Dopolnitev Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih
Predlagam vladi, da v izogib zmanjšanju požarne varnosti v RS, še enkrat preveri ali ne bi bilo dobro pri obračunu "omrežnine in plačila za vodno pravico" (17. člen Uredbe) ločiti tiste vodomere, ki so potrebni zaradi vzpostavitve hidrantnega omrežja v stavbah.
Ker so vodomeri za hidrantno omrežje načeloma velikega preseka, to seveda pomeni, da so položnice nesorazmerno visoke glede na porabo vode, ki je večino življenjske dobe stavbe nič (upajmo).
Manjši poslovni objekti, ki nimajo velike potrebe po oskrbi z vodo, imajo tudi drugi vodomer, preko katerega se voda tudi troši.
Kot projektant že opažam, da se lastniki pripravljajo, kako bodo odklopili večji vodomer. To kratkoročno pomeni, da bodo privarčevali , dolgoročno pa, da se bo požarna ogroženost manjših poslovnih objektov povečala.
Ne bi govoril na splošno o omenjeni Uredbi o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarkih javnih služb , ki je bila očitno "copy-paste" iz kakšnega EU predpisa (kakšno logiko ima recimo povezava med dimenzijo vodomera in količino odvedene meteorne vode ?), vendar v konkretnem primeru menim da je pravilno, da se fiksni stroški vodovodnega sistema obračunavajo po dimenzijah vgrajenih vodomerov (ob tem je sicer način določitve vrednosti primerljive enote zelo zelo vprašljiv) ne glede na porabo vode. Hidrantno omrežje najbrž "pričakuje", da bo v primeru potrebe na voljo zadostne količina vode kar pomeni, da mora biti javno vodovodno omrežje (pre)dimenzionirano glede na požarno ogroženost. Za te primere pa so potrebne količine vode neprimerno večje od količin, potrebnih za "normalno" sanitarno uporabo. Zaradi take (pre)dimenzioniranosti javnega vodovodnega omrežja včasih prihaja še celo do problemov glede bakteriološke oporečnosti pitne vode zaradi premajhnih pretokov.