24. 4. 2014
Odziv Ministrstva za pravosodje
I. Kratka analiza področja V Sloveniji pravna razmerja iz naslova prestajanja kazni zapora v odnosu do dela in stroškov v zvezi s prestajanjem kazni ureja ustava, zakoni in mednarodni pravni akti, katerih podpisnica je Republika Slovenija. Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06 in 47/13) v 49. členu določa, da je zagotovljena svoboda dela, prosta izbira zaposlitve, dostopnost do delovnega mesta in da je prepovedano prisilno delo, 4. in 5. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 110/06, 76/08, 40/09, 9/11, 96/12 in 109/12, ZIKS-1) pa, da so obsojencu med izvrševanjem kazenskih sankcij zagotovljene vse pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete ali omejene z zakonom ter še, da tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev, razen če z zakonom ni drugače določeno. Pravna razmerja iz naslova prestajanja kazni zapora ureja na mednarodnem nivoju Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 29 o prisilnem ali obveznem delu, ki ga definira kot vsako delo ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katero se le-ta ni prostovoljno odločil, pod pretnjo kakršnekoli kazni ter ga kot takega prepoveduje.
V praksi je delo obsojencev sestavni del življenja v zaporu s ciljem aktivne družbene vključenosti v času prestajanja zaporne kazni (resocializacija) in večje možnosti za uspešno vključevanje v družbo po prestani kazni (reintegracija). Delajo lahko obsojenci, ki so zmožni za delo (so zdravstveno sposobni) in imajo potrebne kvalifikacije (poklicno sposobnost) za opravljanje dela. Obsojenim osebam se poleg dela v javnem gospodarskem zavodu, ki predstavlja organizacijo, pri kateri opravljajo delo, zagotavlja tudi delo na hišniških delih ter pri pravnih in fizičnih osebah zunaj zavoda glede na njihov osebni načrt. Zunaj zavoda se delo omogoči tistim, ki za to izpolnjujejo zakonske pogoje in pri njih ni varnostnih zadržkov, kar pomeni, da imajo ustrezno varnostno oceno oziroma so varnostno manj zahtevni. To so zlasti osebe, ki prestajajo zaporno kazen v svobodnejšem režimu prestajanja kazni zapora na odprtih oddelkih zavodov. Iz mednarodnega prava izhaja, da je vsakršna prisila obsojene osebe k določenemu delu pod grožnjo, da bo v primeru zavrnitve opravljanja dela kaznovan, prepovedana, zato je sedanja ureditev dela obsojencev smiselna in pravična ter v skladu z mednarodnim pravom.
II.Kratka analiza predloga z oceno o primernosti Vsebina predloga je sledeča:
1. Namesto pobiranja dajatev za prestajanje kazni zapora obsojenim osebam, naj se uvedejo t. i. delovne brigade, ki bodo pod budnim očesom dveh stražarjev. Skupine npr. 10 zapornikov bi lahko popravljalo ceste, kopalo jarke za energetske vode, sodelovalo pri odstranjevanju materiala zaradi naravnih nezgod in podobno.
Odgovor: Gradnja javne cestne in gospodarske infrastrukture zahteva nekaznovanost zaposlenih delavcev, saj tako določa javno-naročniška zakonodaja pri načrtovanju in izvedbi infrastrukturnih projektov. Pri tem je potrebno poudariti, da tovrstne projekte izvaja gospodarstvo ter stroka, ki skrbi za načrtovanje in izvedbo v skladu s sprejetimi standardi in dobro prakso, zato oblika dela, kot je predlagana, ne ustreza strokovnim in tehničnim rešitvam infrastrukturnih projektov.
2. Ogromno je namreč dela, kjer bi morali nekoga plačat, da to delo opravlja, tukaj pa imamo zastonjsko delovno silo.
Odgovor: Splošno znano dejstvo je, da si vsako delo zasluži plačilo. Od rentabilnosti dela je lahko odvisna višina plačila, nikakor pa ni mogoče pristati na sklep in ugotovitev, da bi bilo neko delo opravljeno pod prisilo in bi se zato opravljalo zastonj. Prisilno oziroma obvezno delo je v nasprotju z ustavo in zakoni, prepoveduje pa ga tudi mednarodno pravo, zato bi takšno delo predstavljalo kršitev osnovnih družbenih norm in vrednot.
3. Hkrati se izognemo tudi spornosti na račun dodatnega finančnega kaznovanja in neenakosti med zaporniki.
Odgovor: Morebitno plačilo stroškov prestajanja kazni zapora obsojencev v skladu s svojimi zmožnostmi nima elementov finančnega kaznovanja, saj denarno kazen kot obliko kazenske sankcije lahko določi le kazenski zakon, zato je plačilo stroškov prestajanja kazni zapora odvisno od okoliščin konkretnega primera. Neenakost, ki iz primera izhaja je lahko le ekonomska neenakost, saj imajo različni obsojenci različen ekonomski položaj, sicer pa so obsojenci pri izvrševanju kazni zapora obravnavani enakopravno in ne glede na njihovo premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino.
Glede na zgoraj povedano ugotavljamo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo, zato postopki za njegovo uveljavitev ne bodo uvedeni.