18. 11. 2013
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Glede na različno pravno podlago moramo že na začetku ločiti načine dostopa do informacij v različnih postopkih oziroma zadevah.
V upravnih zadevah lahko o odzivnosti organov državne uprave govorimo v smislu hitrosti vodenja upravnih postopkov ter tudi v zagotavljanju ustreznih informacij v konkretnih upravnih postopkih. Hitra in učinkovita odzivnost organa se na primer kaže v spoštovanju določbe 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) po kateri mora organ, v primeru nepopolne ali nerazumljive vloge od vložnika zahtevati dopolnitev v roku 5 delovnih dni. Ta rok je sicer inštrukcijske narave in zavezuje organ, da v določenem časovnem obdobju opravi določeno procesno dejanje, vendar pa njegova neizpolnitev nima nobenih posledic za organ. Kljub temu pa hitri odziv organa pri t.i. prvem formalnem pregledu oziroma preizkusu vloge pomeni za stranko možnost ažurne dopolnitve in nato začetka konkretnega upravnega postopka. Po drugi strani pa lahko o odzivnosti organov državne uprave v upravnih zadevah govorimo tudi pri samem času vodenja upravnega postopka. Skladno z 222. členom ZUP mora organ upravni postopek zaključiti in odločiti o upravni zadevi v enem mesecu od dneva popolne vloge, v kolikor gre za skrajšani ugotovitveni postopek, oziroma v dveh mesecih od dneva popolne vloge, v kolikor gre za posebni ugotovitveni postopek (roki so lahko tudi drugače določeni s posebnimi predpisi). Rok za sprejem odločitve o upravni zadevi je prav tako inštrukcijski, kar pomeni, da lahko upravni organ sprejme odločitev tudi po preteku tega roka. Ne glede na to, da molk organa ne pomeni nezakonito dejanje organa, pa kljub temu takšno enostransko ravnanje stranki lahko škodi, hkrati pa slednje lahko pomeni disciplinsko odgovornost uradne osebe. Neizdaja upravnega akta v predpisanem roku namreč pomeni fikcijo zavrnitve, torej kot bi bil zahtevek stranke zavrnjen (stranka ima skladno z 255. členom ZUP možnost vložiti pritožbo). Organ prve stopnje v primeru molka ni dolžan stranko obveščati o prekoračitvi roka za izdajo upravnega akta ter o razlogih zanj, lahko pa stranka skladno z 21. členom Uredbe o upravnem poslovanju (v nadaljevanju: UUP) zahteva pojasnilo o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku (uradna oseba, ki vodi konkreten upravni postopek, pa mora stranko pisno ali ustno obvestiti o razlogih za zamudo najkasneje v treh delovnih dneh od prejema zahtevka). V praksi so poznani tudi primeri, v katerih področni predpisi določajo t.i. pozitivno fikcijo, vendar so ti redki, saj le-to velja kot izjema in ne pravilo. V primeru nastopa molka organa res lahko govorimo o slabi odzivnosti organov oziroma neodzivnosti, ki je v določenih primerih upravičena (zaradi kompleksnosti upravnega postopka, postopka dokazovanja…) ali pa celo neupravičena in v teh primerih možnost pritožbe stranke zaradi molka organa pomeni zaščito pravic posameznikov ter učinkovito varstvo njihovih pravic.
Odzivnost organov se kaže tudi v inšpekcijskih postopkih, kjer so inšpektorji na podlagi 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) dolžni obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge ter vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih (status stranke v inšpekcijskih postopkih pa ima samo zavezanec in nikoli vlagatelj oziroma prijavitelj). Namen obveščanja kot ga ureja ZIN je v zagotavljanju povratne informacije prijavitelju in s tem tudi spodbujanje posameznikov k prijavi nezakonitih dejanj, tako da bi morala bili v inšpekcijskih postopkih odzivnost vsekakor zagotovljena in določbe predpisov ustrezno upoštevane.
Pri t.i. neupravnih zadevah pa se odzivnost organov državne uprave kaže na drugačen način oziroma v drugačnih situacijah. V kolikor gre za zagotavljanje splošnih informacij skladno z 6. in 7. členom UUP, jih je organ dolžan zagotoviti vsakomur, ne glede na to, ali je stranka v upravnem ali drugem postopku pred organom, zagotoviti pa jih mora preko svetovalca za pomoč strankam oziroma preko drugih javnih uslužbencev, v obliki pisnih informacij (brušure, zloženke…) ali preko svetovnega spleta na enotnem državnem portalu e-uprava. Skladno z 18. člena UUP pa mora organ odgovoriti na vse dopise, ki jih prejme v fizični ali elektronski obliki, razen če so šikanoznega značaja, najkasneje v 15 dneh po prejemu le-teh, v kolikor je seveda iz dopisa razviden naslov pošiljatelja. Za zahtevnejše zadeve pa mora organ v tem roku, torej v 15 dneh, izdati vsaj obvestilo o nadaljnjem ukrepanju in realnem roku za odgovor. Organ mora odgovarjati tudi na dopise v elektronski obliki, ki so prejeti preko enotnega državnega portala.
Na podlagi 307. in 307.f člena ZUP pa je v primeru kršitev določb predpisov in njihovo neupoštevanje mogoč nadzor nad izvajanjem ZUP in drugih zakonov, ki urejajo upravne postopke ter nadzor nad izvajanjem predpisov o upravnem poslovanju (nadzor opravlja upravna inšpekcija).
V predlogu, posredovanem preko spletnega orodja predlagam.vladi.si, je bilo predlagano tudi, da bi se normirala obveznost javnih uslužbencev k odgovarjanju na vso pošto, ki je nanje naslovljena. Slednje je že ustrezno urejeno, in sicer v 97. členu UUP, ki sprva določa kdo je pooblaščen za sprejem pošte v organu, hkrati pa določa obveznost javnega uslužbenca, da se odzove na vsako prejeto elektronsko sporočilo. V kolikor je pooblaščen za obravnavo sporočila, ga javni uslužbenec sam obravnava in pripravi ustrezen odziv, v nasprotnem primeru pa sporočilo posreduje glavni pisarni organa oziroma pooblaščenemu javnemu uslužbencu.
Glede na obstoječo normativno ureditev in dejstvu, da organi normam, preko katere se kaže njihova ažurnost in odzivnost pri delu, morajo slediti ter odgovore oziroma informacije na vprašanja (v upravnih ali neupravnih zadevah) podajati v določenem času, po našem mnenju spreminjaje predpisov z še dodatnim in nepotrebnim normiranjem, ni potrebno. Res pa je, da je hitra odzivnost organov državne uprave v veliki meri odvisna od organizacije dela in ažurnega ter strokovnega dela javnih uslužbencev.