2. 6. 2014
Odgovor Ministrstva za notranje zadeve
Na Ministrstvo za notranje zadeve smo v obravnavo prejeli predlog državljana, da se vsi stroški predlaganega referenduma neposredno krijejo iz plač poslancev Državnega zbora Republike Slovenije(v nadaljevanju: državni zbor). Predlagatelj v utemeljitvi predloga navaja, da je v času, ko se Vlada Republike Slovenije trudi privarčevati, državni zbor sprejel nerazumno odločitev, da se za datum referenduma določi 4. maj 2014, namesto 25. maj 2014, torej na isti dan skupaj s t.i. evropskimi volitvami. Predlagatelj v nadaljevanju predlaga, da se znesek stroškov referenduma 2.200.000 EUR neposredno prenese na vse poslance državnega zbora.
Pravica državljanov do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev je klasična splošna ustavna pravica. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: ustava) v 44. členu namreč daje državljanom pravico do neposrednega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Referendum je najpomembnejša oblika neposredne demokracije (poleg ljudske iniciative in v določenem smislu pravice do peticije). Volivcem omogoča neposredno odločanje o ustavi, zakonu ali drugem pravnem aktu in o drugem vprašanju, ki je pomembno za družbo in državo.
Glede na to, da se v konkretnem predlogu predlagatelj sklicuje na aktualni zakonodajni referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, je pri tem potrebno opozoriti na lanskoletno spremembo ustave (Ustavni zakon o spremembah 90., 97. in 99. člena ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 47/13). Nova ustavna ureditev zakonodajnega referenduma je namreč posegla v tri sestavine referendumske ureditve, to je v referendumsko iniciativo (zmanjšanje števila predlagateljev referenduma), predmet referendumskega odločanja (določitev omejitev in prepovedi referenduma) in dvig praga legitimnosti na referendumu sprejete odločitve. Po novem lahko zakonodajni referendum zahtevajo samo volivci, to je najmanj štirideset tisoč volivcev, referendum ni več dopusten za nekatere posebej določene zakone, legitimnost referendumske odločitve pa krepi kvorum zavrnitve (za zavrnitev zakona je potrebna najmanj petina glasov vseh volivcev). Poleg tega je bil namesto potrditvenega uveden zavrnitveni model zakonodajnega referenduma. Ustavni zakon v prehodnih določbah določa, da se do uskladitve Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07-UPB2, 22/09 Skl.US: U-I-45/09-4, 34/11 Odl.US: U-I-54/09-13 in 47/13 UZ90,97,99; v nadaljevanju: ZRLI) določbe ustavnega zakona uporabljajo ob smiselni uporabi ZRLI neposredno.
Državni zbor po vložitvi zahteve, podprte s podpisi štirideset tisoč volivci, z odlokom razpiše referendum. ZRLI glede referendumskega dne v 33. členu določa, da od dneva razpisa referenduma do dneva glasovanja ne sme preteči manj kakor trideset dni in ne več kakor leto dni. Določitev dneva glasovanja, do katerega preteče več kot petinštirideset dni od dneva razpisa referenduma, sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. V poglavju o postopku za izvedbo referenduma pa določa, da se stroški za izvedbo referenduma krijejo iz državnega proračuna (54. člen).
Ministrstvo za notranje zadeve, ki je pristojno za pripravo in tolmačenje ZRLI, podpira predloge, ki stremijo k zmanjšanju stroškov referendumov. Strinjamo se, da je stroške referenduma treba čim bolj racionalizirati, vendar ne na predlagani način; podobne ureditve tudi primerjalno-pravno ni mogoče zaslediti. Predlagano kritje stroškov za referendum bi za poslance predstavljalo neke vrste denarno kazen za sprejeto odločitev o datumu razpisa referenduma, kar pa predstavlja nedopusten poseg v sam poslanski mandat. Po veljavni ureditvi je za poslanski mandat značilno, da je v celoti reprezentativen. Ustava namreč določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila (prvi odstavek 82. člena). Reprezentativni mandat poslancu omogoča, da ravna in odloča povsem svobodno, v skladu s svojo vestjo in prepričanjem ter pravno neodvisno. Nadalje je treba upoštevati, da je odločitev o razpisu referenduma kolektivna odločitev, ki je sprejeta s predpisano večino. V skladu s predlogom državljana pa bi za takšno odločitev odgovarjal vsak poslanec, ne glede na to, ali bi glasoval za ali proti takšni odločitvi.
Glede na navedeno menimo, da v okviru veljavne ureditve in samega položaja poslanskega mandata, tovrstnega predloga ne moremo umestiti v veljavni pravni sistem, saj bi takšen predlog nedopustno posegel v ustavno ureditev položaja poslanca. Poleg tega bodo k racionalizaciji stroškov referenduma prispevale zadnje spremembe ustave, saj zakonodajnega referenduma ne morejo več predlagati poslanci, ki so bili v preteklosti najpogostejši pobudniki referendumov.