Mobilno premoženje in socialni transferji
Spoštovani! Jaz in sovaščani se večkrat srečujemo z zapostavljanjem in neenakimi možnostmi za življenje in gledamo, kako so nekateri privilegirani, ker živijo drugod. In ko pristojne organe opozorimo na krivice, nam odgovorijo na kratko: »Tak je zakon.« Če je res, je krivičen in ne daje vsem prebivalcem Republike Slovenije enakih možnosti. In ker pri pogovoru s prijatelji in sovaščani ugotavljamo, da je čas, da kaj ukrenemo, bi tu podal nekaj predlogov. Zaenkrat ti trije: 1. Živimo na 950 metrov nadmorske višine. Na taki višini so zimske razmere hujše kot po nižinah. In so ceste zato predvsem v zimskem času precej težko prevozne. Ker pa je v naši državi razvoj podeželja zanemarjen, razvoja višje ležečega podeželja pa sploh ni, pri prometnih povezavah težko govorimo o cestah. Ker pač ne ustrezajo nobenemu kriteriju cest več. Te ceste so večinoma široke od 3,2 do 3,6 metra in z dotrajanimi podpornimi zidovi. In kako naj se na taki »cesti« sreča osebno vozilo (širine 1,8m) z avtobusom (2,5m)? Kakorkoli kombinirate, je cesta vsaj pol metra ožja od dveh mimovozečih vozil… Vse te ceste pa so že stare in slabo vzdrževane. Zato smo jaz in tudi ostali sovaščani primorani uporabljati vozila s štirikolesnim pogonom, da cesto »razširimo« še na blatne in neutrjene bankine. V večini se odločamo kar za terenska vozila, ki so bolj dvignjena od tal in zato lažje premagujejo tudi kakšne zamete, ki jih v hribih veter s snegom hitro napiha. Ta vozila pa so že zaradi svoje konstrukcije težja od običajnih osebnih vozil. In zaradi svoje namembnosti imajo vgrajene močnejše motorje. In zaradi tega se za taka vozila plačuje večjo cestno takso kot pa za navadna osebna vozila. Čeprav jih imamo zato, ker pač živimo na višjih nadmorskih višinah, kjer je zima daljša kot po nižinah, kjer je več snega kot po nižinah in kjer so ceste slabše kot po nižinah. In zaradi tega so ta vozila za nas enako pomembna, kot za nekoga v Kopru navadni sandali. Ker je v hribih zmogljivo terensko vozilo pač nujno potrebno. Zato bi lahko država omogočila ugodnost tistim, ki živijo na višjih nadmorskih višinah in bi za te ljudi omogočila tako nižjo cestno takso za vozila s štirikolesnim pogonom kot tudi oprostitev plačila davka pri nakupu takega vozila (oboje recimo v odvisnosti od nadmorske višine stalnega bivališča, ker višje ko nekdo živi, bolj je upravičen do terenskega vozila s štirikolesnim pogonom). 2. Pri ugotavljanju višine socialnih transferjev (otroški dodatek, znižano plačilo vrtca itd.) ugotavljajo premoženje prosilca. In med premoženje štejejo tudi vozilo, ki je vredno več kot 8000€. Za ta denar se dobi manjši osebni avtomobil v odličnem stanju. Če prosilec ni preveč zahteven, lahko dobi celo nov osebni avtomobil z zgolj osnovno opremo. Če pa prosilec živi na prej omenjenih skoraj 1000 metrih nadmorske višine, pa pač zaradi življenjskega okolja nujno potrebuje terensko vozilo. Ki pa je zaradi štirikolesnega pogona in same konstrukcije precej dražje. In ker je dražje, ga štejejo v premoženje, kar pomeni zmanjševanje socialnih transferjev tistim, ki so že tako v težjem položaju v primerjavi z nekom v nižini… 3. Kot je že zgoraj omenjeno, pri ugotavljanju višine socialnih transferjev (otroški dodatek, znižano plačilo vrtca itd.) ugotavljajo premoženje prosilca. In med premoženje štejejo tudi vozilo, ki je vredno več kot 8000€. Če gre za največ pet člansko družino, je to še nekako sprejemljivo. Kaj pa če gre za večjo družino? Vozilo s sedmimi sedeži za 8000€ je bodisi ukradeno bodisi v takem stanju, da ni več varno voziti družine v njem… Zato se pričakuje, da takim družinam omogočijo enake možnosti mobilnosti kot ostalim in za take družine dvignejo cenzus vrednosti vozila, ki se upošteva kot premoženje.