7. 3. 2017
Odziv Ministrstva za zdravje
Slovenija spada med države, ki so bolj ogrožene zaradi samomora, in neizpodbitno dejstvo je, da umrljivost zaradi samomora v Sloveniji predstavlja velik javnozdravstveni problem. Zaradi tega je vsaka skrb in vsako prizadevanje za zmanjševanje tega problema dobrodošlo in v tem smislu pozdravljamo tudi vašo zaskrbljenost.
Statistično gledano je samomor v populaciji redek pojav, ki sledi svojim zakonitostim in je pod vplivom mnogih dejavnikov tveganja. Dejavniki tveganja za samomorilno vedenje so v Sloveniji naslednji: starost, zakonski stan, izobrazba in moški spol. Tveganje za samomorilno vedenje se povečuje s starostjo, je večje med samskimi in razvezanimi ter pri osebah brez otrok. Tveganje je večje med brezposelnimi in ljudmi z nižjo izobrazbo. Na splošno velja, da med bolj ogrožene spadajo moški.
Posledice škodljivega pitja alkohola so v Sloveniji velike in povečujejo tudi tveganje za samomorilno vedenje. To velja zlasti za t.i. "mokro kulturo" severovzhodne Slovenije, kjer je stopnja samomora najvišja in kjer se bolj izrazito kažejo z alkoholom povezane duševne motnje. Ministrstvo za zdravje si v sodelovanju z ostalimi resorji in nevladnimi organizacijami prizadeva za manjšo porabo alkohola, zlasti med mladimi, ter za strožjo zakonodajo na tem področju.
Če želimo dobiti realno sliko o tem, koliko je samomorilnega vedenja v populaciji,moramo pojav spremljati daljše obdobje, vsaj 10 let. Med posameznimi leti namreč lahko pride do nihanj navzgor ali navzdol, zaradi zakonitosti samega pojava. Takšna letna nihanja, lahko izkrivljajo sliko, bodisi da je prišlo do izboljšanja stanja v populaciji, bodisi da je prišlo do poslabšanja.
Trendi v nekoliko daljšem obdobju kažejo, da je od leta 1985 in 1994 samomorilni količnik (število umrlih zaradi samomora /100 000 prebivalcev) znašal 31, med leti 1985 in 2003 pa je znašal 25. V zadnjem desetletju beležimo postopno nižanje samomorilnega količnika, ki je leta 2015 znašal 20,60.
Če to pretvorimo v absolutne številke, vidimo, da je za posledicami samomora npr. v letu 1997 umrlo 597 oseb, leta 2014 pa 388. Če znotraj tega časovnega obdobja primerjamo količnike samomora posameznih let, vidimo, da so bila vmes leta, ko je umrljivost zaradi samomora zelo upadla in leta, ko je umrljivost zaradi samomora zelo narasla. Gledano na populacijski ravni lahko zaključimo, da je samomorilni količnik v tem obdobju znatno upadel in se trend skozi zadnja leta uspešno vzdržuje.
Umrljivost zaradi samomora se je torej od leta 1997 do leta 2014 zmanjšala za približno 20 odstotkov.
V Sloveniji poteka veliko projektov in programov za preprečevanje samomorilnega vedenja, ki pa med seboj niso povezani. Tudi zato Ministrstvo za zdravje načrtuje v letu 2017 sprejetje Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki namenja preprečevanju samomorilnega vedenja veliko pozornost.
Glede preprečevanja samomorilnega vedenja in izboljšanja dostopnosti do psiholoških storitev je potrebno izpostaviti projekt MOČ, ki je potekal v obdobju med 11. 2. 2015 in 30. 6. 2016. Projekt je bil zasnovan kot pilotni projekt, glavni namen pa vzpostavitev temeljev za sistemsko ureditev nekaterih področij in vsebin (izobraževanje in podpora strokovnjakom, pomoč ljudem v stiski, ozaveščanje in informiranje itd.)
Specifična cilja projekta sta bila:
- povečati število strokovnjakov na primarnem zdravstvenem nivoju in izven njega, ki bodo usposobljeni za prepoznavo duševnih stisk in samomorilnega vedenja ter
- z novimi programi nadgraditi obstoječe svetovalnice in vzpostaviti nove svetovalnice za osebe v duševni stiski.
Projekt je vodil Nacionalni inštitut za javno zdravje v sodelovanju s partnerskimi organizacijami: Univerzo na Primorskem, Inštitutom Andreja Marušiča, Slovenskim združenjem za preprečevanje samomora (Center za psihološko svetovanje Posvet) in Nacionalnim združenjem za kakovost življenja Ozara Slovenija. Ob zaključku projekta so izdali poročilo "Znanje strokovnjakom, pomoč ljudem – MOČ", Ključni rezultati in Ljubljana 2016, ki ga bo Ministrstvo za zdravje upoštevalo v načrtovanju storitev za duševno zdravje.
Ključnega pomen je uvajanje zgoraj opisanih raznolikih preventivnih pristopov, saj ima namreč hkratno izvajanje več dejavnosti (npr. izobraževanje strokovnjakov, omejevanje do dostopnosti sredstev, delo z mediji...) sinergijske učinke.
Problem sem izpostavil že pred 25 leti, ko je bila sedanja država še v 'povojih'. O tem je odločal politik, ki mu je bila osebna kariera najpomembnejša. Podobno je dansem. Kdor vidi le osebne koristi in ne vidi stiske sočloveka, ga bo pustil v umiranju, saj ne bi imel koristi od tega ampak kvečjemu le stroške. To miselnost moramo spremeniti.
Korenine so mnogo globlje. Osnova so vrednote, te pa nastajajo z življenjem. Vrednote zaživijo, če jih omogočajo sprejemljive norme. Med norme spadajo predvsem ustava, zakoni in na tej osnovi sprejeti ostali predpisi. Pravni predpisi so tako prepleteni, da si niti pravni strokovnjaki niso enotni pri njihovi razlagi. S takšnim sistemom, si elite grabijo sredstva, nepoznavalci na , razičnih nivojih ostajajo v stiskah na različnih nivojih, nekateri storijo samomor.
Za vse pa tudi ni kriva oziroma pristoja vlada. Za moj okus se že zdaj preveč dušebrižno vtika v vsako poro mojega življenja.
Tukaj ni nobene dileme. Na tem področju je treba narediti dosti več. Žalostno je to, da vedno več ljudi tone v duševne stiske iz katerih ne vidijo več ven in iščejo zatočišče v alkoholu, drogah,...Mentalno zdravje povprečnega človeka je načeto dosti bolj kot si ljudje predstavljajo. Osebno si upam trdit, da četrtina slovencev trpi za neko duševno motnjo. S tem ne misli, da niso sposobni sprejemati smortrnih odločitev, živeti samostojno,...samo situacija se ne bo izboljšala čez noč in če ne bomo ukrepali se bo samo še slabšalo.
Strinjam se s tem, da je pri nas preveč samomorov in da se na tem področju ne naredi čisto nič, vendar pa je vaš predlog zastavljen napačno. Žal se ne morem strinjati s tem, da se zmanjša število reševalnih ekip. Kajti, če bi se njihovo število zmanjšalo, bi bilo še manj ljudi za pomoč tistim, ki pomoč rabijo. Zato bom glasoval proti.
Število reševalnih ekip bi bilo treba povečati in jih usposobiti za pomoč pri poskusu samomora in pomoč tistim, ki so samomorilno ogroženi. Prav tako je treba v tej naši Sloveniji izvesti program, ki bo število samomorov na 100000 prebivalcev zmanjšal na mero, kot je v Nemčiji in drugih zahodnoevropskih državah.
Ne vem zakaj je predlog napačno zastavljen. Če ima predlog finančne posledice je prav, da se predlaga tudi rešitev.
Reševalne službe so pri nas v primerjavi z drugimi (bogatejšimi!) državami prerazkošne - npr. helikoptersko reševanje v gorah je pri nas zastonj, v Avstriji ga drago plačaš. Opažam tudi, da v zadnjem času postaja standard helikoptersko reševanje ob prometnih nesrečah (tudi če ne gre za življenjsko ogroženost). Torej - na eni strani imamo velike izdatke za reševanje manj ogroženih skupin in nobenih izdatkov za reševanje bolj ogroženih skupin.
Ne morem se strinjati s tem, da naj vlada zmanjša sredstva za reševanje, poleg tega v predlogu ne piše, kaj naj vlada sploh stori. Že sedaj ima vsak možnost poiskati pomoč npr. pri psihologu ali kakšnem krožku za samopomoč.
Potem tudi reševalnih službe ne potrebujemo. Saj ima vsak možnost poiskati pomoč v zdravstvenem domu ali bolnišnici.
Pri samomorilcih gre za nujna stanja, ko jim je treba pomagati takoj in ne čakati, da bodo sami iskali pomoč!
Rešitve stroka pozna.
Mislim, da v prometnih nesrečah še vedno zelo veliko nespametnega tveganja, ki nima nobene povezave s samomori. Se pa strinjam, da je tudi to povezano s samomori.
Zagotovo bi rešili več življenj, ker do neke količine sredstev se število žrtev močno zmanjšuje. Če je sredstev še več, pa pride do tega, da se ne splača za par življenj dati neke ogromne vsote.
Ima kdo kakšne konkretne rešitve glede organizacije pomoči? kdo koliko komu nudi? na kakšen način? Mislim, da bi bilo smiselno tudi to dorečt.
Verjetno je treba delati v smeri detabuizacje samomora.
Vsak ve, kje dobi pomoč ob telesni bolečini in nikomur ni nerodno prositi za takšno pomoč. V primeru duševne bolečine pa je očitno drugače - če prosiš za pomoč tvegaš stigmo, vprašanje pa je tudi če ustrezno pomoč sploh dobiš. Ko se bodo duševne motnje obravnavale enako kot telesne, tudi težav na tem področju ne bo več.
Imamo npr. Agencijo za varnost v prometu, katere cilj je zmanjšanje števila prometnih nesreč s smrtnim izidom (cilj je nič prometnih nesreč s smrtnim izidom). Glede na to, da je problematika samomora vsaj 3x bolj pereča kot problematika prometnih nesreč, bi Agencijo za varnost v prometu lahko ukinili ali močno reducirali in ustanovili Agencijo za preprečevanje samomorov.
Treba bi bilo tudi pomagati ljudem v izrazito stresnih situacijah. Govori se, da je ob stečaju velikih gradbincev več deset delavcev storilo samomor. Če v stresni situaciji, ki je primerljiva z nujnim stanjem pri telesni poškodbi,ne bi bili sami, bi bilo mogoče drugače.
Se popolnoma strinjam! Naložba v mentalno zdravje je izjemno pomembna. Tako bo dolgoročno bistveno manj stroškov s fizičnim zdravjem, pokojninami umrlih in podobno. Pri nas so mentalne bolezni še vedno tabo in hudo narobe razumljene. Tudi če iščeš pomoč, je ni prav dosti na voljo zaradi prezaposlenosti psihijatrov. Tako pa potem, še posebno v ruralnih in revnejših območjih, ljudje depresijo potlačijo in gre na koncu tako daleč, da se pokončajo. Depresija je namreč šibkost in oseba ni bolna ampak le len jamrač, vsaj takšno je splošno prepričanje.