepravilnosti, lahko dolžnik z vlogo zahteva od sodišča, naj nepravilnosti odpravi (52. člen ZIZ).

3. Preglednost sodnih postopkov in preprečevanje zlorab

Predlagate tudi, da se omogočijo pritožbe na pravnomočne sodbe, ki so bile izrečene brez možnosti pritožbe. Pojasnjujemo, da slovenska Ustava zahteva zgolj enostopenjsko pravno sredstvo (25. člen), kljub temu pa slovenska pravna ureditev predvideva različna redna in izredna pravna sredstva. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča v kazenskem postopku je tako mogoče vložiti pritožbo (pod določenimi pogoji tudi zoper sodbo sodišča druge stopnje). Poleg tega sta na voljo še dve izredni pravni sredstvi, zahteva za varstvo zakonitosti in obnova postopka, kasneje pa še ustavna pritožba in pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice (kadar gre za kršitev človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin). Glede na navedeno, ocenjujemo, da je veljavna ureditev pravnih sredstev ustrezna. Prav tako želimo poudariti, da naša ureditev ne predvideva izrekanja sodb brez možnosti pritožbe, kot to sledi iz vašega predloga.

Preglednost sodnih postopkov in preprečevanje zlorab zagotavljajo torej pravna sredstva, tako redna kot izredna. Na civilnem področju so pravna sredstva urejena v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 40/13 - odl. US in 10/14 - odl. US), ki zagotavlja ustrezno in učinkovito varstvo civilnih pravic, ob tem pa dovolj visoko raven varstva ustavnih procesnih jamstev. Ustavna pravica do sodnega varstva je zagotovljena z možnostjo vsakogar, da brani svoje pravice na sodišču. To redno pravno sredstvo (tožba), ki je obravnavano na prvi stopnji, dopolnjuje še pritožba (drugo redno pravno sredstvo), ki izhaja iz ustavne pravice do pravnega sredstva, 25. člen Ustave . Pritožba, o kateri odloča sodišče druge stopnje je urejena v 25. poglavju zakona (členi 333. – 366. ZPP). Poleg sodb se lahko izpodbijajo tudi sodni sklepi, če pritožbe ZPP izrecno ne izključuje (člen 363).

Izredna pravna sredstva so določena v 26. poglavju zakona: revizija (367. člen ZPP), zahteva za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP), tožba za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP), obnova postopka (394. člen ZPP). O reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti odloča vrhovno sodišče; o tožbi za razveljavitev sodne poravnave, sodišče v sestavi, ki jo določa zakon za odločanje o spornem predmetu, o katerem je bila sodna poravnava sklenjena; o obnovi postopka se odloča na prvi stopnji, razen če se nanaša razlog za obnovo izključno na postopek na drugi stopnji.

Na podlagi navedenega je razvidno, da veljavna ureditev omogoča dostop do sodnega varstva in preverjanje strokovnosti teh odločitev na več ravneh. Sistem je nato še podvržen ustavnemu nadzoru in nenazadnje še mednarodnemu. Tako celoten mehanizem zagotavlja neodvisno kontrolo strokovnosti, tudi po mednarodnih standardih.

4. Služba za sodniško vročanje

- vročanje v kazenskem postopku

Predlagate, da bi ustanovili službo za sodniško vročanje, saj se tako ljudje ne bi mogli izogniti vročitvi sodbe. Vročevalec bi moral po vašem mnenju imeti pooblastilo, da bi lahko listek o vročitvi podpisal kar sam ter napisal, da je bilo vročeno, če oseba, kateri naj bi vročil, ne bi želela prevzeti pošiljke.

Ker niste obrazložili, zakaj bi bilo potrebno ustanoviti ravno službo za sodniško vročanje, štejemo, da ključni poudarek vašega predloga predstavlja možnost, da vročevalec lahko podpiše namesto osebe, ki zavrača vročitev. S tem v zvezi pojasnjujemo, da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP; Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) že vsebuje takšno možnost. Praviloma potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnici datum prejema. Če je prejemnik nepismen ali če se ne more podpisati, ga podpiše vročevalec in navede datum prejema s pripombo, zakaj je podpisal prejemnika. Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede datum vročitve; s tem je vročitev opravljena (122. člen ZKP).

- vročanje v pravdnem postopku

Pri pobudi predlagatelja, ki se nanaša na učinkovito vročanje sodnih pisanj ni mogoče prezreti, da ZPP vzpostavlja celovit sistem vročanja, ki ima več delitev, glede na način, vrsto, vročanja, glede na tipe naslovnika; itd. Zaradi kompleksnosti in obsežnosti sistema se v nadaljevanju v odgovoru omejujemo na navedbe v predlogu, torej za primer osebnega vročanja fizični osebi.

ZPP v prvem odstavku 132. členu določa načine vročanja in sicer, da se pisanja vročajo po pošti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Naslednji odstavek 132. člena ZPP določa, da sodišče lahko na predlog nasprotne stranke odredi, da se vročitev opravi po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje pisanj v fizični obliki ali po varni elektronski poti kot registrirano dejavnost.

Sodišča uporabljajo za vročanje predvsem zelo razvejano organizacijo poštne službe, ker je ta način tudi najcenejši. Šele če stranke predlagajo drugačno vročitev, se uporabijo drugi načini vročanja, predlagatelj pa mora založiti predujem za stroške posebne vročitve. Zakon nadalje določa vročanje po delavcu sodišča, ki ga opravlja sodno osebje v sprejemu in odpravi pisanj v organizacijski enoti v okviru sodne uprave (vročevalska služba; prvi odstavek 49. člena Sodnega reda; v nadaljevanju: SR; Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/00, 113/00, 62/01, 88/01, 102/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08, 117/08, 22/10 in 48/11). Prek te službe poteka tudi osebno vročanje sodnih pošiljk, ki se skladno s procesnimi predpisi vročajo na sedežu sodišča (deseti odstavek 208. člena SR). Če je naslovnik pisanja navzoč na sodišču ali k njemu prostovoljno pride, mu lahko sodnik ali drug sodni delavec vroči neposredno kar tam, prejemnik pa s podpisom potrdi prevzem pisanja. Kot navedeno, pa sodišče lahko na predlog nasprotne stranke odredi, da se vročitev opravi po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje pisanj v fizični obliki ali po varni elektronski poti kot registrirano dejavnost. Nadaljnja pravila in pogoje ureja Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 35/13). Pravilnik določa pravila za delovanje pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku, izbranih v postopku javnega naročanja za posamezno sodišče, pravila za delovanje pooblaščenih vročevalcev ter vsebino sporočil pri vročanju in vročilnic. Dokler se javni razpis ne izvede, vročanje opravljajo pooblaščeni vročevalci, tj. s pooblastilom ministra za pravosodje, pridobljenega na podlagi pravilnika (Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje; Uradni list RS, št. 32/2000). Ministrstvo za pravosodje vodi evidenco vročevalcev, ki tako na podlagi pravilnika predstavlja zbir pravnih ali fizičnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje registrirane dejavnosti kurirskih storitev oz. oseb, ki opravljajo funkcijo izvršitelja ali detektiva, ali detektivske družbe, katerim je minister na pisno zahtevo izdal dovoljenje za opravljanje dejavnosti vročanja. Vročevalci so dolžni ravnati v skladu s procesnimi zakoni (ZPP in ZKP, v skladu z odredbo sodišča) ter ostalimi določili pravilnika. V primeru neuspešne vročitve, pisanje nemudoma vrnejo sodišču skupaj z zapisnikom, v katerem opišejo poskušena dejanja vročitve in razloge za neuspešno vročitev.

Sodišče odloča, katero pisanje in na kakšen način je treba vročiti, ter določi za vročitev primernega vročevalca, ki mu naloži pridobitev dokaza o opravljeni vročitvi. Potrebni sklepi o posameznih vprašanjih vročanja so odredbe glede vročanja, ki jih odredi sodnik. Glede vrste vročitev, ali gre za navadno ali osebno vročitev, že sam zakon določa, v katerih primerih je potrebna osebna vročitev (tudi sodba), ker so od pravilne vročitve odvisne pravne posledice. V drugih primerih sodišče presodi, če je treba vročiti pisanje osebno. Sicer so stranke pri sodnih vročitvah pisanja dolžne sprejeti. Naslovnik, ki sprejem odkloni oziroma pisanja noče sprejeti bo obravnavan tako, kot če bi pisanje sprejel. Na vročilnici zapiše vročevalec dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje, šteje se, da je s tem vročitev opravljena. Sprejem je veljavno mogoče odkloniti le, če se vročitev opravlja na protipraven način oziroma če obstaja zavrnitveni razlog.

Dodaten institut zagotavljanja uspešnosti vročanja predstavlja institut fikcije vročitve, ki je urejena v 142. členu ZPP. Fikcija vročitve pomeni, da se vročitev šteje za opravljeno (kot da bi naslovnik pošiljko osebno prevzel), čeprav obstaja možnost, da se naslovnik z vsebino te vročene pošiljke ni seznanil. Institut nastopi, ko naslovniku sodnega pisanja vročevalec ne more vročiti ter mu o tem pusti obvestilo, po katerem začne teči 15-dnevni rok, v katerem je možno dvigniti pošiljko. Šteje se, da je vročitev bila opravljena s potekom 15-dnevnega roka. S tem, ko se mu pošiljka pusti v predalčniku se zagotovi večja verjetnost seznanjenja s pošiljko in možnost še pravočasnega reagiranja. Če naslovnik predalčnika nima ali je le-ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču.

Glede na predstavljen sistem vročanja v pravdnem postopku (ki se zaradi navedb o »sodbi« v drugem delu nanaša »le« na osebno vročitev fizični osebi) menimo, da določbe ZPP (s podzakonskimi akti) ustrezno urejajo dejavnost vročanja, ki ob zakonsko določenih predpostavkah prekomerno ne posegajo v ustavne pravice državljanov.