13. 8. 2018
Odziv Ministrstva za pravosodje
V primeru neizpolnitve obveznosti sodišče zagotavlja sodno varstvo civilnih pravic v pravdnem postopku, vendar pa se z izdajo sodne odločbe sodno varstvo še ne izčrpa. Kadar dolžnik ne izpolni tistega, kar mu je naloženo s sodno odločbo, jo je treba prisilno izvršiti. Namen izvršilnega postopka je, da se zagotovi dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva. Zakon o izvršbi in zavarovanju ureja pravila postopka, po katerem sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev (1. člen).
Čeprav je cilj izvršilnega postopka učinkovita realizacija upnikove terjatve, tega cilja vendarle ni mogoče doseči za vsako ceno in na kakršenkoli način. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) v 2. členu določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država. Država mora v okviru uresničevanja ustavnega načela socialne države vsakomur zagotavljati možnost za dostojno življenje. To pa najprej pomeni zagotavljanje določenih minimalnih pogojev za preživetje.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v obrazložitvi odločbe, št. U-I-339/98 z dne 14.10.1998, navedlo: »Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravomočne sodbe. Glede na namen izvršilnega postopka je torej nujno, da mora zakon, ki to področje ureja, prvenstveno upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva. Kljub temu pa je potrebno upoštevati, da iz ustavnega načela socialne države (2. člen Ustave RS) ter iz pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS) izhaja, da izvršba za uveljavitev denarne terjatve ni dovoljena na stvareh ali pravicah, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžnika in oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati ali opravljanje samostojne dejavnosti, ki je dolžniku glavni vir preživljanja, ob tem pa je pri opravljanju izvršbe potrebno upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika. Takšne določbe ZIZ (drugače kot prejšnji Zakon o izvršilnem postopku) sicer izrecno ne vsebuje, vendar pa je potrebno šteti, da gre pri tem za načelo, ki neposredno izhaja iz zgoraj navedenih ustavnih določb. Slednje je predvsem potrebno upoštevati tudi pri ureditvi izvršbe na plačo in druge osebne prejemke, saj ravno ti prejemki človeku v mnogih primerih zagotavljajo socialno varnost. Iz zgoraj navedenega načela, ki izhaja iz zahtev socialne države in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, izhaja, da izvršba na plačo dolžnika ne sme prizadeti v takšni meri, da bi bil ogrožen njegov eksistenčni minimum.«.
Glede na navedeno je upoštevaje Zakon o minimalni plači tako v Zakonu o davčnem postopku za davčno izvršbo kot v ZIZ za civilno sodno izvršbo (102. člen) določeno, da je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti mogoče seči:
za denarne terjatve, razen za terjatve, navedene v 2. točki tega odstavka, do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči; za terjatve iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 50 % minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Praviloma je tako minimalni znesek, ki mora dolžniku ostati v primeru izvršbe, znesek v višini 76 % minimalne plače, zakon pa zaradi posebne narave nekaterih terjatev (t. i. privilegiranih terjatev iz zgoraj citirane 2. točke) določa, da je možno seči tudi pod ta minimum, natančneje do višine 50 % minimalne plače.
Razlogi za tako ureditev so natančno pojasnjeni v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-K) (pod rubriko analitični pregled).
V zvezi s tem dodajamo, da je bila s sprejemom take ureditve uresničena ena izmed zavez na področju »Pravna varnost/država« v Socialnem sporazumu za obdobje 2015–2016, in sicer, da se spremeni ZIZ na način, da z izvršilnim sredstvom ni možno poseči pod minimalno plačo, zmanjšano za davke in prispevke.
Glede na navedeno Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Moje mnenje je, da bi se moralo že ob vložitvi tožbe zagotoviti tožeči stranki, da lahko zavaruje, da se bo po pravnomočnosti lahko izterjal dosojeni znesek, kar pa je praktično nemogoče doseči, ker se ne more dokazati, da bo sicer nastala "nenadomestljiva" škoda.
Kar se potem dejansko zgodi, ko je tožba končana, da upnik nima iz česa izterjati poplačila svoje terjatve do dolžnika.
ZA. Zakaj bi moral biti sam dolžnik, ker so tebi drugi dolžni?
Sem spadajo razni prevarantski neplačniki, ..., ki jih država očitno ščiti bolj kakor "običajne" državljane.
Na ta način lahko ti sam kaj hitro postaneš dolžnik do DURS-a, ki bo seveda šel kaj hitro in brezkompromisno v izvršbo, glede tvojih pravic kot upnika, pa se bo nato vse več ali manj vrtelo okrog "pravic" in varnosti tvojega dolžnika, ... . Mislim, da še v Butalah ni tako kritično.
Proti, ker prevečkrat prihaja do zlorabe instituta izvršbe.
Gospod Marjan Bizilj,
Ob upoštevanju podatka, da ste neposredno po vašem glasu PROTI temu mojemu predlogu, vladi RS predlagali kar popolni ODPIS zapustnikovih DOLGOV (kar pomeni, da bi dolžnikovi dediči dedovali bremen prosto premoženje, ne pa tudi obveznosti poplačila zapustnikovih dolgov), sklepam, da ste v položaju dolžnika, ki išče vse mogoče načine, da dolga ne bi poravnali ne vi ne vaši dediči. Če v tem položaju namreč ne bi bili, verjetno ne bi predlagali popolne opustitve dolžniške odgovornosti v vašem sočasnem predlogu vladi: predlagam.vladi.si/webroot/idea/view/5997
Moje mnenje še naprej ostaja nespremenjeno.
V Sloveniji imajo dolžniki mnogo preveč pravic!
Najočitnejši dokaz prekomernega obsega pravic dolžnikov na škodo upnikov je 20, 30, ali po nekaterih virih celo 40 milijard, (sedaj nenadoma »skupnega« proračunskega dolga?!), ki ga bomo po sedanji zakonodaji morali odplačevati še mnogi rodovi slovenskih davkoplačevalcev. Vse to samo zato, ker so v tej državi dolžniki nesorazmerno in prekomerno zaščiteni v primerjavi z varovanjem pravic upnikov, celo tudi v primerih, kadar gredo pravice dolžnikov v škodo države.
Vsakomur so znani zakonsko nesankcionirani tajkunski primeri nacionalnih dolžnikov, kot so n.pr. Šrot, Bavčar, Jankovič, Tovšak, Zidar, Pajenk... (ki so vsi prenešeni na Slabo banko...) in posledično še na stotine njihovih POSNEMOVALCEV v individualnih dolžniških sporih.
Moj predlog vladi izhaja iz konkretnega primera in konkretnega posnemovalca. Dolžnik D.P., mi je po treh pravnomočnih sodbah dolžan okoli 340.000 EUR. Gre za nekdanjega zakonca, s katerim sva skupno ustvarila podjetje z 12. zaposlenimi osebami. V času preko 10 let trajajoče sodne delitve skupnega premoženja (t.i. sodni zaostanki...), je dolžnik še ne razdruženo skupno poslovno premoženje popolnoma legalno (!) prenesel na naknadno ustanovljeno podjetje nedobroverne tretje osebe, to je na svojo izvenzakonsko partnerico A.W., s katero imata tudi dva otroka, a sedaj v izvršilnih postopkih zatrjujeta, da sta le »prijatelja«...
Šele v izvršilnem postopku iz leta 2012 sem upnica izvedela, da je nerazdruženo skupno premoženje nekdanjih zakoncev, ki je bilo sicer od leta 2001 domnevno zaščiteno z začasno odredbo, že leta 2004 v celoti prenešeno na novo ustanovljeno podjetje dolžnikove izvenzakonske partnerice (ki ima sedaj v okviru ZIZ kot t.i. tretja oseba množico pravic!), medtem ko sem zaradi nedopustnih sodnih zaostankov, upnica pravnomočno sodbo o delitvi premoženja dočakala šele leta 2012, ko je celo tudi že možnost kazenskega pregona zoper dolžnika in nedobroverno tretjo osebo že davno zastarala.
V konkretnem primeru se je dolžnik D.P., ki je pri svoji »delodajalki« (sicer izven zakonski partnerici in v izvršilnih postopkih zgolj »prijateljici«...) že leta 2003 zaposlil za minimalno plačo in tudi že takoj tožil najinega otroka za znižanje preživnine. Ne le, da je dolžnik z znižanjem otrokove preživnine v tej državi absolutno uspel. Iz istega naklepnega prikazovanja minimalne plače in šele od leta 2012 pravnomočna upnica v skupni višini terjatev 340.000 EUR, nekdanja soproga ne morem z izvršbo poseči niti na dolžnikovo plačo, ker mu jo v minimalni višini obračunava dolžnikova sedanja izvenzakonska partnerica, ki pa je že po temelju nedobroverna oseba...
Mislite, da zgoraj imenovani Šrot, Bavčar, Jankovič, Tovšak, Zidar, Pajenk... in množica drugih, katerih dolgovi so prenešeni na Slabo banko... ravnajo kakorkoli drugače od mojega nekdanjega zakonca? Ali res mislite, da pa oni premoženja ne skrivajo in si pred upniki »umetno« ne prikazujejo čim nižje plače s ciljem oškodovanja upnikov? (kar je sicer kaznivo dejanje, ki pa zastara že po samo treh letih!)
Naša skupna domovina Slovenija je tik pred finančnim zlomom izključno zaradi neizvršenih in neizvršljivih terjatev množice opeharjenih upnikov. Pa če so v položaju dolžnika Šrot, Bavčar, Jankovič, Janša, moj bivši mož P.D.... ali pa celo vi, gospod Marjan Bizilj. Kdor se je zadolževal, ta mora dolgove vrniti! In ne glede na kazensko zastaralne roke.