25. 2. 2014
Odziv Ministrstva za pravosodje
Po proučitvi predlogov Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da ti niso primerni za nadaljnjo obravnavo. Glede odprave zastaranja pregona za kazniva dejanja, ki so jih vodilni funkcionarji (domnevno) storili v času opravljanja funkcije, pojasnjujemo, da v tem primeru ne bi bilo mogoče iti preko načela zakonitosti kot enega temeljnih načel kazenskega prava kot ga določa 28. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), povzemata pa ga tudi 2. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) - ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona in 7. člen KZ-1 - uporaba kasnejšega, za storilca milejšega zakona. V primeru, da bi bila predlagana ureditev sprejeta, bi bilo poleg kršitve načela zakonitosti v kazenskem pravu kršeno še načelo prepovedi povratne (retroaktivne) veljave pravnih aktov (155. člen Ustave). Ob tem opozarjamo tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice – sodba v primeru Maktouf in Damjanović proti Bosni in Hercegovini, št. 2312/08 in 34179/08, 18.7.2013.
Dodatno pojasnjujemo, da je nezastarljivost kaznivih dejanj (95. člen KZ-1) določena le za najhujše oblike kaznivih dejanj: za kazniva dejanja za katera se po KZ-1 sme izreči kazen dosmrtnega zapora, za nekatera kazniva dejanja iz poglavja »Kazniva dejanja zoper človečnost« in za kazniva dejanja, ki ne zastarajo po mednarodnih pogodbah. Za druga kazniva dejanja to ni možno z vidika načela sorazmernosti (2. člen Ustave). Poleg vsega so zastaralni roki (90. člen KZ-1) npr. za kaznivo dejanji zlorabe uradnega položaja (257. člen KZ-1) ali evidenc ter kaznivo dejanje nevestno delo v službi (258. člen KZ-1) relativno dolgi (6-20 let).
Glede predloga za ustanovitev posebne institucije, ki bi preverjala »neoporečnost« oseb, ki ponovno kandidirajo za javne funkcije, pa menimo, da ta ni potrebna, saj bi bilo njeno delovanje na način kot ga predlaga predlagatelj v nasprotju z domnevo nedolžnosti kot jo določata 27. člen Ustave in prvi odstavek 3. člena Zakona o kazenskem postopku. Pravne posledice obsodbe se sicer smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane (tretji odstavek 78. člena KZ-1), kar pomeni, da je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je oseba storila kaznivo dejanje, zaradi česar obsojenca zadanejo pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic (drugi odstavek 79. člen KZ-1):
1) prepoved opravljanja posameznih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe; 2) prepoved pridobitve posameznega poklica ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi; 3) prepoved pridobitve posameznih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo.
Zaključno še pojasnjujemo, da je poleg že omenjene kazenske odgovornosti poznamo tudi politično odgovornost. Ta se ugotavlja v okviru parlamentarne preiskave (93. člen Ustave), ki jo natančneje urejata Zakon o parlamentarni preiskavi (v nadaljevanju:ZPPre) in Poslovnik o parlamentarni preiskavi. 1. člen ZPPre namreč med drugim določa, da se parlamentarna preiskava v zadevah javnega pomena opravi takrat, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij. To je še dodaten razlog, ki nakazuje, da posebne institucije za oceno primernosti kandidatov za javne funkcije v Republiki Sloveniji ne potrebujemo.