Trošarina na plastične vrečke

Odziv Ministrstva za kmetijstvo in okolje

Zakon o varstvu okolja daje Vladi RS pristojnost, da določi vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere in plačevanja. Priprava predpisov s tega področja je v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. V RS se tako že od l. 2006 plačuje okoljska dajatev za onesnaževanje okolja, ki je posledica nastajanja odpadne embalaže. Ker se vse nakupovalne vrečke, tako nosilne kot ločevalne, ne glede na to, ali so plačljive ali brezplačne, štejejo za embalažo, morajo osebe, ki jih dajejo v promet, za njih že plačevati okoljsko dajatev. Nosilne vrečke so vrečke za enkratno ali večkratno uporabo, ki jih kupec prejme brezplačno ali proti plačilu na prodajnem mestu, ko opravi nakup blaga in so namenjene za prenos nakupljenega blaga. Ločevalne vrečke pa so vrečke, ki so namenjene za pakiranje sadja, zelenjave, mesa, delikates in nekaterih drugih svežih nepakiranih prehrambnih artiklov na prodajnem mestu. Vse druge odpadne plastične vrečke, npr. odpadne vrečke za pakiranje hrane v gospodinjstvih in vrečke za smeti, niso odpadna embalaža.

Vlada lahko z višino okoljske dajatve posredno vpliva na odločitve proizvajalcev in trgovcev glede uporabe okolju prijaznejših materialov za izdelavo nakupovalnih vrečk, ki pri predelavi odpadne embalaže povzročajo manj vplivov na okolje in tudi manj stroškov, ter na odločitev potrošnikov glede nakupa nakupovalne vrečke. Od leta 2008 je npr. obremenitev plačila okoljske dajatve za embalažo iz biološko razgradljivih snovi zmanjšana za desetkrat glede na materiale, ki niso biološko razgradljivi. Poleg tega osebe, ki dajejo nakupovalne vrečke v promet v RS, plačujejo eni od družb za ravnanje z odpadno embalažo t.i. embalažnino že ob dajanju teh vrečk v promet in na ta način, v skladu z razširjeno odgovornostjo proizvajalca, financirajo ravnanje z odpadnimi vrečkami. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo z različno višino embalažnine za posamezne embalažne materiale "silijo" zavezance k zmanjšanju uporabe posameznih embalažnih materialov. Po podatkih družb za ravnanje z odpadno embalažo je v l. 2008 embalažnina za papirnate vrečke znašala 48 eur/t, za plastične pa od 66 do 112 eur/t. Isti viri navajajo, da je bilo l. 2008 na slovenski trg danih 2500 t vrečk (vseh, ne le plastičnih); od tega polovico nosilnih, polovico ločevalnih.

Plastične nosilne vrečke so komercialno uspešen izdelek prav zaradi svojih lastnosti, zlasti majhne mase in odpornosti na razgradnjo. Evropska Komisija ocenjuje, da je leta 2010 vsak državljan EU potrošil 198 plastičnih nosilnih vrečk, od tega naj bi bilo približno 90 % lahkih vrečk (tanjših od 50 mikronov oz. 0,05 milimetra). Te se manj pogosto ponovno uporabijo kot debelejše vrečke in zato bolj smetijo okolje. Komisija tudi ocenjuje, da je bilo v EU leta 2010 odvrženih več kot 8 milijard plastičnih nosilnih vrečk. Ker jih v EU kot celoti veliko uide procesu ravnanja z odpadki, se odlagajo v okolju, zlasti v obliki odpadkov v morju, ki so velik globalni izziv. Obstajajo tudi dokumentirani dokazi o velikih količinah odpadkov v evropskih morjih. Težava zaradi odvrženih plastičnih vrečk v vodnih ekosistemih ne zadeva le držav z morsko obalo, kajti veliko količino odpadkov s kopnega v morje prinesejo reke. Življenjska doba odvrženih plastičnih nosilnih vrečk (večinoma v razdrobljeni obliki) je več sto let. Poleg tega velika in še vedno naraščajoča potrošnja takšnih vrečk v EU ni optimalna z vidika učinkovitosti rabe virov.

Zato je Evropska Komisija konec lanskega leta, s ciljem omejiti negativni vpliv na okolje, zlasti v smislu odpadkov, ter spodbujati preprečevanje odpadkov in učinkovitejšo rabe virov, podala predlog Direktive za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, ki so tanjše od 50 mikronov (0,05 milimetra). Več na: http://ec.europa.eu/environment/waste/packaging/legis.htm Predlog Direktive je v obravnavi na Svetu in v Evropskem parlamentu. V skladu s tem predlogom naj bi vsaka država članica sprejela ustrezne ukrepe za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na svojem ozemlju v določenem času od začetka veljavnosti te direktive. Ukrepe bo izbrala vsaka država sama, lahko pa bodo vključevali uporabo nacionalnih ciljev za zmanjšanje potrošnje, ekonomske instrumente in določene tržne omejitve. Obenem izbrani ukrepi ne bodo smeli povzročiti splošnega povečanja proizvodnje embalaže. Slovenija se še ni odločila, kakšne in katere ukrepe bo v zvezi s tem sprejela; počakati je treba tudi na končno besedilo tega predpisa.

Vsekakor bo treba upoštevati, da imamo v Sloveniji nekoliko specifičen sistem ločenega zbiranja odpadkov. V nasprotju z večino držav članic EU, kjer se ločeno zbirajo samo reciklabilne frakcije odpadne embalaže (npr. plastenke in pločevinke), že več kot 10 let ločeno zbiramo vso odpadno embalažo. Razloga sta dva, in sicer izredno majhne kapacitete za energetsko predelavo odpadkov, tudi zaradi negativnega javnega mnenja glede tovrstnih naprav, ter nezaključena gradnja naprav za mehansko biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov. Ker je skupen EU cilj, da se odlagajo samo še odpadki, ki jih ni mogoče obdelati na noben drug način, smo v preteklih letih vložili nemalo naporov v ločeno zbiranje odpadkov, zlasti komunalnih. Zato se v zadnjih letih v Sloveniji stalno povečuje delež ločeno zbranih komunalnih odpadkov (2009: 29%, 2012: 46%).

V preteklih nekaj letih so tudi večji trgovci s prehrambenimi artikli samoiniciativno izvedli akcije ozaveščanja glede uporabe vrečk za večkratno uporabo iz močnejših materialov, ki so jih spremljale akcije razdeljevanje brezplačnih nosilnih zelo debelih in trpežnih tkanih plastičnih vrečk večjega volumna od običajnih nosilnih plastičnih vrečk, s hkratnim obveščanjem potrošnikov, da so te vrečke namenjene večkratni uporabi. Po končani akciji so te vrečke še vedno na voljo potrošnikom, vendar so plačljive. Plačljive so tudi druge nosilne plastične vrečke, brezplačne so na voljo le na samopostrežnih blagajnah, ki pa v Sloveniji niso zelo razširjene. V tem času so tudi mnogi trgovci z neprehrambenimi artikli uvedli plačljive vrečke. Čeprav uradne statistike o tem ni, pa se ocenjuje, da se poraba vrečk zmanjšuje (ocena za leto 2009: za cca. 13%). Tudi po podatkih Trgovinske zbornice Slovenije trgovci stalno izvajajo okoljske ukrepe na področju vrečk, kot so uvedba papirnatih vrečk in kartonskih zabojev, ekološko razgradljive vrečke, spodbujanje strank k uporabi lastnih vrečk, preverjanje ali stranka vrečko res potrebuje in dajanje pojasnil glede lastnosti ekološko razgradljivih vrečk, uvedba vrečk na voljo le na blagajni pod nadzorom blagajničarke ter razdeljevanje trajnih vrečk z veliko vsebnostjo recikliranih materialov.

Uvedba novih ali dvig obstoječih dajatev za zmanjšanje potrošnje nakupovalnih vrečk sama po sebi tudi ne predstavlja zagotovila, da bodo te vrečke nadomestili bolj trajni izdelki. Povsem možno je, da bi izvajanje takšnih ukrepov povzročilo »preusmeritev« trgovcev in potrošnikov k uporabi kakšne druge oblike embalaže za enkratno uporabo, ki po uporabi zopet postane odpadek. Takšni ukrepi tudi ne bi vplivali na odločitev posameznika za ločeno zbiranje odpadkov in posledično na povečanje deleža reciklaže in predelave odpadne embalaže. Ukrepi tudi ne bi smeli povzročiti povečanja potrošnje plastičnih vrečk, ki so namenjene hranjenju odpadkov v gospodinjstvih, dokler se jih ne odvrže v ustrezen zabojnik. Na Irskem, kjer so uvedli dajatev na plastične nosilne vrečke v letu 2002, se je občutno zmanjšala uporaba plastičnih nosilnih vrečk, vendar pa se je temu sorazmerno zvišala prodaja vrečk za smeti, po nekaterih ocenah za več kot 70%. Iz študije Life Cycle Assessment of Supermarket Carrier Bags, Environment Agency, February 2011 (www.environment-agency.gov.uk) izhaja, da v Veliki Britaniji kar okrog 40% nosilnih plastičnih vrečk potrošniki ponovno uporabijo kot vrečke za smeti v gospodinjstvih.

Zato menimo, da samo z uvedbo novih ali dvigom obstoječih dajatev, brez sodelovanja okoljsko ozaveščenih potrošnikov, ki bi samoiniciativno ravnali na trajnosten in okolju prijazen način, ni mogoče doseči cilja preprečevanja ali zmanjševanja škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Zato vedno premislimo, ali vrečko, ne glede na to, ali jo ob nakupu dobimo ali kupimo, res potrebujemo in v kolikšnem času bo iz nje nastal odpadek. Vprašajmo se, koliko vrečk na teden kupimo ali vzamemo in s tem povzročimo nove, nepotrebne količine odpadkov. Omislimo si platneno nakupovalno vrečko ali nakupovalno košaro. Uporaba ločevalnih vrečk je priporočljiva zlasti pri nakupih nepakiranega sadja in zelenjave zaradi zmanjšanja prenosa pesticidov ter pri nakupih nekaterih drugih svežih nepakiranih izdelkov (meso, mlečni izdelki). Za že predpakirano sadje in zelenjavo ločevalna vrečka ni potrebna. Odpadne plastične nakupovalne vrečke odvrzimo v zabojnik za ločeno zbiranje odpadne embalaže ali jih ponovno uporabimo za mešane komunalne odpadke (namesto, da kupujemo za to namenjene posebne vrečke, ki so na voljo v večini trgovin). Zavedajmo se, da lahko vsak posameznik z majhnimi dejanji prispeva svoj delež k varovanju okolja. Če namreč vsak posameznik naredi majhno dejanje, skupaj za varovanje okolja naredimo veliko.