Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah. Od 6. do 9. razreda osnovne šole bi imeli 3 šolske ure športa tedensko.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Vse več je prekomerno težkih otrok, ki živijo sodobno neaktivno sedentarno življenje. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športnih smeri) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. – Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne enaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki prav tako kot svoji starši živijo sodobno neaktivno sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostmi tega, zato ne bom zgubljal besed, da bi vam to razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj večina učiteljev, medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok ne spodbuja. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športnih smeri) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. – Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne enaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in kleni ... Skratka, celotna slovenska populacija bi sčasoma napredovala.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki prav tako kot svoji starši živijo sodobno neaktivno sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostmi tega, zato ne bom zgubljal besed, da bi vam to razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj večina učiteljev, medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok ne spodbuja. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športnih smeri) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. – Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne enaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in kleni ... Skratka, celotna slovenska populacija bi sčasoma napredovala.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki prav tako kot svoji starši živijo sodobno neaktivno sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostmi tega, zato ne bom zgubljal besed, da bi vam to razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj večina učiteljev, medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok ne spodbuja. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športnih smeri) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. – Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in kleni ... Skratka, celotna slovenska populacija bi sčasoma napredovala.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu premajhen, večina učiteljev mdr. medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnoaktivnostnimi lastnostmi in nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal dobre rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer športne predispozicije in že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko trajno zaznamuje. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. – Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in kleni ... Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom itn.) Skratka, celotna slovenska populacija bi na tak način hitro napredovala, saj boljša telesna pripravljenost pomeni vsesplošno boljšo življenjsko raven.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu premajhen, večina učiteljev mdr. medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnoaktivnostnimi lastnostmi in nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal dobre rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer športne predispozicije in že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko trajno zaznamuje. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in kleni ... Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom itn.), obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bil ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na tak način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnoaktivnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in klenejši, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo ... Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom itn.), obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bil ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na tak način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnoaktivnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in klenejši, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo ... Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom itn.), obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bil ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na tak način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Zelo lepo in koristno bi bilo, da bi se ministrstvo enkrat za spremembo pozitivno odzvalo na tovrsten predlog reforme in da bi ga dejansko obravnavalo, kar se pa najbrž, poznavajoč našo politiko, ne bo zgodilo.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnoaktivnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in klenejši, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo ... Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom itn.), obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bil ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na tak način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Zelo lepo in koristno bi bilo, da bi se ministrstvo enkrat za spremembo pozitivno odzvalo na tovrsten predlog reforme in da bi ga dejansko obravnavalo, kar se pa najbrž, poznavajoč našo politiko, ne bo zgodilo.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnoaktivnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in klenejši, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo ... Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom itn.), obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bil ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na tak način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Zelo lepo in koristno bi bilo, da bi se ministrstvo enkrat za spremembo pozitivno odzvalo na tovrsten predlog reforme in da bi ga dejansko obravnavalo, kar se pa najbrž, poznavajoč našo politiko, ne bo zgodilo.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnoaktivnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili bolj veseli in klenejši, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo ... Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom itn.). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bil ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na tak način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Zelo lepo in koristno bi bilo, da bi se ministrstvo enkrat za spremembo pozitivno odzvalo na tovrsten predlog reforme in da bi ga dejansko obravnavalo, kar se pa najbrž, poznavajoč našo politiko, ne bo zgodilo.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti že od malih nog. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot izkušen psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnoaktivnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport (tudi izven okvira šole!) in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili krepkejši in bolj veseli, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo itn. Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom ...). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bilo ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na ta način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Zelo lepo in koristno bi bilo, da bi se ministrstvo enkrat za spremembo pozitivno odzvalo na tovrsten predlog reforme in da bi ga dejansko obravnavalo, kar se pa najbrž, poznavajoč našo politiko, ne bo zgodilo.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti začenši že zgodaj v otroštvu. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot izkušen psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnoaktivnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport (tudi izven okvira šole!) in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili krepkejši in bolj veseli, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo itn. Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom ...). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bilo ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na ta način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Zelo lepo in koristno bi bilo, da bi se ministrstvo enkrat za spremembo pozitivno odzvalo na tovrsten predlog reforme in da bi ga dejansko obravnavalo, kar se pa najbrž, poznavajoč našo politiko, ne bo zgodilo.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti začenši že zgodaj v otroštvu. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot izkušen psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnosposobnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost, ki si pa je vsakdo iz takih ali drugačnih razlogov žal ne more privoščiti. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku (predvsem pri dečkih) povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport (tudi izven okvira šole!) in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili krepkejši in bolj veseli, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo itn. Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom ...). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bilo ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na ta način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Zelo lepo in koristno bi bilo, da bi se ministrstvo enkrat za spremembo pozitivno odzvalo na tovrsten predlog reforme in da bi ga dejansko obravnavalo, kar se pa najbrž, poznavajoč našo politiko, ne bo zgodilo.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti začenši že zgodaj v otroštvu. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot izkušen psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnosposobnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost, ki si pa je vsakdo iz takih ali drugačnih razlogov žal ne more privoščiti. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku (predvsem pri dečkih) povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport (tudi izven okvira šole!) in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili krepkejši in bolj veseli, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo itn. Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom ...). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bilo ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na ta način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Prosil bi vas, da me podprete pri predlogu, saj me res zanima odziv pristojnega organa, in rad bi, da predlog doseže tudi pristojni resor. Če se s predlogom ne strinjate, mi namesto glasu PROTI raje v komentarju predlagajte, kako naj dodelam(o) predlog, da bo popoln, zanima pa me tudi, kaj si o tem mislite moji sodržavljani.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti začenši že zgodaj v otroštvu. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot izkušen psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnosposobnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost, ki si pa je vsakdo iz takih ali drugačnih razlogov žal ne more privoščiti. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku (predvsem pri dečkih) povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport (tudi izven okvira šole!) in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili krepkejši in bolj veseli, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo itn. Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi tisti telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom ...). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bilo ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na ta način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Prosil bi vas, da me podprete pri predlogu, saj me res zanima odziv pristojnega organa, in rad bi, da predlog doseže tudi pristojni resor. Če se s predlogom ne strinjate, mi namesto glasu PROTI raje v komentarju predlagajte, kako naj dodelam(o) predlog, da bo popoln, zanima pa me tudi, kaj si o tem mislite moji sodržavljani.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti začenši že zgodaj v otroštvu. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot izkušen psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnosposobnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost, ki si pa je vsakdo iz takih ali drugačnih razlogov žal ne more privoščiti. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku (predvsem pri dečkih) povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport (tudi izven okvira šole!) in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili krepkejši in bolj veseli, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo itn. Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom ...). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bilo ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na ta način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Prosil bi vas, da me podprete pri predlogu, saj me res zanima odziv pristojnega organa, in rad bi, da predlog doseže tudi pristojni resor. Če se s predlogom ne strinjate, mi namesto glasu PROTI raje v komentarju predlagajte, kako naj dodelam(o) predlog, da bo popoln, zanima pa me tudi, kaj si o tem mislite moji sodržavljani.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti začenši že zgodaj v otroštvu. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot izkušen psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnosposobnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost, ki si pa je vsakdo iz takih ali drugačnih razlogov žal ne more privoščiti. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku (predvsem pri dečkih) povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport (tudi izven okvira šole!) in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili krepkejši in bolj veseli, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo itn. Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom ...). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bilo ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na ta način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Prosil bi vas, da me podprete pri predlogu, saj me res zanima odziv pristojnega organa, in rad bi, da predlog doseže tudi pristojni resor. Če se s predlogom ne strinjate, mi namesto glasu PROTI raje v komentarju predlagajte, kako naj dodelam(o) predlog, da bo popoln. Zanima pa me tudi, kaj si o tem mislite vi, moji sodržavljani.
Reforma športa v osnovnih in srednjih šolah
Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti začenši že zgodaj v otroštvu. Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi. Kot izkušen psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnosposobnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost, ki si pa je vsakdo iz takih ali drugačnih razlogov žal ne more privoščiti. Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku (predvsem pri dečkih) povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira. Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3. Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd, torej teoriji in ne praksi. Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport (tudi izven okvira šole!) in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili krepkejši in bolj veseli, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo itn. Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom ...). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bilo ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na ta način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Prosil bi vas, da me podprete pri predlogu, saj me res zanima odziv pristojnega organa, in rad bi, da predlog doseže tudi pristojni resor. Če se s predlogom ne strinjate, mi namesto glasu PROTI raje v komentarju predlagajte, kako naj dodelam(o) predlog, da bo popoln. Zanima pa me tudi, kaj si o tem mislite vi, moji sodržavljani.
Smatram, da bi morali imeti vsaj 3 ure v OŠ in srednji šoli in obiskovati vsja 1 športno aktivnost v šoli ali izven nje in potem na fakulteti 3h.
Učitelji šprtne vzgoje pa bi morali imeti delovno obveznost ne 4 ure ampak vsaj 6 ker ne potrebujeo verjetno 4 ure dnevno za priprave????
Uvesti bi se moralo tudi prisotnost učiteljev v šoli vsaj 7h in 1 h doma in če delajo 5 ur na teden doma je dovolj, da v miru naredijo svoje priprave.
Če otroci lahko prebijejo 8 ur v šoli pri pouku in potem doma še porabijo vsaj 1 uro za nalogo in učenje bodo učitelji zmogli malenkost manj.
V tujini je učitelj plačan 1 šolsko uro 1 polno uro to pomeni, da bi pri nas morali biti vsi učitelji plačani za polovičen delovni čas.
Pozdravljeni
Odvisno je kaj se tisti dve ali 3 ali več ur počne in kako se počne.
Sicer pa se strinja ms Tlachenko.
Po mojem mnenju športne vzgoje ni premalo, je pa premalo gibanja.
Namreč za nekatere otroke je športna vzgoja stresno početje in zanje pod prisilo ni primerno, dočim za nekatere je primerno in potrebujejo nekaj prisile v primerni obliki. V kolikor pa bi se skupine otrok večkrat odpravile recimo na preproste sprehode v naravo, bi morda storili veliko.
lp
res dober predlog. mislim, da je premalo poudarka na športu v šolah + ni pošten sistem do tistih, ki mogoče niso toliko sposobni. zelo podpiram ta predlog, bravo!
pri vsakem predmetu je nekdo bolj, drugi pa manj nadarjen...potem bi morali dajati potuho pri vseh predmetih, saj npr. matematike tudi nekateri zlepa ne dojamejo in ne morejo imeti dobre ocene
Ne vem no, po mojem mnenju ostali predmeti niso tako pogojeni kot šport. Če nekomu ni jasna matematika, mora delati več vaj, poiskati pomoč pri kom, ki zna. Rekli boste, da isto velja za šport, toda menim, da je pri športu le težje kaj bistveno popraviti ne da bi nazadoval oz. stagniral pri drugih predmetih.
Po mojem mnenju to ni potrebno. Je potrebno le spremeniti predmet in ga narediti bolj praktičnega. Trenutno je predmet le odličen poligon za bulije
Se strinjam, ampak vseeno se mi zdi 2/3 ure na teden za športno vzgojo premalo.
Res je, 2 uri na OŠ in 3 ure na SŠ so premalo. Ko sem nedavno še sam hodil na gimnazijo se prav spomnim, koliko težav smo imeli, ker ni bilo ne prostora in sredstev ne interesa s strani profesorjev. To, da je v OŠ po novem urejeno tako, da sta samo 2 uri se mi zdi nesmiselno ... Lani sem pričel učiti na osnovni šoli in imam sodelavca in sodelavko (še stara garda), ki se niti najmanj ne zmenita za potrebe vseh otrok. Niti osnovnih pravil jih ne naučita. (Pristop: "Dečko, tu imaš žogo, pojdi brcat na gol, naslednjič ocenjujem. Deklica, daj mi skoči 100x čez kolebnico za 5.")
Športni dnevi nekateri sploh nimajo več smisla, saj vsi samo posedajo. Prav boli pa me, ko vidim, kako nezdravo živijo otroci. Na fakulteti sem delal raziskovalno delo, kako na nekem območju otroci preživijo čas (beri ali športajo) in kako se prehranjujejo; rezultati so bili slabši, kot sem pričakoval. Tako da ja, menim, da bi bilo treba bolj poudarjati pomen športa. Tudi ta zamisel, da bi se učili tudi teoretični del in otroke učili o prehrani, poškodbah in prvi pomoči, se mi zdi senzacionalna in zelo razsvetljenska!! Res res, vsa čast predlagatelju, čim več takih predlogov. :)
Težava pri športni vzgoji je, da je otroci pogosto enostavno ne marajo. Ko si otrok ne razmišljaš o tem, zakaj bi bilo to dobro za tvoje telo in te niti ne zanima. Niti ni bilo potrebno o tem razmišljati, ko smo se otroci tako ali tako sami od sebe razgibavali ob igrah. Poleg tega nekateri otroci enostavno niso tako športni in se jim vse skupaj še bolj zameri, ko se jih v to pretirano sili. Osebno sem potrebovala zelo dolgo po zaključku šole, predno mi je fizična aktivnost postala nekaj zabavnega, ker je bila športna vzgoja v osnovni in srednji šoli tako nesmiselna. Športni otroci pa že tako mnogi kaj trenurajo in ni prav nobene potrebe, da imajo poleg tega še dodatne ure športa ne teden. Če bi se najprej torej popolnoma reformiralo predmet in se ga naredilo za otroke dejansko koristnega bi lahko govorili o povečanju števila ur. Pred tem pa nikakor.