Predlogi izboljšanja stanja v pravosodnem sistemu

Odziv Ministrstva za pravosodje

1. Odprava inštituta zahteve za varstvo zakonitosti Z namenom izboljšanja stanja v pravosodnem sistemu predlagate, da bi odpravili pravno sredstvo zahtevo za varstvo zakonitosti. Nepravnomočno obsojena oseba naj bi imela možnost pritožbe na Višje sodišče ter Vrhovno sodišče Republike Slovenije (oziroma kasneje na Ustavno sodišče Republike Slovenije in Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu). Prvi dve od naštetih sodišč naj bi v okviru odločanja o pritožbi opravljali to, kar je sicer namen zahteve za varstvo zakonitosti, ki naj bi posledično predstavljala nepotrebno potuho višjim sodiščem.

Slovenska Ustava dejansko zahteva zgolj enostopenjsko pravno sredstvo (25. člen), zaradi česar izredna pravna sredstva predstavljajo »nadstandard«. Vendar pa je pri presoji potrebnosti izrednih pravnih sredstev smiselno upoštevati namen vsakega izmed njih. Pritožba zoper sodbo prvostopenjskega sodišča (kot redno pravno sredstvo) je primarno namenjena varovanju interesov obsojenca, zahteva za varstvo zakonitosti pa ima poleg tega tudi širšo, »sistemsko« funkcijo, in sicer zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe zakona oziroma razvoj prava preko sodne prakse. Naštetim namenom je prilagojena tudi ureditev zahteve za varstvo zakonitosti. Lahko se vloži le zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper druge odločbe pa le, če je moč pričakovati uresničitev njenega namena, prav tako je ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Cilji, ki jih zasleduje zahteva za varstvo zakonitosti, so še toliko pomembnejši glede na dejstvo, da se razmeroma veliko kazenskih zadev dejansko zaključi že na prvi stopnji, bodisi s priznanjem krivde s strani obdolženca bodisi s sporazumom o priznanju krivde, ki ga skleneta državni tožilec in obdolženec. Glede na navedeno, je z vidika zagotavljanja povratnega učinka ključno, da ima v preostalih zadevah (torej v tistih zadevah, ki se ne končajo na prvi stopnji) Vrhovno sodišče Republike Slovenije možnost poenotiti sodno prakso. Poleg tega sodna statistika ne kaže, da bi bilo odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti generator sodnih zaostankov. Nenazadnje, Ustavno sodišče Republike Slovenije in Evropsko sodišče za človekove pravice se ukvarjata le z vidiki odločb, ki so povezani s človekovimi pravicami ali temeljnimi svoboščinami. Glede na navedeno, ocenjujemo, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bi bilo smiselno ukiniti.

2. Podaljšanje zastaralnih rokov Ocenjujete, da bi se predvsem v hujših primerih korupcije morali podaljšati zastaralni roki, sodišča pa bi morala bolj pogosto oziroma avtomatsko izrekati pripor z možnostjo visoke varščine, da se obsojencu ne bi splačal beg v tujino. Zastaranje je pravni institut, ki ni vezan zgolj na kazensko pravo. Tako npr. zastarajo tudi (denarne) terjatve. Eden od razlogov za zastaranje (kazenskega pregona ali izvršitve že izrečene kazni) je povezan s ciljem, ki ga zasleduje kaznovanje. Kolikor je kazen izrečena po daljšem časovnem obdobju, nima več posebnega učinka v smislu, da bi ljudi odvračala od storitve kaznivega dejanja. Tudi sam storilec lahko v vmesnem času s svojim ravnanjem pokaže, da se je sposoben vesti v skladu s pravnim redom. Poleg tega zastaranje upravičujejo tudi povsem praktični razlogi: po daljšem času je oteženo dokazovanje, zastaranje tako povečuje pravno varnost, saj onemogoča sodne napake (pri tem je potrebno poudariti, da razlogi za zastaranje niso vedno povezani z namenom storilca, da se izogne kazenskemu pregonu ali izvršitvi kazni – možno je tudi, da kazni ni mogoče izvršiti zaradi bolezni storilca ipd.).

V zvezi z dolžino zastaralnih rokov velja poudariti, da so se roki za zastaranje izvršitve kazni z novelo Kazenskega zakonika KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/01) podvojili in je npr. najkrajši zastaralni rok šest let, najdaljši pa kar petdeset let (dolžina je odvisna od teže kaznivega dejanja oziroma od višine zagrožene kazni). Poleg tega kazenski pregon in izvršitev kazni nikoli ne moreta zastarati za najtežja kazniva dejanja (npr. za tista, za katera je zagrožena kazen dosmrtnega zapora, za genocid ipd.). Ocenjujemo skratka, da je sedanja ureditev zastaralnih rokov ustrezna.

Glede možnosti »avtomatičnega pripora« opozarjamo na odločbo, s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije takšno ureditev že razveljavilo (ko je veljala za težja kazniva dejanja): »Določba zakona, ki za primere utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen dvajset let zapora, določa obvezen pripor, razen če so podani upravičeni razlogi, je v nasprotju z zahtevo Ustave po konkretni odločbi sodišča o priporu (prvi odstavek 20. člena), v nasprotju s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), ker ne določa, kateri sploh so upravičeni razlogi, in v nasprotju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave), ker breme dokazovanja, da pogoji za pripor ne obstajajo, prelaga na obdolženca.« (Odločba št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996. Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40)

Glede varščine pa pojasnjujemo, da gre za enega izmed ukrepov, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti oziroma za odpravo ponovitvene nevarnosti. Gre torej za enega izmed večjega števila ukrepov, ki jih ima na voljo sodišče (kot tudi npr. hišni pripor, javljanje na policijski postaji), pri čemer je potrebno poudariti, da je (z vidika pravic obdolženca) pripor najbolj invaziven od vseh možnih ukrepov. Pri izbiri mora sodišče upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Izbrani ukrep se odpravi tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so ga narekovali oziroma se nadomesti z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji (192. člen ZKP). Možno pa je tudi nasprotno. Tako se kljub dani varščini obdolženec lahko pripre, če v redu povabljen ne pride in svojega izostanka ne opraviči, če se pripravlja na beg ali če se pokaže potem, ko je bil puščen v prostosti, zoper njega kakšen drug zakonski razlog za pripor. V tem primeru varščina preneha (prvi in drugi odstavek 198. člena ZKP).

3. Uvedba/povečanje odgovornosti na sodiščih Na Ministrstvu za pravosodje proučujemo možnost omejitev trajnega sodniškega mandata z uvedbo preizkusnega obdobja za novoizvoljene sodnike. Kdaj bi lahko bile uvedene normativne spremembe, povezane s preizkusnim obdobjem za izvolitev v trajno sodniško funkcijo in trajanjem takšnega preizkusnega obdobja, v tem trenutku ne moremo natančno napovedati, saj je pred pripravo normativnih rešitev treba opraviti temeljito in celovito proučitev odnosov, odgovornosti in pristojnosti gradnikov pravosodnega sistema, vključno s sodišči in Sodnim svetom, uvedba preizkusne dobe pa ne terja samo zakonskih sprememb, temveč tudi spremembo 129. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 - UZS68, 66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 - UZ121,140,143, 47/13 - UZ148, 47/13 - UZ90,97 in 9), ki določa trajni sodniški mandat. Vsekakor se pri zagotavljanju pogojev obstoja pravne države med drugim zavzemamo tudi za trajni mandat sodnikov s poskusno dobo. Ob tem se moramo zavedati, da je trajni mandat sodnikov vrednota, ki se ji zaradi zagotavljanja neodvisnosti sodstva ne smemo odpovedati

Uvedba predhodne preizkusne dobe za sodnike začetnike bi dejansko pomenila zgolj dodaten ukrep uveljavljanja odgovornosti sodnikov za strokovnost njihovega dela. Tako velja omeniti, da je odgovornost sodnikov opredeljena že z Ustavo RS ter da so sodniki podvrženi tako rednemu strokovnemu ocenjevanju kot disciplinski odgovornosti. Ena izmed sankcij v primeru uveljavljanja sodniške odgovornosti je tudi prenehanje sodniške funkcije, kar dejansko predstavlja omejitev trajnega sodniškega mandata.

Odgovornost sodnikov se lahko ugotavlja le znotraj postavljenih omejitev instituta sodniške imunitete, ki je urejen v 134. členu Ustave RS. S tem členom je določena imuniteta sodnikov kot ena izmed prvin neodvisnosti sodstva oziroma sodnikov, kot to izhaja iz 125. člena Ustave RS. Imuniteta sodnikov predstavlja prepoved, da niti sodnika, niti sodnika porotnika ni možno klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču, kar je določeno prvem odstavku omenjenega člena in predstavlja t. i. materialno imuniteto. V drugem odstavku je vsebovana druga prepoved, da namreč sodnik ne sme biti priprt, prav tako pa zoper njega ne sme biti začet kazenski postopek, če v obeh primerih ni bilo dovoljenja državnega organa. Takšno dovoljenje je potrebno, če je sodnik osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Tovrstna prepoved predstavlja t. i. procesno imuniteto. S takšno ustavno določbo je zagotovljeno, da bi zakonodajna in izvršna oblast brez omejitev nadzirali sodstvo oziroma jo ovirali s kazenskimi postopki zoper sodnike, ko za to ne bi imeli pravne podlage.

Odgovornost posameznega sodnika za svoje delo pride do izraza tudi v sklopu izdelave ocene sodniške službe, kar je podrobneje urejeno v 4. oddelku II. poglavja Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13 in 69/13 - popr.; v nadaljnjem besedilu: ZSS). Širok nabor kriterijev, ki se upoštevajo pri izdelavi ocene sodniške službe je določen v prvem odstavku 29. člena ZSS. Na tej podlagi personalni svet izdela oceno sodniške službe za vsakega sodnika na vsaka tri leta oziroma pred tem časom na zahtevo sodnega sveta, predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje, ministra za pravosodje ali sodnika samega (prvi odstavek 31. člena ZSS). V prvih treh letih opravljanja sodniške službe se ocena izdela vsako leto (drugi odstavek 31. člena ZSS). Odgovornost sodnikov za svoje delo se tako posledično pokaže v oceni sodniške službe, kjer se med drugim lahko ugotovi, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje ali celo, da ne ustreza sodniški službi (prvi odstavek 32. člena ZSS). Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Če iz ocene izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ne more biti imenovan na višje sodniško mesto ali na položaj svetnika in ne more biti uvrščen v višji plačni razred, dokler ni z oceno ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za napredovanje (prvi odstavek 34. člena ZSS). Če iz dveh zaporednih ocen, ki se izdelata vsake tri leta, izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, se mu izreče znižanje plače do višine 20% za čas do enega leta (drugi odstavek 34. člena ZSS).

Sodniki so nenazadnje tudi disciplinsko odgovorni, če z naklepom ali iz malomarnosti kršijo sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljajo sodniško službo, tako da se jim na podlagi disciplinske odgovornosti lahko izreče disciplinska sankcija. Disciplinski postopek in začasna odstranitev iz sodniške službe je določena v VII. poglavju ZSS v določbah od 80. do 100. člena. V 82. členu ZSS so določene disciplinske sankcije, med katerimi je treba izpostaviti predvsem najstrožjo: prenehanje sodniške funkcije. Prav tako pa ostale disciplinske sankcije (pisni opomin, ustavitev napredovanja, znižanje plače, premestitev na drugo sodišče) predstavljajo zadosten nabor ustreznih ukrepov, ki vzpostavljajo zaključen sistem sankcioniranja sodnikov z upoštevanjem načela sorazmernosti kršitve in sankcije.

Poleg tega je treba izpostaviti tudi kazenskopravni vidik odgovornosti sodnikov, saj je v 288. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – UPB, v nadaljevanju: KZ-1) določeno kaznivo dejanje Protizakonito, pristransko in krivično sojenje, ki določa, da sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, se kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje sodnik, ki z namenom iz prvega odstavka 288. člena KZ-1 opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.

Ustavno opredeljena odgovornost sodnikov, institut izdelave ocene sodniške službe, disciplinska odgovornost sodnikov ter kazenskopravna odgovornost sonikov že v veljavni zakonodaji predstavljajo relativno zadostno mero možnosti uveljavljanja sodniške odgovornosti za svoje delo. Ne glede na to pa je Ministrstvo za pravosodje že pripravilo spremembo zakonodaje (Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi (Predlog ZSS-M) je Vlada RS sprejela 11. 12. 2014 in ga posredovala Državnemu zboru RS v sprejem po skrajšanem postopku; predlog zakona), ki v skladu s priporočili GRECO uvaja dodatne možnosti uveljavljanja odgovornosti sodnikov. Tako se načrtuje povečanje enotnosti, predvidljivosti in preglednosti meril za izbiro in ocenjevanje sodnikov ter vzpostavitev standardov in oblikovanje kodeksa pravil poslovnega in osebnega obnašanja, ki bodo veljala za vse sodnike.

Podrobnejša pravila za poslovno in osebno obnašanje trenutno določa Kodeks sodniške etike, ki ga je sprejelo Slovensko sodniško združenje leta 1972, leta 2001 pa je bil prenovljen in dopolnjen s komentarjem. V njem je naštetih devet načel: neodvisnost, nepristranskost, usposobljenost, predanost, združljivost, nezdružljivost, diskretnost, odnos in ugled. Kodeks nima določb o spremljanju njegovega izvajanja in ni namenjen neposredni uporabi kot podlaga za disciplinske postopke ali ugotavljanje sodnikove odgovornosti. Kodeks sedaj zavezuje le člane Slovenskega sodniškega društva, v društvo pa je vključena samo približno polovica vseh sodnikov v Republiki Sloveniji. Cilj Predloga ZSS-M je med drugim tudi določitev obveznosti seznanitve in upoštevanja načel, ki bodo zapisana v Kodeksu sodniške etike za vse sodnike. Sprejem kodeksa bo glede na načrtovane spremembe postala pristojnost Sodnega sveta.

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da že veljavna zakonodaja vsebuje precejšen nabor ukrepov uveljavljanja sodniške odgovornosti. Ne glede na to pa Ministrstvo za pravosodje načrtuje spremembe sodniške zakonodaje, ki bodo ta nabor še povečale, tako da lahko trdimo, da bo vzpostavljen učinkovit, širok in sorazmeren sistem uveljavljanja sodniške odgovornosti, ki bo ustrezno integriran znotraj okvirjev načela neodvisnosti sodnikov oziroma sodstva.

4. Omejitev možnosti alternativnih oblik prestajanja kazni ter predčasnih izpustov prestajanja kazni Glede četrtega predloga, ki se nanaša na omejitev tako možnosti izrekanja alternativnih oblik prestajanja kazni zapora kot tudi predčasnih izpustov prestajanja tovrstnih kazni, pojasnjujemo, da so v veljavni zakonski ureditvi tako Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 - UPB, 76/08, 40/09, 9/11 - ZP-1G, 96/12 - ZPIZ-2 in 109/12; v nadaljevanju ZIKS-1) kot tudi KZ-1 že določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za njihovo odobritev. Tako so merila za nadomestitev izrečene kazni zapora do dveh let (razen za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost) z delom v splošno korist določena v sedmem odstavku 86. člena KZ-1. Sodišče obseg dela določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, delo v splošno korist pa obsojenec opravlja brez nadomestila. Nadalje, kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se lahko na podlagi tretjega odstavka istega člena KZ-1 za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v ZIKS-1, izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja tovrstnega »zapora ob koncu tedna« določi zavod. Kazen zapora do devetih mesecev se lahko v skladu z določbami četrtega odstavka tega člena izvršuje tudi s hišnim zaporom, če glede na nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ni potrebe po prestajanju kazni v zavodu ali če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu. Za vse oblike tovrstnih »ne-zavodskih« oblik izvrševanja kazni zapora je določen nadzor delavcev zavoda, pristojnih centrov za socialno delo, sodišča in policije. Glede predloga o elektronskem nadzoru s pomočjo nesnemljivih GPS zapestnic pa pripominjamo, da gre za eno od možnosti izvrševanja nadomestnih kazni, ki jo bomo zagotovo na ustrezen način preučili pri bodočih spremembah pripadajočih pravnih podlag.

5. Odprava osebnega vročanja sodb Predlagate, da bi osebno vročanje sodb uredili tako, da bi se prvič osebno poskusilo vročiti na domačem naslovu obsojenca, nato po elektronskem sporočilu, po tem pa bi veljalo, da je bila vročitev opravljena (morebiti bi bila možna še vročitev odvetniku). Prav tako bi morali po vašem mnenju omejiti možnost podajanja pritožbe preko posrednika (osebe s pooblastilom), to bi bilo mogoče le za ljudi, ki niso na begu.

Ministrstvo za pravosodje bo v prihodnje preučilo možnosti za spremembe veljavne ureditve vročanja, zlasti z vidika povečanja učinkovitosti. Vendar pa ocenjujemo, da vaš predlog ni sprejemljiv. Od obdolžencev namreč ni mogoče kar »zahtevati«, da imajo (varen) elektronski predal (še zlasti ne od starejših, informacijsko nepismenih itd.) Poleg tega je pri vročanju potrebno zagotoviti določeno mero predvidljivosti in zanesljivosti, nenazadnje pa je potrebno upoštevati tudi ustavne pravice obdolžencev in njihovo dosedanjo razlago s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Kdor je obsojen kaznivega dejanja, mora imeti primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, brani pa se lahko sam ali z zagovornikom (prva in druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora odločati nepristransko (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije), to pa je mogoče le, če prej sliši obe plati, torej tožilčevo in obdolženčevo (treba je skratka zagotoviti enakost orožij – 22. člen Ustave Republike Slovenije). Slednje pa je izvedljivo le, če sta obe strani, obtožba in obramba, predhodno seznanjeni s procesnim gradivom. Vročanje je torej bistveno za zagotavljanje pravičnega oziroma poštenega sojenja (ki ga zahteva npr. 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah).

Pri ureditvi vročanja je torej potrebno upoštevati dve ločeni ustavni pravici – pravico obdolženca, da se brani in pravico obdolženca, da se brani s pomočjo zagovornika. Glede na navedeno, ZKP določa, da je treba najpomembnejše odločbe vročiti osebno obdolžencu, ki nima zagovornika (drugi odstavek 120. člena ZKP), če pa ima zagovornika, pa se najpomembnejše odločbe vročajo obema, pri čemer rok za vložitev pravnega sredstva teče od zadnje vročitve (četrti odstavek 120. člena ZKP). Če pa je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, vročiti sodbo, s katero mu je izrečena kazen zapora, pa mu sodbe ni mogoče vročiti na njegov dotedanji naslov, mu sodišče postavi po uradni dolžnosti zagovornika, ki opravlja to dolžnost, dokler se ne zve za njegov novi naslov. Postavljenemu zagovorniku določi sodišče potreben rok, da se seznani s spisi, nato pa mu vroči sodbo in postopek nadaljuje. Če gre za drugo odločbo, pri kateri teče od vročitve rok za pritožbo, ali za pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor, pritrdi sodišče odločbo oziroma pritožbo na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev (tretji odstavek 120. člena ZKP). Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev (četrti odstavek 120. člena ZKP). Nadalje je potrebno poudariti, da Ustava Republike Slovenije ne dopušča omejitev pravice do obrambe oseb, ki so na begu (v smislu, da bi to dejstvo smelo vplivati na to, ali jih lahko pred sodiščem aktivno zastopa odvetnik).

6. Odprava odloga prestajanja zaporne kazni zaradi zdravstvenih razlogov Glede šestega predloga, ki se nanaša na razmislek o odpravi instituta odloga prestajanja kazni zapora zaradi zdravstvenih razlogov pojasnjujemo, da lahko sodišče tovrsten odlog na podlagi 24. člena veljavnega ZIKS-1 odobri le v primeru izkazane hujše bolezni, ki obsojencu zaradi svoje resne narave onemogoča nastop izrečene zaporne kazni. Pravni institut prekinitve prestajanja zaporne kazni, kot ga predvideva ZIKS-1, je izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru je to hujša bolezen, zaradi katere tožnik ne bi bil zmožen prestajati kazni, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena z mnenji pristojnih zdravstvenih delavcev, podprtimi z medicinsko dokumentacijo. O izpolnjevanju teh okoliščin presoja sodišče, prav tako je obsojenec, ki se mu tovrsten odlog odobri, zavezan, da mora sodišču vsak mesec predložiti zdravniško potrdilo o še vedno trajajoči nezmožnosti za prestajanje kazni, tj. o še vedno obstoječi hujši bolezni ali obolelosti. Če sodišče posumi v verodostojnost predloženih zdravniških potrdil, po splošnih določbah opravi poizvedbe in po potrebi zahteva drugo zdravniško mnenje. V primeru, da se ugotovi, da so pristojni zdravstveni delavci izdajali neverodostojna ali lažna zdravniška potrdila, so seveda za tovrstno početje ustrezno kazenskopravno odgovorni, kar seveda vključuje tudi možnost odvzema zdravniške licence oz. prepoved opravljanja poklica. Popolna odprava tovrstnega razloga za odlog nastopa zaporne kazni pa bi bila med drugim neposredna kršitev določb 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (Evropska konvencija o človekovih pravicah; Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11; Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94), ki državam podpisnicam prepoveduje nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje posameznikov. Tovrstna prepoved še toliko bolj velja za osebe, ki jim je zakonito odvzeta prostost. Iz podobnih razlogov bi utegnila biti predlagana obvezna hospitalizacija v bolnišnici ali psihiatrični bolnici obsojencev, pri katerih bi bila pred nastopom kazni zapora ugotovljena hujša telesna ali duševna bolezen, nesorazmeren poseg v človekove pravice posameznikov, ki presegajo okvire zakonitega odvzema prostosti. Prav tako bi bila predlagana splošna določitev sojenja v nenavzočnosti obdolžencev prehud poseg v druge ustavno in konvencijsko zavarovane človekove pravice, npr. splošno pravico do obrambe in kontradiktornosti kazenskega postopka. Se pa na tem mestu strinjamo, da je potrebno v praksi zagotoviti učinkovitejši nadzor pristojnih organov nad izdajanjem strokovnih, verodostojnih in zakonitih zdravstvenih potrdil pristojnih zdravstvenih delavcev in komisij, kar pa je naloga in odgovornost ne samo organov pravosodja temveč tudi pristojnih služb ministrstva, pristojnega za zdravje, in stanovskih organizacij zdravstvenih delavcev.