2. 9. 2014
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Volitve, na katerih volivci izbirajo svoje predstavnike, so pogoj za demokratično oblikovanje najpomembnejših državnih organov. Volilni sistem obsega določila o tem, kdo ima volilno pravico, kako so organizirane volitve, kako se delijo mandati, kako je zagotovljeno varstvo volilne pravice ipd. Vprašanje razdelitve mandatov je pomembno zlasti zato, ker je od načina razdelitve mandatov odvisna zastopanost strank v predstavniškem telesu, kar pa ima izredno pomemben vpliv na delovanje predstavniškega telesa in na politično življenje nasploh. Izhodišče za izbiro različnih meril je temeljno vprašanje, ali naj bodo poslanci v parlamentu odraz političnih pogledov in prepričanj vseh (ali skoraj vseh) volivcev ali pa zgolj večine volivcev.
Peti odstavek 80. člena ustave poleg proporcionalnega volilnega sistema in štiriodstotnega volilnega praga za vstop v državni zbor določa, da morajo biti volitve personalizirane t.j., da morajo imeti volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Ustavnega zakona o dopolnitvi 80. člena ustave ni mogoče v celoti uresničiti brez drugačne ureditve personalizacije volitev, ki naj zagotovi večji neposredni vpliv volivcev na izbor kandidatov. Ti v sedanji ureditvi ne morejo izbirati med različnimi kandidati na listi kandidatov, saj v vsakem volilnem okraju nastopa le po en kandidat z vsake liste kandidatov, volivec pa dejansko ne glasuje za izbranega kandidata, temveč za listo v volilni enoti. Število glasujočih volivcev je v posameznih volilnih okrajih bistveno različno, odvisno od velikosti volilnega okraja in volilne udeležbe. Edino merilo je tako lahko le delež glasov kandidata v skupnem številu glasov, oddanih za vse kandidate v volilnem okraju, oziroma v dveh volilnih okrajih. Posledica takšne ureditve je, da volivec dejansko nima vpliva na izbiro posameznega kandidata znotraj liste kandidatov, ampak lahko glasuje le o različnih listah, personalizacija volitev pa je bolj navidezna.
Glasovanje s preferenčnimi glasovi je v Sloveniji že uveljavljeno na volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament in na lokalnih volitvah. Preferenčni glasovi so relativni, saj se upoštevajo le, če število preferenčnih glasov posameznega kandidata presega količnik, izračunan tako, da se število vseh glasov oddanih za listo, deli z dvakratnikom števila kandidatov na listi. Pri lokalnih volitvah je preferenčni glas prav tako relativen kot pri volitvah v Evropski parlament, prag, ki ga je potrebno doseči, da se preferenčni glasovi upoštevajo, pa je postavljen še višje: po Zakonu o lokalnih volitvah so kandidati izvoljeni po vrstnem redu na listi, razen če je najmanj četrtina volivcev, ki so glasovali za posamezno listo kandidatov, oddala preferenčne glasove za posamezne kandidate z liste. V tem primeru so z liste izvoljeni kandidati, ki so dobili največje število preferenčnih glasov, če število preferenčnih glasov posameznega kandidata presega 10% števila vseh glasov, oddanih za listo.
Na ministrstvu smo se že zavzemali in se bomo še naprej zavzemali za spremembo zakonodaje, ki bi povečala personalizacijo volitev.
Kar pa zadeva predlog glede imenovanja/izvolitve predsednika vlade, ministrov in državnih sekretarjev pa pojasnjujemo, da omenjeni postopki niso neposredno povezani z državnozborskimi volitvami.
Kandidata za predsednika vlade namreč predlaga državnemu zboru predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin, in to najpozneje v 30 dneh po konstituiranju državnega zbora. Volitve predsednika vlade se opravijo najprej v 48 urah in najkasneje v 7 dneh po vložitvi kandidature. Predlagani kandidat na seji državnega zbora predstavi programske zasnove vlade. Predsednika vlade voli državni zbor na tajnem glasovanju z večino glasov vseh poslancev (najmanj 46). Ko je predsednik vlade izvoljen, mora v 15 dneh predsedniku državnega zbora oddati predlog za imenovanje ministrov. O imenovanju ministrov glasujejo poslanci tako, da glasujejo o listi kandidatov za ministre kot celoti. Lista je izglasovana, če zanjo glasuje večina poslancev, ki se udeležijo glasovanja. Državni sekretar pomaga ministru pri opravljanju njegove funkcije v okviru pooblastil, ki mu jih da minister, ga nadomešča na osnovi pisnega pooblastila v času njegove odsotnosti ali zadržanosti pri vodenju in predstavljanju ministrstva ter predlaganju gradiv v obravnavo vladi. Državnemu sekretarju preneha funkcija z razrešitvijo, z odstopom in avtomatično s prenehanjem funkcije tistega, ki ga je predlagal v imenovanje.