Jezik okolja in drugi tuji jezik

Italijanščina in madžarščina kot jezik okolja

Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Kot alternativo predlagam to: – 1.–3. razreda: samo slovenščina – 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina – 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto: na vsaki šoli bi se razpisali določeni jeziki (odvisno od kadra). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bodo obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 2 oz. 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato znova navedli 2 ali 3 jezike, ki

Italijanščina in madžarščina kot jezik okolja

Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Kot alternativo predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...) . Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi?

Jezik okolja in 2. tuji jezik

1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...) . Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi. Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Lep pozdrav

Jezik okolja in 2. tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Lep pozdrav

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V petem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer: iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Vsi vemo, kaj so skozi zgodovino Madžari in predvsem Italijani prizadejali našemu narodu. To, da se moramo obvezno učiti še njihov jezik, se meni in večini ljudi, ki jih poznam, zdi bolano. Vse bi bilo še nekako znosno, če bi se tudi npr. v Trstu in bližji okolici učili slovenščine kot jezika okolja – pa se ne skoraj nikjer. Italijani, ki pridejo na Obalo, pričakujejo, da bodo vsi javni in nejavni uslužbenci znali italijansko. Ko pa pridemo mi k njim, nas obravnavajo za manj vredne. V Sloveniji živi pičlih 22.000 Italijanov – 0,1 % arogantnežev, zaradi katerih moramo imeti dvojezične napise, probleme z birokracijo, kulturo itn. Če že morajo tukaj živeti, naj. Naj pa ne zahtevajo, da se obvezno učimo njihovega jezika. Koliko je dejansko danes sploh italijanščina še uporabna? 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V tretjem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer: iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Vsi vemo, kaj so skozi zgodovino Madžari in predvsem Italijani prizadejali našemu narodu. To, da se moramo obvezno učiti še njihov jezik, se meni in večini ljudi, ki jih poznam, zdi bolano. Vse bi bilo še nekako znosno, če bi se tudi npr. v Trstu in bližji okolici učili slovenščine kot jezika okolja – pa se ne skoraj nikjer. Italijani, ki pridejo na Obalo, pričakujejo, da bodo vsi javni in nejavni uslužbenci znali italijansko. Ko pa pridemo mi k njim, nas obravnavajo za manj vredne. V Sloveniji živi pičlih 22.000 Italijanov – 0,1 % arogantnežev, zaradi katerih moramo imeti dvojezične napise, probleme z birokracijo, kulturo itn. Če že morajo tukaj živeti, naj. Naj pa ne zahtevajo, da se obvezno učimo njihovega jezika. Koliko je dejansko danes sploh italijanščina še uporabna? 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav

Jezik okolja in drugi tuji jezik

Pozdravljeni! 1) Predlagam, da se ukine obvezen pouk italijanščine in madžarščine kot jezika okolja na osnovnih in srednjih šolah. Zadnja leta se mi zdi nepotrebno in skorajda že izdajalsko, da se moramo v osnovni in srednji šoli v občinah, kjer živita italijanska ali madžarska manjšina, obvezno učiti italijanščine/madžarščine kot "jezika okolja". Prihajam namreč z Obale, kjer se moramo italijanščine učiti kot obveznega jezika okolja in vam lahko iz prve roke povem vse slabosti tega. Sicer obvladam italijanščino in zdi se mi dokaj zanimiv jezik, toda menim, da je pristop učenja povsem napačen. Ob vstopu v osnovno šolo se moramo poleg tega, da se naučimo brati in pisati v slovenščini, istočasno učiti še italijanščine, ki nima s slovenščino skoraj nobene podobnosti. V tretjem razredu pa otroke čaka še pouk angleščine, kar jih še dodatno obremenjuje, ker je zanje tuj. Tako se učimo slovanskega, romanskega in germanskega jezika, in to vseh hkrati. Od tega pa nimamo nobene dejanske koristi. Za vpis v srednjo šolo nam ocene iz italijanščine sploh ne upoštevajo. Na srednji šoli se moramo obvezno učiti italijanščine bodisi kot začetniki (če se je nismo učili) ali nadaljevalci (če smo se je). To povzroča ogromno zmešnjavo s koordinacijo urnikov in prostorsko stisko. A si predstavljate, da se mora skoraj vsak razred razdeliti na dva dela in je toliko več učilnic zasedenih, potrebujejo pa toliko več profesorjev (beri davkoplačevalskega denarja), da to lahko realizirajo. Kot statistični primer: iz vseh oddelkov moje generacije je bilo takih, ki jih jim je bil pouk italijanščine v veselje, samo 15/150. Tukaj nekaj ne bo prav. Predvidevam, da je podobna situacija tam, kjer se učijo madžarščine. Vsi vemo, kaj so skozi zgodovino Madžari in predvsem Italijani prizadejali našemu narodu. To, da se moramo obvezno učiti še njihov jezik, se meni in večini ljudi, ki jih poznam, zdi bolano. Vse bi bilo še nekako znosno, če bi se tudi npr. v Trstu in bližji okolici učili slovenščine kot jezika okolja – pa se ne skoraj nikjer. Italijani, ki pridejo na Obalo, pričakujejo, da bodo vsi javni in nejavni uslužbenci znali italijansko. Ko pa pridemo mi k njim, nas obravnavajo za manjvredne. V Sloveniji živi pičlih 22.000 Italijanov – 0,1 % arogantnežev, zaradi katerih moramo imeti dvojezične napise, probleme z birokracijo, kulturo itn. Če že morajo tukaj živeti, naj. Naj pa ne zahtevajo, da se obvezno učimo njihovega jezika. Koliko je dejansko danes sploh italijanščina še uporabna? 2) Kot alternativo po celi Sloveniji predlagam to: • 1.–3. razreda: samo slovenščina • 4.–9. razreda: slovenščina + angleščina • 7.–9. razreda: slovenščina, angleščina + 2. tuji jezik Kako pa bi se določal 2. tuji jezik? Preprosto – na vsaki šoli bi se za učence 5. razreda razpisali jeziki (francoščina, grščina, hrvaščina, italijanščina, japonščina, kitajščina, madžarščina, nemščina, ruščina, španščina ...). Potem bi se otroci skupaj s starši odločili, kateri 2. tuji jezik bi obiskovali v razdobju 7.–9. razreda, in sicer bi lestvično izbrali 3 jezike. Ob vpisu na srednjo šolo bi nato vajo ponovili, in sicer za celotno trajanje izobraževanja na srednji šolo. Kdor bi se istega jezika, ki je izbran, učil že na osnovni šoli, bi se na srednji šoli (razen, če obiskuje jezikovno usmerjeno srednjo šolo) tega jezika učil kot nadaljevalec (dijaki iz več oddelkov). Kako bi to bilo videti v praksi? Na primer: obiskujem 5. razred osnovne šole. Izberem si: 1. španščina, 2. francoščina, 3. japonščina. Izkaže se, da je bilo največ zanimanja za jezike: 1. ruščina, 2. nemščina, 3. španščina. Vodstvo šole naslednje leto naredi razpis za delo. Izkaže se, da ni bilo nobenega (primernega) kandidata za ruščino, zato opravijo še razpis za nemščino. Izberejo učitelja nemščine, ki bo učil tisto generacijo otrok od 7. do 9. razreda. Za eno generacijo kasneje izberejo učitelja španščine in zgodba se ponovi.

Plače teh učiteljev bi seveda bile sorazmerne s številom ur, ki jih opravijo. Ker bi se učitelji ob upadu interesa otrok za določen jezik menjevali, bi več učiteljev imelo možnost priti do dela. Četudi bi delali (morda) samo 3 leta, bi to močno izboljšalo stanje brezposelnosti. Tako bi svojim otrokom dali možnost, da se sami odločijo, katerega 2. tujega jezika se bodo učili in najbrž bi bila večina njih zato motiviranih za učenje. Otrok naj bi se v prvih 3 letih osnovne šole naučil branja, pisanja in nekaj osnov slovenščine. Šele nato, ko bi usvojil ta znanja, se je sposoben učiti še tujega jezika. Po treh letih usvojenih znanj angleščine bi lahko pričel s še enim tujim jezikom. Menim, da je tako kar najbolj koristno in didaktično. Na ta način bi tudi okrepili zanimanje za slovenščino, poudarili pomen angleščine in razvili raznolikost tujih jezikov, posledično bi imeli več kadra v turizmu ipd. Lep pozdrav