Nižanje starostne meje za upokojevanje

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Na začetku bi želeli poudariti, da sta po veljavni zakonodaji določena dva pogoja za uveljavitev starostne pokojnine, in sicer pogoj starosti ter pogoj pokojninske dobe. Če je torej nekdo izpolnil starostni pogoj za upokojitev, se kljub temu ne bi mogel upokojiti, dokler ne bi izpolnil tudi pogoja pokojninske dobe. Če bi upoštevali podani predlog, da bi zavarovanci lahko uveljavili pravico do starostne pokojnine pri nižji starosti, bi razširjali možnost pridobitve pravice do starostne pokojnine, kar pa je v nasprotju z osnovnim ciljem modernizacije pokojninskega sistema – t.j. z ohranjanjem vzdržnega pokojninskega sistema, ki bo posameznikom po upokojitvi zagotavljal primerne in zadostne prejemke ter s tem varno starost.

Zaradi pričakovanih demografskih gibanj, ki zaradi trenda staranja prebivalstva napovedujejo zmanjševanje trga delovne sile, bo sistem obveznega zavarovanja potrebno prilagoditi na način, da se vanj vključi čim več delovno sposobnega prebivalstva, po drugi strani pa mora biti pokojninski sistem pravičen do vseh generacij, med drugim tudi do bodočih prejemnikov pokojnin, ki s prispevki zagotavljajo pokojnine sedanjim upokojencem. Samo vzdržen pokojninski sistem bo namreč lahko zagotovil, da bo aktivna zaposlena generacija, ki s prispevki zagotavlja pokojnine sedanjim upokojencem, ravno tako lahko pričakovala, da bo generacija njenih otrok po istem načelu plačevala za njihove pokojnine. Na podlagi podatkov o dolgoročni (ne)vzdržnosti izdatkov, ki bodo v prihodnjih desetletjih potrebni za izplačila pokojnin in zagotavljanje minimalne socialne varnosti upokojencev, lahko tako ugotovimo, da je prav daljše ostajanje v zaposlitvi primarni ukrep, ki pripomore k zmanjševanju potrebnih sredstev za starostno vezane izdatke. Eden od glavnih ciljev bi tako morala biti ohranitev oz. povečanje stopnje zaposlenosti starejših zaposlenih, nedopustno pa bi bilo še naprej vztrajati pri miselnosti, ki je še do pred kratkim delovanje trga dela in brezposelnost starejših oseb reševala s prezgodnjim upokojevanjem.

Trditev, da bi se z upoštevanjem avtorjevega predloga, po katerem bi se na račun upokojevanja starejše populacije posledično zmanjšala brezposelnost, predvsem mladih brezposelnih oseb, ne vzdrži. Želeli bi poudariti, da podaljševanja delovne aktivnosti starejših delavcev in brezposelnosti mladih nikakor ne gre enačiti. Gledano z vidika pokojninske blagajne je za finančno vzdržnost zelo pomembno, da čim več mladih vstopi na trg dela, vendar je problem ta, da na trg dela vstopa premalo nove in mlade delovne sile, ki bi s sprotnimi prispevki lahko plačevala za pokojnine upokojencev. Četudi bi vsakega starejšega delavca, ki se upokoji, nadomestil mlajši delavec, to še vedno ne bi zadoščalo za plačevanje pokojnin, saj bi s tem ostalo nespremenjeno število delovno aktivnih, medtem ko bi število upokojencev naraščalo. Negativna demografska gibanja, ki napovedujejo drastično znižanje delovno aktivnih prebivalcev, ki bodo morali financirati pokojnine vse večjega števila upokojencev, pa poslabšuje tudi sedanji trend mladih, ki podaljšujejo študij do 30. leta starosti, potem pa se šele zaposlijo. Če želimo ohraniti pokojnine na sedanji ravni oz. zaustaviti njihovo padanje, preprosto ni dovolj, da starejšega zaposlenega ali brezposelnega upokojimo in na njegovo mesto zaposlimo mlajšega posameznika. V tem primeru namreč število aktivnih oseb ostane isto, upokojenih pa je več. Za finančno vzdržnost pokojninske blagajne bi bilo tako potrebno čim dlje obdržati vsakega starejšega delovno sposobnega delavca, poleg njega pa zaposliti tudi mlajšega delavca. Domneve, ki so v zadnjem času prepogosto izpostavljene, da namreč starejši »odžirajo« delovna mesta mladim delavcem, so napačne in zavajajoče, saj ne bi pokrili primanjkljaja v pokojninski blagajni niti v primeru, da bi delala oba skupaj. Številčno se bo namreč po napovedih močno povečala pasivna generacija, za katero pokojninske odhodke plačujejo delovno aktivni. Pomembno je opozoriti tudi na dejstvo, da se strukturi oseb, tik pred upokojitvijo in brezposelnih mladih oseb, ne skladata, kar pomeni da, kljub temu da bi se skušalo problem mladih brezposelnih reševati z predčasnim upokojevanjem starejših oseb, cilja s tem ne bi bilo mogoče doseči. Ker si namreč strukturi ne ustrezata, bi se tako z upokojitvijo starejše brezposelne osebe sprostilo delovno mesto, za katero pa med brezposenimi osebami ne bi bilo primernega kadra in posledično ne bi prišlo do zaposlitve. Brezposelnosti mladih tako ni mogoče reševati s prisilnim upokojevanjem starejših oseb oziroma na način zniževanja pogojev za upokojitev oziroma v okviru pokojninskega sistema. Ne nazadnje bi posemezniki z zniževanjem starostnega pogoja pri upokojitvi imeli tudi krajšo pokojninsko dobo in posledično nižjo pokojnino, kar bi lahko v socialno stisko pripeljalo starejšo populacijo, saj si s svojo pokojnino osnovne socialne varnosti ne bi zmogla več zagotavljati sama.

Pojasnjujemo tudi, da gre pri pokojninskem sistemu za zavarovalni sistem, katerega element je med drugim tudi sorazmernost med plačanimi prispevki in izplačanim zneskom v primeru nastopa zavarovalnega primera. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je zavarovanje, ki kot zavarovalni primer poleg starosti določa tudi invalidnost in smrt. Pravica do starostne pokojnine je primarno vezana na zavarovalni rizik starosti, to je na predpostavki, da se ob nastopu določene starosti in ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev, zavarovancu zagotovi materialna in socialna varnost, ker si je sam z delom ne zmore več. Glede na podaljševanje življenjske dobe ter izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja se z zvišanjem pogoja starosti na 65 let predpostavlja, da oseba po tem mejniku ne rabi biti več delovno aktivna. Vezanost pogoja starosti na pridobitev pravice do pokojnine je povezana s predpostavko, da je prav starost tista, ki onemogoča normalno vključitev zavarovanca v organizirano in produktivno delo, da bi se lahko sam zagotavljal socialno in materialno varnost. Z razvojem medicine so se namreč spremenile razmere v družbi, saj se podaljšuje življenjska doba posameznikov in s tem tudi aktivna doba posameznika (t.j. doba zmožnosti za delo), čemur je potrebno prilagoditi tudi pokojninski sistem. Vsak posamezni zavarovanec mora nositi del bremena staranja prebivalstva oziroma se morajo bremena staranja prebivalstva sorazmerno porazdeliti med posamezne skupine prebivalstva. Medgeneracijska solidarnost kot temeljni element pokojninskega zavarovanja zahteva pravičnost do vseh generacij ter odgovornost vseh deležnikov sistema. Ker se povečuje obdobje prejemanja pokojnine, je zato smiselno in pravično do vseh generacij, da vsak posameznik za ta del tudi nekaj prispeva. Življenjska doba se v povprečju dviguje za vse, zato je pravilno, da se tudi posledice takega dviga porazdelijo med vse generacije. Predlogu avtorja tako z vidika pokojninskega in invalidskega zavarovanja tako ni mogoče slediti.