22. 10. 2013
Odziv Ministrstva za finance
V Sloveniji veljata na področju davčne zakonodaje dva zakona, ki urejata obdavčevanje dohodkov pravnih oseb in dohodkov fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost. To sta Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; ZDDPO-2) in Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; ZDoh-2). V obeh navedenih zakonih je uveljavljena davčna olajšava za donacije. Torej lahko zavezanci pravne osebe v skladu z ZDDPO-2 in zavezanci fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, v skladu z ZDoh-2 uveljavljajo olajšavo za donacije. Olajšava za donacije je olajšava, ki jo zavezanec lahko uveljavlja v obliki zmanjšanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi za humanitarne, invalidske, socialno varstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojnoizobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene, in sicer le za takšna izplačila rezidentom Slovenije in rezidentom države članice EU, ki ni Slovenija, razen poslovnim enotam rezidentov države članice EU, ki se nahaja izven države članice EU, ki (če) so po posebnih predpisih ustanovljeni za opravljanje navedenih dejavnosti, kot nepridobitnih dejavnosti, do zneska, ki ustreza 0,3 % obdavčenega prihodka davčnega obdobja zavezanca, vendar največ do višine davčne osnove davčnega obdobja.
Dodatno navajamo, da donacije v skladu z navedenima zakonoma niso davčno priznan odhodek. To pomeni, da zavezancu ne zmanjšujejo davčne osnove, čeprav so za poslovne namene strošek, in zavezanec lahko na račun donacij uveljavlja le davčno olajšavo, ki pa je omejena. Omejena je v znesku in pa tudi z višino davčne osnove. Olajšava se lahko uveljavlja le v višini davčne osnove.
Glede na navedeno in upoštevaje predlog predlagam.vladi.si 4973-302 ugotavljamo, da davčna zakonodaja omogoča olajšavo za donacije in na ta način spodbuja doniranje za nepridobitne namene oziroma t.i. nepridobitnim organizacijam, vendar pa postavlja omejitve. Takšna omejitev je uveljavljanje olajšave v višini davčne osnove, kar pomeni, da zavezanec, ki izkazuje davčno izgubo, ne more uveljavljati navedene olajšave.
Menimo, da je opisana rešitev v davčni zakonodaji ustrezna in primerno zasleduje tako namen spodbujanja doniranja kot tudi cilj, da se davčna osnova na račun donacij lahko znižuje le v obliki olajšave (ne pa preko davčno priznanih odhodkov) in to lahko le v višini davčne osnove.
Sklepno pojasnjujemo, da smo zgoraj opisali ureditev glede donacij, ki velja v davčni zakonodaji.