24. 12. 2014
Odziv Ministrstva za finance
V skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, je davčna osnova o dohodkov iz dejavnosti dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in dohodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti. V splošnem se davčna osnova ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, na podlagi vodenja ustreznih poslovnih knjig in sestavljanja letnih poročil. Pod določenimi pogoji, pa se zavezanec lahko odloči za ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, na podlagi vodenja določenih poenostavljenih evidenc.
Sistem ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov je opcija, za katero se lahko odločijo zavezanci, ki na novo začnejo z opravljanjem dejavnosti, in zavezanci z majhnim obsegom poslovanja (prihodki iz dejavnosti v predhodnem davčnem letu na presegajo 50.000 evrov oziroma za davčno leto 2015 in dalje tudi če ne presegajo 100.000 evrov pod pogojem, če je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, najmanj pet mesecev). Navedeni sistem pomeni možnost odločitve zavezanca za administrativno enostavnejši sistem z vidika izpolnjevanja davčne obveznosti ter za povečanje pravne varnosti v povezavi z večjo gotovostjo glede ugotavljanja davčne osnove.
V sistemu ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov ne gre za čisto pavšalno določanje osnove in posledično davčne obveznosti, temveč gre zgolj za delno pavšalno določanje davčne osnove. Pavšalno so določeni samo odhodki, pa še ti relativno, v odvisnosti od dejanskih prihodkov, in sicer so določeni v višini 70% oziroma za davčna leta od 2015 dalje v višini 80% dejanskih prihodkov. To pomeni, da je višina davčne osnove in posledično davčne obveznosti odvisna od višine dejansko doseženih prihodkov.
Glede na navedene značilnosti veljavnega sistema ugotavljanja davčne osnove dohodka iz dejavnosti, lahko ugotovimo, da je veljavni sistem obdavčevanja z dohodnino že usklajen s podanim predlogom. Višina davčne osnove in posledično višina obdavčitve je vedno odvisna tudi od višine doseženih prihodkov, pri čemer je korelacija med višino prihodkov in davčno osnovo, celo večja v sistemu ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, kot v sistemu ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov. V sistemu ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov vedno velja pravilo, višji so prihodki, višja je davčna osnova, in obratno. Če ni doseženih prihodkov, posledično tudi ni davčne osnove.
S podanim predlogom pa je usklajen tudi veljavni sistem določanja predhodne akontacije oziroma akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Predhodna akontacija oziroma akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti se za davčno leto določi v znesku, ki je enak znesku akontacije dohodnine oziroma dohodnine po zadnjem obračunu akontacije dohodnine oziroma dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Davčni zavezanec, ki začne opravljati dejavnosti, sam določi predhodno akontacijo dohodnine oziroma akontacijo dohodnine glede na višino predvidene davčne osnove davčnega leta, za katero se določa predhodna akontacija oziroma akontacija dohodnine. Lahko jo določi tudi v znesku nič. Predhodna akontacija oziroma akontacija dohodnine se plačuje v mesečnih obrokih, če znesek prehodne akontacije dohodnine oziroma akontacije dohodnine presega 400 evrov. Če tega zneska ne presega se plačuje v trimesečnih obrokih. Davčni zavezanec lahko tudi zahteva spremembo predhodne akontacije oziroma akontacije dohodnine, če se davčna osnova za tekoče davčno leto razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno leto.
Na tej podlagi menimo, da je veljavna ureditev obdavčevanja dohodkov iz dejavnosti z dohodnino, ustrezna.