17. 2. 2015
Odziv ministrstva za pravosodje
Predlagana je razprava o spremembah Zakona o varstvu osebnih podatkov tako, da bi tudi žrtev (oškodovanec) kaznivega dejanja oziroma prometne nesreče lahko bila stranka v postopku, oziroma imela vsaj omejen dostop do npr. posnetkov varnostnih kamer itd. Predlagatelj meni, da bi oškodovanci morali imeti to možnost. In da bi se nato samo odločili, ali bi te podatke izkoristili in pomagali pri razjasnitvi oziroma iskanju povzročitelja.
Menimo, da predlog ni utemeljen. Ne nujno pretežno z vidika določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB, zlasti področno poglavje o videonadzoru (74.-77. člen), ampak z vidika celokupnega pravnega reda Republike Slovenije, ki ne omogoča tovrstnega zasebnega, kvazi-detektivskega iskanja Pravice oziroma iskanja dokazov (Celo detektivi imajo po Zakonu o detektivski dejavnosti (Uradni list RS, št. 17/11) le omejen obseg upravičenj za pridobivanje osebnih podatkov (ti. "numerus clausus" upravičenj) – glejte npr. 29. člen Zakona o detektivski dejavnosti – ob upoštevanju, da je to glede na ureditev v drugih evropskih državah celo dokaj širok dostop.). Tovrstne pristojnosti oziroma pooblastila za pridobivanje podatkov za področje odkrivanja kaznivih ravnanj in njihovih storilcev (kazniva dejanja in prekrški) so glede na temeljno ustavno načelo pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije) pridržane Policiji in drugim uradnim organom (zlasti inšpekcijski organi, občinska redarstva), ki so posebej regulirani in nadzorovani (zlasti Informacijski pooblaščenec ter notranje kontrole) in lahko pridobljene osebne podatke – v tem primeru s področja videonadzora – uporabijo le za uradne namene (izvrševanje nalog in pooblastil ali upravičenj, zlasti glede odkrivanja in sodelovanja pri pregonu storilcev kaznivih dejanj in prekrškov).
Kolikor pa gre za čisto zasebna upravičenja (npr. zavarovanja, odškodnine), lahko posamezniki in pravne osebe, ki te pravice uveljavljajo pred pristojnimi državnimi organi, te podatke pridobijo v okviru sodnega postopka – zlasti sodišča npr. po tretjem odstavku 13. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A in 63/13) ali preko odvetnikov po prvem odstavku 10. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09 in 97/14).
Glede na navedeno ni možno načrtovati uvedbe zasebnega sistema uveljavljanja pravic, zlasti ne z vidika, da bi nato posameznikom ali posameznicam ali pravnim osebam bilo prepuščeno, da bi na podlagi zakona pridobivali določene osebne podatke z namenom nadomestnega uveljavljanja pravic (izven sistema države), in bi imeli celo možnost, da te podatke izkoristijo in pomagajo pri razjasnitvi oziroma iskanju povzročitelja ali pa tudi ne, ti pridobljeni podatki pa bi bili tudi nenadzorovani in nezavarovani (Zlasti tehnično nezaščiteni – glejte 24. in 25. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov). Konec koncev bi to lahko privedlo do nastanka zasebnih policij, kar glede ne temeljno ustavno načelo pravne države ne bi bil sprejemljiv rezultat.
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Po določbah 74. člena ZVOP-1 mora oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja videonadzor, o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati videonadzor. Takšno obvestilo mora obvezno vsebovati naslednje informacije:
- da se izvaja videonadzor;
- naziv osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja;
- telefonsko številko za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz videonadzornega sistema.
Šteje se, da je s takšnim obvestilom, posameznik obveščen o obdelavi osebnih podatkov po 19. členu ZVOP-1. Videonadzorni sistem mora biti zavarovan pred dostopom nepooblaščenih oseb. Oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja videonadzor, mora skladno z določbami 24. in 25. člena ZVOP-1 v svojih aktih predpisati organizacijske, tehnične in logično tehnične ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov, ter zagotoviti zavarovanje osebnih podatkov na način iz 24. člena ZVOP-1. Pravna ali fizična oseba, ki izvaja videonadzor, mora skladno z določbami 25. člena ZVOP-1 v notranjih aktih določiti tudi osebo, ki je odgovorna za evidenco videonadzornega sistema, ter osebe, ki lahko zaradi narave njihovega dela obdelujejo podatke v evidenci videonadzornega sistema.
Po določbah 24. člena ZVOP-1 mora pravna ali fizična oseba, ki izvaja videonadzor zagotoviti tudi evidenco, iz katere je mogoče pozneje ugotoviti, kdaj so bili posamezni osebni podatki iz evidence videonadzornega sistema uporabljeni ali drugače obdelani in kdo je to storil, in sicer za obdobje, ko je možno zakonsko varstvo pravice posameznika zaradi nedopustnega posredovanja ali obdelave osebnih podatkov.
Izvajalec videonadzora mora torej primarno zagotoviti, da se videonadzor izvaja v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZVOP-1. Na podlagi tako pridobljenih osebnih podatkov pa lahko upravljavec osebnih podatkov le te nadalje obdeluje samo za vnaprej določene in zakonite namene.
Opozoriti je treba tudi na 9. in 10. čl. ZVOP-1, ki opredeljujeta pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov v javnem in zasebnem sektorju. V javnem sektorju (9. člen) se lahko obdelujejo osebni podatki, če tako določa zakon in samo zakon lahko določi, da se določeni osebni podatki lahko obdelujejo le na podlagi osebne privolitve. V 3. in 4. odst. 9. čena. ZVOP-1 pa so določene izjeme od splošnih pravnih podlag. Tako se lahko v javnem sektorju obdelujejo osebni podatki posameznikov, ki so z javnim sektorjem sklenili pogodbo ali pa so na podlagi pobude posameznika z njim v fazi pogajanj za sklenitev pogodbe, če je obdelava osebnih podatkov potrebna in primerna za izvedbo pogajanj za sklenitev pogodbe ali za izpolnjevanje pogodbe, ter druga izjema, da se lahko v javnem sektorju obdelujejo osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Smiselno enako velja za zasebni sektor (10. člen) z razliko, da se lahko osebni podatki v zasebnem sektorju obdelujejo tako na podlagi zakona, kakor tudi na podlagi osebne privolitve posameznika.
Policija ima pristojnost za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov posameznika v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št 15/13, v nadaljevanju ZNPPol), ki je v primerjavi z ZVOP-1 specialnejši zakon, zato se za zbiranje osebnih in drugih podatkov policije, zaradi opravljanja z zakonom določenih nalog uporabljajo določila ZNPPol. 112. člen ZNPPol določa, da policisti zaradi opravljanja policijskih nalog zbirajo in obdelujejo osebne in druge podatke, vključno s podatki iz zaupnih razmerij oz. poklicnih skrivnosti. Policisti zbirajo osebne in druge podatke neposredno od osebe, na katero se ti podatki nanašajo, in od drugih, ki o tem kaj vedo, ali iz že obstoječih zbirk podatkov, uradnih evidenc, javnih knjig ali drugih zbirk podatkov. V nadaljevanju 115. člen ZNPPol določa obveznost, državnih organov in pravnih oseb, ki vodijo zbirke podatkov, posredovanja podatkov policiji zaradi opravljanja policijskih nalog. Policija torej lahko zbira osebne podatke tudi iz že obstoječih zbirk podatkov (npr. zbirke videoposnetkov), vendar zgolj za potrebe izvajanja zakonitih nalog. Ali se ti posnetki uporabijo oz. štejejo kot dokaz npr. v kazenskem ali prekrškovnem postopku, pa je v pristojnosti sodišča, ki bo v skladu s prosto presojo dokazov za vsak primer posebej ocenil dokazno vrednost takšnega posnetka.
Na podlagi povedanega lahko zaključimo, da je ZVOP-1 sistemski zakon, ki ne določa, kdo je upravičen do uporabe podatkov videonadzornega sistema (uporabnik osebnih podatkov) t. j. do obdelave osebnih podatkov, temveč le opredeljuje, da mora biti obdelava osebnih podatkov določena z zakonom ali osebno privolitvijo posameznika (podrobneje 9. in 10. člen ZVOP-1). Različni materialni predpisi (npr. ZNPPol, 64. člen Zakona o motornih vozilih, Zakon o detektivski dejavnosti …) pa določajo kdo je lahko uporabnik raznovrstnih osebnih podatkov in pod kakšnimi pogoji oz. kdaj je obdelava osebnih podatkov dovoljena in zakonita.
Menimo, da je za preiskavo kaznivih dejanj skladno z določili Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZKP) najprej pristojna Policija in krajevno pristojno državno tožilstvo. Policija ima pravico dostopati do osebnih podatkov (podatkov videonadzornega sistema ali drugih podatkov), širitev tega upravičenja (pravice) tudi na oškodovance kaznivih dejanj pa bi bila po našem mnenju nesorazmerna in neupravičena.
Policija je dolžna vsako prijavljeno kaznivo dejanje ustrezno obravnavati (ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka – 148. člen ZKP) in obveščati pristojno državno tožilstvo, ki nadalje usmerja preiskovalna dejanja.
V konkretnem primeru občan policiji očita neaktivnost pri preiskavi, kar ne more biti razlog za sistemsko spreminjanje področja dostopa do osebnih podatkov oz. obdelave osebnih podatkov, temveč so temu namenjeni drugi ukrepi – npr. pritožba zoper delo policistov na podlagi 137. člena ZNPPol).
Na podlagi povedanega menimo, da je trenutna urejenost področja ustrezna, predlog občana pa neprimeren za nadaljnjo obravnavo (iz razloga nesorazmernosti oz. prevelikega poseganja v pravice drugih).
svet24.si/clanek/novice/slovenija/6718b801d0e47/zakon-o-detektivski-dejavnosti
predlagam.vladi.si/predlog/17497
Pravni okvir za dostop do videoposnetkov
V zvezi z zahtevo po določenih segmentih posnetkov iz nadzornih kamer javnih prostorov ali površin, v našem pravnem redu različni predpisi urejajo dostop glede na naravo zadeve (ZVOP-2, GDPR, ZDIJZ, ZUP). ZUP glede dostopa do dokumentov zadev ali informacij določa v 82. členu, da imajo stranke oziroma vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist, pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. V skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja[17], lahko, ne glede na določbe tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih upravnih zadevah. Če se v postopku uporabljajo podatki iz informatiziranih evidenc ter drugi podatki in zapisi v elektronski obliki, se ti štejejo za dokument v tej zadevi. Če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati.
Ugotovimo lahko, da je urejen postopek za dostop do videoposnetkov, v okviru katerega se presoja utemeljenost dostopa.
a res?,,zakoni so samo za reveže...poznam par policijskih postaj, kjer se snema in prisluškuje brez opozorila in nalepke....podajam javno ovadbo zoper mnz!..banda kriminalna pokvarjena...
Na javnem mestu se je to zgodilo! Če lahko Google vse objavlja menim, da je še najmanj, da lahko oškodovanec dobi vpogled. Gre za javno mesto, kar pomeni, da nekdo, ki tam stoji cel dan lahko vidi vse, če si pa na posnetku ogleda, je pa to že kršenje pravic, ali kako????
Malo kmečke pameti je potrebno včasih tudi vključiti. Ne škodi.
In še o delu policije:
Ko smo imeli mi prometno nesrečo (krivec je bil drug avto, ki je pobegnil), smo si zapomnili znamko vozila, barvo, nalepko na registerski tablici), da je bila voznica, a na žalost samo prve tri številke. Ko so prispeli policaji, je morala cela četica (verižno trčenje) pihati. Vsi smo se strinjali , da je bil pobegli voznik kriv. In na koncu so rekli, da ne morejo več narediti. Razen seveda, da so prvemu v koloni napisali kazen. Takih avtomobilov je bilo v tisti okolici največ 3-5. Samo zapeljali bi se in poizvedeli. Velika verjetnost je, da bi dobili krivca. Pa se jim to kratko malo ni dalo.
Ne more kar vsak priti in nekomu povedati, da je oškodovanec in bi rad pogledal posnetke nadzornih kamer.
Na posnetkih je ogromno vozil, ljudi, ki bi tudi morali biti zaščiteni pred pogledi vsakega, ki bi si to želel.
Za raziskovanje takšnih primerov imamo pristojne službe. In če se pristojne službe ne odzovejo tako, kot mi želimo, to še ni razlog, da mi vzamemo stvari v svoje roke in opravljamo njihovo delo.
saj ne da kar vsak, ampak nekdo, ki je soudelezenec oziroma oskodovanec (kar se da praviloma ugotoviti) v nesreci ni kar vsak, ki bi si zelel brskati po osebnih podatkih
Nisem mislil kar vsak. Najprej bi ta " vsak", (beri oškodovanec) seveda moral izkazati pravni interes. Posnetke bi npr. pogledal v spremstvu uradne osebe. V mojem primeru je šlo za prometno nesrečo na parkirišču z pobegom. Tudi zaradi neaktivnosti policistke sem se moral sam podati na raziskovalno nalogo. To je sicer res delo policije, ampak iz lastnih izkušenj si upam trditi, da bi delež raziskanih zadev bil z aktivnejšimi oškodovanci bistveno boljši. Delo uradnih organov je tako poplačano, saj povzročitej ki pobegne za "nagrado" dobi plačilni nalog, seveda če ga dobijo.
Moram reči, da se popolnoma strinjam s Halesom, čeprav sem mnenja, da je ta zakon v mnogočem preveč zaščitniški, še bolj pa razlage informacijskih pooblaščencev (npr. dejstvo, da ne morem izvedeti, na katere številke je bilo klicano iz mojega telefona).
Posnetki kamer so osebni podatki. Kaj če bi te recimo videl sosed z eno žensko pod roko, ki ne bi bila tvoja žena? Bi sebi in drugim lahko to po svoje razlagal.
Tudi to, je precej naivno, da bi gledal posnetke ob prisotnosti policaja. Če se policiji ne ljubi pogledati, bodo pa najbrž res imeli voljo sedeti zraven tebe, ko ti gledaš. Sploh je pa skregano z vso logiko, da bi morali opravljati to delo namesto policije. Če bi to bilo tako napisano v zakonu, bi ti policaj mirno rekel, da si sam poglej, oziroma si najemi detektiva.