Pozdravljeni, trenutno se nahajam na študiju v tujini. Za urejanje svojih papirjev vedno znova naletim na zapleten postopek overjanja dokumentov v angleški jezik. Predlagam, glede na to, da se nahajamo v Evropski Uniji in je angleščina eden izmed uradnih jezikov, da bi se potrdila in dokumenti (na izrecno željo državljanov) izdajala tudi v angleškem jeziku.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za kulturo
Vsaka država članica Evropske unije ima svoj uradni jezik, ki ga uporablja v upravnih postopkih ter pri svojem poslovanju nasploh. To pomeni, da država članica izdaja svoje dokumente in potrdila v njenem uradnem jeziku in ne v jeziku katerekoli druge države članice, niti ne moremo preprosto ugotavljati, da v tujini povsod in neproblematično sprejemajo potrdila v angleškem jeziku, saj ima vendarle večina evropskih držav bolj ali manj razdelano jezikovno zakonodajo, ki opredeljuje uradne jezike in njihovo rabo v javnem in zasebnem sektorju. V Republiki Sloveniji je uradni jezik slovenščina (razen na dvojezičnih območjih, prim. v nadaljevanju) in naloga države je poskrbeti za dosledno uporabo slovenskega jezika v svojih organih in institucijah ter tako zagotoviti svojim državljanom in državljankam visok standard jezikovnih pravic.
Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06 in 47/13), kot najvišji in temeljni pravni akt v Republiki Sloveniji, v 11. členu določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, na območju, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost pa je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Tudi Zakon o državni upravi v 4. členu določa, da je uradni jezik v državni upravi slovenščina, na območjih, v katerih živita avtohtona italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, pa je uradni jezik v državni upravi tudi italijanščina oziroma madžarščina. To pomeni, da so slovenski organi dolžni izdajati dokumente in potrdila v slovenskem jeziku, oz. na področju narodnih skupnosti, tudi v italijanščini in madžarščini.
V preteklosti je sicer že bilo nekaj poskusov izdajanja potrdil v angleškem, nemškem in francoskem jeziku (prim.: potrdila o nekaznovanosti na Ministrstvu za pravosodje), vendar pa z vidika uporabnosti kot dokazov niso imeli mednarodne pravne veljave, zato se je izdajanje v tujih jezikih odpravilo.
Glede uporabe uradnega jezika pri izdajanju domačih javnih listin je v okviru pobude o izdajanju potrdil o nekaznovanosti v tujem jeziku, objavljene na portalu predlagam.vladi.si, podrobnejšo analizo naredilo tudi Ministrstvo za pravosodje, :
“V procesnem pravu za domače javne listine velja, da so to listine, ki jih v predpisani obliki izda pooblaščen pravni subjekt in kot take dokazujejo resničnost tistega, kar je v njih določeno. V pravnem prometu zato znotraj države velja, da je tisto, kar se v listini potrjuje resnično, resničnost pa je vezana na pečat subjekta, ki jo je izdal. To pomeni, da jo pristojna oseba v državi kot resnično takoj prepozna, nasprotno pa pri tujih listinah ustroja državnih organov in predpisane oblike listine pristojna oseba ne pozna, zaradi česar je zahtevana drugačna obravnava le-teh. Eden izmed pogojev za ustrezno obravnavo tujih listin je zato prevod v uraden jezik države, v kateri se bo listina uporabila, v nekaterih državah pa je potrebno preveriti tudi ali je tujo javno listino podpisala pristojna oseba oz. potrditi njeno verodostojnost, kar je odvisno od sklenjenih mednarodni aktov glede postopkov legalizacije listin. Za potrditev verodostojnosti se izpelje postopek legalizacije, ki ob vseh izpolnjenih pogojih in opravilih daje tujim javnim listinam enako veljavo kot jo imajo domače. Legalizacija je potrebna, če država, v kateri bo uporabljena listina, zahteva legalizacijo in med državo izdajateljico listine in tujo državo, v kateri bo listina uporabljena, ni sklenjena bilateralna pogodba, ki bi legalizacijo odpravila oz. omejila. V znak potrditve verodostojnosti prevoda in podpisa je na prevodu overjen podpis tolmača, ki ga (nad)oviri tudi pristojen državni organ, kar pomeni, da postane vsebina listine, ki je prevedena v uradni jezik tuje države in je podpisana s strani tolmača za ustrezen tuji jezik, verodostojna tudi po državnem (in mednarodnem) pravu te tuje države. Le poseben mednarodni akt bi torej lahko določal, da bi se uradni dokumenti v Sloveniji izdajali v angleškem ali kateremkoli drugem jeziku oz. v več jezikih, zlasti glede na ustrezne sklenjene bilateralne pogodbe, vendar pa pravo in praksa zaradi možnosti različnih zlorab takšnih rešitev ni uveljavila.«