Upoštevanje dejanskih dohodkov s.p. pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v pravem odstavku 14. člena določa, če je oseba dejavnost šele začela opravljati ali če je njen mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, se kot njen mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75% bruto minimalne plače.

Iz splošnih določb Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev je razvidno, da je osnovni namen in cilj tega zakona, da se uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki so odvisne od materialnega položaja določijo meje dohodkov, ki se upoštevajo na enoten način. Prejemnik pravic iz javnih sredstev tudi ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela. Zaradi zasledovanja navedenega, je zakonodajalec z določbami Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki urejajo način ugotavljanja materialnega položaja določil, da se način ugotavljanja lastnega dohodka osebe, ki opravlja dejavnost, razlikuje od načina ugotavljanja lastnega dohodka drugih delovno aktivnih oseb (npr. osebe zaposlene na podlagi pogodbe o zaposlitvi). Osebe, ki opravljajo dejavnost, si namreč dohodke obračunavajo na drug način, kot druge delovno aktivne osebe, ki jim mora biti v skladu z delovnopravno zakonodajo mesečno zagotovljena vsaj neto minimalna plača. Ker si osebe, ki opravljajo dejavnost, kot že omenjeno, dohodke obračunavajo na drug način, je zakonodajalec v prvem odstavku 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev določil, če je oseba dejavnost šele začela opravljati ali če je njen mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, se kot njen mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75% bruto minimalne plače. Zakonodajalec je s tem želel določiti, da mora biti osebam, ki opravljajo dejavnost, mesečno zagotovljena vsaj bruto minimalna plača, drugače se kot njihov dohodek upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače, kar je približek znesku neto minimalne plače, ki mora biti zagotovljena zaposleni osebi.

Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da mora zakon dodeljevati enake pravice oziroma obveznosti tistim, ki so v enakem položaju glede na namen konkretnega zakona oziroma, da je treba enako obravnavati tisto, kar je enako oziroma tisto, kar je enako v bistvenem. Ker si torej osebe, ki opravljajo dejavnost, dohodke obračunavajo na drug način, kot druge delovno aktivne osebe, ki jim mora biti v skladu z delovnopravno zakonodajo mesečno zagotovljena vsaj neto minimalna plača, je zakonodajalec pri ugotavljanju njihovega lastnega dohodka oziroma dohodka iz dejavnosti s prvim odstavkom 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev njihov položaj uredil na način, da ga je obravnaval enako kot položaj drugih delovno aktivnih oseb. Brez omenjene določbe, bi imel posameznik, ki mu dohodek iz dejavnosti ne zagotavlja neto minimalne plače, v skladu s splošnimi določbami Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev dolžnost, da dejavnost zapre in si poskuša pridobiti sredstva za preživetje na drug način.

Zaradi vsega zgoraj navedenega MDDSZ meni, da je ureditev, kot jo določa prvi odstavek 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ustrezna.

Z drugimi besedami povedano, če si torej sredstev za preživetje s svojim delom ne more zagotoviti vsaj v višini minimalne plače, se mora, tako kot vsi ostali, pri pristojnem organu za zaposlovanje prijaviti v evidenco brezposelnih oseb.