Zakaj gre Sloveniji slabo in predlogi za izboljšanje
V zadnjih časih vse pogosteje beremo o nesposobnosti politikov in porastu tajkunstva v Sloveniji, posledično pa tudi o težavah bank in državnih dolgovih. Vendar, ali so to res edine stvari, ki slabo vplivajo na slovensko državo in povzročajo težave na vseh področjih državniškega delovanja? Ali so te stvari dejansko v resnici precej povezane med seboj?
Vsekakor imajo težave svojo plat v neoliberalnem kapitalizmu kot sistemu in politiki, ki jo vodijo trenutni politiki tako v koaliciji kot opoziciji, a to še zdaleč ni vse. Sam največji problem države in njenih državljanov najbolj vidim v državljanih samih in njihovem razmišljanju, torej v njihovih glavah, kar se odraža tudi pri samih politikih in direktorjih podjetij, torej pri ljudeh, ki imajo za državo in njeno blaginjo poleg seveda učiteljev in pridnih delavcev na gradbiščih, rudnikih, proizvodnji, smetarjev, čistilk itd. najpomembnejšo vlogo.
Vsak človek bi rad gledal le nase in nikoli za ostale ljudi ali državo nasploh, zase bi najraje nagrabil toliko denarja, kot je le mogoče, ne glede na to, ali zaradi tega trpijo obubožani ljudje, ki bi denar ali vsaj majhen del tistega denarja nujno potrebovali za karseda tako ali drugače neogroženo življenje v smislu nepremičnin, zaposlenosti in osebnega varstva. To se lepo vidi na primeru tajkunstva, kjer direktorji podjetij zaposlujejo ljudi na podlagi čim manjših stroškov (tudi če jih zaradi teh namenov pripeljejo iz drugih manj razvitih držav), čimvečji dobiček od poslovanja podjetja in pogodb z ostalimi podjetji pa raje porabijo za svojo plačo kot pa za investiranje v podjetje samo in njegov napredek, njihovo konkurenčnost na trgu in zadovoljstvo pri ljudeh, ki z njimi poslujejo in prodajajo njihove izdelke. Z drugimi besedami, raje si zase na podlagi nagrabljenega denarja kupujejo drage jahte in hodijo na drage počitnice ali celo shranjujejo denar v davčnih oazah (npr. Ciper), kot pa da bi resnično naredili kaj dobrega za samo podjetje z investicijami tega denarja v podjetje samo. Enako se dogaja v politiki, kjer je politikom mar samo to, da pridejo na svoje pozicije in zaslužijo karseda veliko denarja zase, potem pa se na koncu izkaže, da so bile njihove obljube prazne in da jim v resnici za njihove volilce ni kaj dosti mar, dokler seveda ni novih volilnih kampanj, kjer spet želijo prepričati volilce, da so oni najboljša izbira, nekateri ljudje pa jim še naprej verjamejo in jih ponovno izvolijo oz. jim omogočijo nadaljnje delovanje v politiki. V podoben koš lahko damo še najrazličnejše uradnike, ki za svoje (ne)delo marsikateri zaslužijo precej več od zaslužka za svoj realni delovni učinek. Kako rešiti težave s temi ljudmi? Moj predlog je, da bi se preko politike uvedel najvišji možni zaslužek na podlagi redne plače, pri čemer bi se onemogočilo velikanske zaslužke direktorjev podjetij, posledično pa bi se lahko zvišalo tudi minimalno plačo za zaposlene in s tem precej zmanjšalo razlike med samimi ljudmi, da sploh ne govorimo o tem, kako bi višja minimalna plača zaposlenih lahko dobro vplivala na blaginjo karseda največjega števila zaposlenih ljudi samih in vseh tistih, ki so od njih tako ali drugače odvisni (npr. otroci, mladostniki in upokojenci). Prav tako v tem primeru marsikje ne bi bilo treba zaposlovati tujcev, temveč bi se lahko našlo več domačih delavcev, ki bi zapolnili prosta delovna mesta in s tem zmanjšali brezposelnost v slovenski državi.
Drugi ogromen problem same države vidim v strukturi socialne pomoči državljanom preko centrov za socialno delo. Veliko ljudi je raje brezposelnih kot na morebitnem malce težjem delu z nizkim zaslužkom zaradi pravice do rednega denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti in nekateri (npr. veliko Romov in ekonomskih ilegalnih priseljencev, ki dobijo slovensko državljanstvo) se karseda najbolj razmnožujejo, da bi imeli čimveč denarne pomoči v obliki otroških dodatkov, brezposelnosti itd. na podlagi navidezne ogroženosti, v resnici pa marsikateri izmed omenjenih ljudi prihajajo do neuradnih zaslužkov na črno, ki niso zapisani v nobeni dokumentaciji, zato dejansko sploh niso ogroženi, temveč se kot takšni le prikazujejo zaradi svoje nacionalnosti, rase, religije in števila otrok. Prav tako sem opazil, da pri vlogi za upravičevanje do javnih sredstev brezposelnim polnoletnim mladim in ostalim osebam sploh ni potrebno napisati, ali živijo s starši, temveč lahko napišejo le to, v kakšnem finančnem položaju so oni sami. S tem se lahko prikažejo kot ogrožene osebe, četudi zaradi življenja pri starših, ki jim marsikaj financirajo, to v resnici niso. Kljub temu dobijo marsikatera denarna nadomestila preko Zavoda za zaposlovanje ali centrov za socialno delo in v bistvu služijo za svoje nedelo, čeprav imajo vse skupaj v resnici dobro preskrbljeno zaradi svojih staršev in so popolnoma zdravi ter zmožni za delo. Ta sistem na takšne načine ljudje zlorabljajo izjemno pogosto, s tem pa jemljejo državni denar tistim, ki bi te pomoči resnično potrebovali (denimo samski ljudje s svojo nepremičnino in otroki, matere samohranilke, invalidi in onemogli, trajno bolni ljudje), ki lahko zaradi vsega tega ostanejo celo brez tako potrebne pomoči. Moj predlog za rešitev tega problema je v tem, da se na takšen ali drugačen način preko politike zaostri pogoje za prejemanje denarnega nadomestila brezposelnim osebam in tistim z večjim številom otrok, če niso dejansko ogroženi in ne potrebujejo nujne pomoči. S tem bi se lahko omogočilo, da pomoč res dobijo tisti, ki so je potrebni, prav tako pa bi se najverjetneje zmanjšal tudi potreben denar v proračunu države, ki ga država nameni temu področju.
Še en problem je v izobraževanju samem, prav tako v medijih. Tu je problem v tem, da mladi že od vsega začetka ob vplivu teh dveh struktur v državi začutijo, da so najboljša in s strani družbe najbolje sprejeta dela tista, pri katerih se zasluži največ zase, ne pa tista dela, ki naredijo največ dobrega za karseda največje število ljudi, kakor bi se izrazil nemški filozof Immanuel Kant v svojem utilitarizmu. Določeni poklici (smetarstvo, gradbeništvo, delo v proizvodnji ...) zato dobijo pri marsikaterih mladih zelo negativen prizvok in zaradi tega ni zanimanja za te poklice, čeprav so v resnici zelo pomembna za samo blaginjo države in naredijo precej za obče dobro in blaginjo države in njenih državljanov. Po drugi strani bi želeli biti vsi pravniki, ekonomisti, uradniki, politiki in direktorji, da bi delali čim manj in ob tem karseda največ zaslužili, temu primeru tudi vpisujejo v največji meri študije ekonomije in prava. Sicer odsvetujem ljudem, da bi se vpisovali na študije, ki so sicer perspektivni za delovna mesta, a jim ne ležijo, vendar bi ob drugačnem osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju najverjetneje tudi ostale vrste študija pridobile na pomenu in ne bi želeli vsi ljudje postati ekonomisti ali pravniki, še najbolj pa seveda to lahko spremenijo politika in razmere same. Če bi se npr. zvišala plača gradbenim delavcem, smetarjem in delavcem v proizvodnji, bi zagotovo ta področja začela zanimati tudi vse več mladih, prav tako bi bila ta dela lahko v tem primeru bolje cenjena v sami družbi, ne pa da so porinjena na sam rob. Zdaj pa se dogaja, da želijo vsi diplomirati iz ekonomije ali prava, tu sicer diplomirajo, a potem ne morejo najti službe, ker je diplomirancev na tem področju preveč, zato se potem poskušajo preusmerjati na ostala področja, kolikor je le mogoče, saj le tisti res najboljši ekonomisti in pravniki v očeh delodajalcev dobijo priložnost za delo na tem področju. Po drugi strani nekateri mladi izbirajo študije, ki so sicer perspektivni za delovna mesta, a jim ne ležijo, zato se potem dogaja, da morajo večkrat ponavljati letnik, vzeti absolventski staž in oddajati prošnje za podaljševanje statusa, kjer spet precej trpi sama država. Če bo šlo tako naprej, se bo začelo dogajati, da bo študij postal plačljiv in si ga ne bodo mogli privoščiti marsikateri študentje, ki so sicer precej sposobni za študij in razpolagajo z veliko količino znanja, a na svojo nesrečo nimajo takšnih staršev, ki bi jim lahko plačevali študij, zato v tem primeru ne bi študirali, s tem pa bi si največjo škodo naredila ravno država sama. Moj predlog na tem področju je v tem, da se ohrani neplačljiv študij, a se izobraževalni sistem že tudi v osnovni in srednji šoli spremeni do te mere, da bo spodbujal poklice, ki so za življenje resnično najbolj potrebni v samem sistemu države v smislu tako kvalitete kot kvantitete. Pri tem tudi srednje poklicne šole ne bi smele v očeh ljudi izpasti kot nekaj negativnega in za ljudi, ki so preneumni za gimnazijo, saj navsezadnje poklicna matura že omogoči opravljanje določenega poklica, medtem ko splošna matura za status gimnazijskega maturanta ne omogoča prav dosti, tako da je v primeru gimnazijskega maturanta nujno potrebno narediti še vsaj 1. stopnjo bolonjskega študija na fakulteti, da ima človek dejansko poklic, ki si ga želi opravljati. Še ena vprašljivost po drugi strani pa je v tem, ali je diploma po starem nebolonjskem programu res več vredna od diplome na 1. bolonjski stopnji po 3 letih. Sicer bolonjski študij na 1. stopnji res traja eno leto manj, vendar se mora manj ur pri določenem predmetu nadomestiti s samostojnim delom doma. To pomeni, da zaradi manjšega števila ur profesorji študentom povedo manj na samih predavanjih kot po starem programu, kjer je bilo teh ur več, seminarji za določene predmete so prav tako v precej manjšem obsegu kot po starem programu in posledično je tako tudi manj vaje določenih izpitnih in ostalih nalog skupaj s profesorji, študentje so tako primorani vse skupaj delati sami. Ker sem bil študent v obeh programih, sem občutil to razliko in tudi menim, da bi lahko bila 3 leta po bolonjskem sistemu enakovredna 4 letom po starem nebolonjskem programu. Tako pa niso, saj je diploma po univerzitetnem bolonjskem programu 1. stopnje enakovredna stari diplomi z visokošolskega strokovnega študija (VS), diploma po visokošolskem bolonjskem programu 1. stopnje enakovredna diplomi s kakšne višje šole (tudi samo dvoletne), diplomi po starem univerzitetnem nebolonjskem programu pa je enakovredna komaj magistrska diploma z univerzitetnega bolonjskega študija 2. stopnje, ki traja še dve dodatni leti po opravljeni 1. bolonjski stopnji, medtem ko magistrska naloga po starem programu, ki je trajal še dve dodatni leti po starem sistemu, nima več svojega ekvivalenta in jo je mogoče doseči oz. preseči le še z doktoratom oz. bolonjsko 3. stopnjo. To v bistvu pomeni, da mora človek na bolonjskem programu za isto izobrazbo kot po stari univerzitetni diplomi študirati 3+2 oz. 5 let, v bistvu še eno leto več kot po starem nebolonjskem programu, ki je trajal 4 leta, prav tako pa namesto ene diplomske naloge narediti tako diplomsko nalogo 1. stopnje kot magistrsko nalogo 2. stopnje poleg vseh izpitov. Vseeno pa bolonjski sistem ni popolnoma slab, saj omogoča, da se študent po opravljeni 1. stopnji s pomočjo določenih diferencialnih izpitov vpiše na 2. stopnjo tudi na katero od drugih fakultet katerega drugega strokovnega področja, ki je lahko tudi povsem drugačno od tistega na 1. stopnji, s tem pa si še razširi svojo možnost zaposlovanja oz. ima za zaposlovanje na razpolago v tem primeru vsaj 2 različni področji, ne le enega kot po starem nebolonjskem sistemu. Moj predlog je torej v tem, da se sicer ohrani sistem bolonjskega študija 3+2, a se diploma na 1. stopnji univerzitetnega bolonjskega študija izenači z diplomo starega univerzitetnega študija (enako pri obeh VS študijih), medtem ko se magistrska naloga na 2. stopnji bolonjskega študija izenači z magistrsko nalogo po starem magistrskem programu, ki bi tako ponovno imel svoj ekvivalent. Možnost absolventskega staža se ohrani za tiste, ki ga nujno potrebujejo zaradi morebitnih zdravstvenih razlogov, udejstvovanja na ostalih področjih (recimo športu) ali v primeru študentk rojevanja otrok. To bi rešilo marsikatere probleme na področju tako izobraževanja kot zaposlovanja.
Če na koncu združimo vse te predloge in morebitne izboljšave na področjih politike, gospodarstva, uradništva, izobraževanja in strukture socialne pomoči državljanom, ki v daleč največji meri obremenjujejo proračun države in porabo sredstev z morebitnimi subvencijami, bi lahko ob dejanskem izboljšanju na vseh teh področjih država izstopila iz krize in prišla na zeleno vejo, saj bi prišlo do ponovne gospodarske rasti na podlagi boljšega podjetništva, zaposlovanja in seveda tudi izobraževanja, ob tem pa bi se lahko izboljšale tudi plače delavcem in ne bi bilo potrebne več tolikšne denarne socialne pomoči, kot je to potrebno danes. Da sploh ne govorimo o tem, da bi se v proračunu lahko porabilo več denarja za marsikatera prav tako pomembna področja, kot so znanost in raziskave, kultura, šport in podobno. Predvsem znanost in kultura sta po mojem mnenju trenutno preveč zapostavljeni področji s strani države, saj sta zelo pomembni za vsakdanje življenje. Tako je znanost izjemno pomembna za industrijo in gospodarski napredek, saj zelo pomaga pri konkurenčnosti podjetij na naših in tujih trgih zaradi različnih inovacij in invencij, ki lahko podjetjem pridejo še zelo prav, kultura pa je pomembna za samo slovenstvo tudi iz tega vidika, da se ohranja jezik, ki nekako povezuje Slovence same, obenem pa je kultura dokazano izjemno pomembna predvsem z glasbo, plesom, gledališčem in literaturo za samo počutje ljudi in njihovo miselnost. Zato v medijih pogrešam več novic s teh področij znanosti in kulture v pravem smislu obeh besed, saj zabava kot sama še zdaleč ne pomeni kulture, prav tako tudi rumeni trači nikakor ne. V primeru drugačnega zaposlovanja z manjšo željo po zaposlovanju tujcev bi tudi nacionalnih, rasnih in ostalih trenj med ljudmi bilo manj, saj bi kot tujci v Slovenijo prišli lahko le tisti ljudje, ki bi bili pripravljeni tukaj tudi delati, tako da bi skrbeli za blaginjo celotne države, medtem ko bi se ostale priseljence in državljane, ki se sedaj delajo ogrožene, čeprav to niso, onemogočilo in bi morali spremeniti svoj način življenja.
Kam bi se lahko uvrstilo to možno politiko, ki bi se izvajala z v tem blogu navedenimi predlogi za izboljšanje samega državnega delovanja? Levo, desno, kapitalizem, komunizem, socializem, nacionalizem? Moje mnenje je, da se ne bi uvrstila nikamor med te opcije, temveč bi predstavljala neko novo, sredinsko politiko, ki bi iz vseh različnih sistemov vzelo tisto najboljše in kot celota rešilo slovensko državo pred propadom. Nikoli ni človeštvu preveč koristilo, če se je preveč obračal na skrajne variante in ob tem zatiral vse drugače misleče, tu je med vsemi temi frakcijami v politiki potrebno narediti nek kompromis, kolikor se le da. Seveda pa to ne pomaga, če se le teoretizira, temveč so tu politiki, da te spremembe tudi dejansko izvedejo, ne le govorijo o njih. Bomo videli, ali se bo v prihodnosti kaj od tega tudi dejansko zgodilo.
In še to: vlada je tukaj, da slabe zakone spreminja (izboljšuje) oz. modernizira za splošno slovensko dobro in dobro države, ne pa da se jih drži kot pijanec plota; medtem mora obenem res narediti tudi vse, da bi se dobri zakoni dejansko v sodni praksi uresničevali in bi se dejansko kaznovalo tiste, ki jih kršijo. Vključno s še tako slavnimi osebnostmi, ki so bile najdene s strani protikorupcijske komisije zaradi korupcije ali pa s strani policije zaradi trgovine na črno, sive ekonomije ali drugih vrst kriminala. Če bi politika znala videti tudi stvari izven svojih ideoloških in trenutnih pravnih okvirov in sprejemati tudi konstruktivne predloge drugače mislečih ljudi, obenem pa ne bi prihajalo do toliko trenj kot trenutno v politiki, bi šlo Sloveniji precej bolje, kot ji gre sedaj. Tako pa je v politiki trenutno žal preveč ideološko in pravno omejenih ljudi, ki ne vidijo prihodnosti in se ne trudijo dovolj za dobro naroda, temveč bolj gledajo na svoje dobro in svoje premoženje ter se držijo svoje skrajne ideologije kot pijanec plota ter zatirajo vse drugače misleče.