23. 8. 2013
Odziv Ministrstva za finance
Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljnjem besedilu ZDDPO-2) ureja obdavčitev dohodkov vseh pravnih oseb. V skladu z 9. členom ZDDPO-2 je določena oprostitev plačila davka od dohodkov pravnih oseb za zavezanca, ki je ustanovljen za opravljanje nepridobitne dejavnosti. Med zavezanci, ki se davčno obravnavajo na način, določen v navedenem 9. členu ZDDPO-2, so tudi verske skupnosti. Torej so verske skupnosti, ki so pravne osebe, pod določenimi pogoji oproščene plačila davka od dohodkov pravnih oseb za opravljanje nepridobitne dejavnosti. Ne glede na navedeno pa je določeno, da navedeni zavezanci, torej tudi verske skupnosti (pravne osebe), plačujejo davek od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti.
Pri določanju davčne osnove zavezanca iz 9. člena se prihodki iz opravljanja dejavnosti, ki ni pridobitna, ter dejanski ali sorazmerni stroški te dejavnosti izvzemajo iz davčne osnove. Dohodke, ki se primeroma štejejo za pridobitne oziroma nepridobitne oziroma, kaj se pri zavezancu iz 9. člena ZDDPO-2, torej tudi pri verskih skupnostih, šteje za pridobitno ali nepridobitno dejavnost, pa podrobneje opredeljuje Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (Uradni list RS, št. 109/07 in 68/09). Primeroma se za nepridobitne dohodke štejejo donacije, članarine, namenska javna sredstva in podobno, za pridobitne dohodke pa se štejejo obresti, dividende, najemnine, dohodki od prodaje blaga in storitev in podobno.
Odziv Ministrstva za kulturo
Pravna teorija razlikuje med stvarno pristojnostjo, krajevno pristojnostjo in po potrebi še osebno pristojnostjo. V moderni državi in modernem pravu je primarna oziroma temeljna stvarna pristojnost. Navedeno trditev potrjuje tudi Zakon o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 - uradno prečiščeno besedilo, 89/07 - Odl. US, 126/07 - ZUP-E, 48/09, 8/10 - ZUP-G, 8/12 - ZVRS-F, 21/12 in 47/13; v nadaljnjem besedilu: ZDU-1), ki praviloma določa pristojnost ministrstev glede na področja družbenega življenja, ne pa glede na družbene oziroma pravne subjekte (npr. verske skupnosti). Tovrstna sistematika je praviloma uveljavljena tudi v področni zakonodaji, ki podrobneje določa stvarno pristojnost ministrstev oziroma državnih organov .
V skladu z navedenim tudi MK, na podlagi 32.a člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 - uradno prečiščeno besedilo, 89/07 - Odl. US, 126/07 - ZUP-E, 48/09, 8/10 - ZUP-G, 8/12 - ZVRS-F, 21/12 in 47/13; v nadaljnjem besedilu: ZDU-1) opravlja naloge na področju verske svobode. Področje verske svobode je kot delovno področje MK podrobneje določeno s področnim zakonom oziroma 30. členom Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odločba US in 40/12 – ZUJF; v nadaljnjem besedilu: ZVS), ki se ga lahko pravilno razume in razlaga samo z upoštevanjem že navedenega 32. a člena ZDU-1.
Za oblikovanje stališč v zadevah državnega financiranja verskih skupnosti (neposrednega ali posrednega – preko davčnih oprostitev ali olajšav) je ključno upoštevanje pravnega (ustavnega) okvirja le tega. V 130. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe št. U-I-92/07 (Uradni list RS, št. 46/10; v nadaljevanju: ustavnosodna odločba) Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ustavno sodišče) ugotavlja, da državno financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz človekove pravice svobode vesti (41. člena Ustave RS), zato posamezniki praviloma nimajo pravice zahtevati, naj jim država financira uresničevanje te pravice, razen v izjemnih okoliščinah, ko je financiranje katerega od vidikov verske dejavnosti nujno (npr. vojaške misije v tujini), in da državno financiranje verskih skupnosti samo po sebi, če ga država omogoča, ni ustavno nedopustno, če ne nasprotuje načelu ločenosti države in verskih skupnosti (zlasti zahtevi po svetovnonazorski oziroma verski nevtralnosti države). Neposredno in posredno financiranje verskih skupnosti sta torej v polju proste presoje zakonodajalca.
MK kot ministrstvo, pristojno za področje verske svobode, načelno meni, da predlogi novih obdavčitev verskih skupnosti, ki ne vsebujejo učinkov predvidenega davka na delovanje verskih skupnosti, na podlagi katerih bi o predlogih lahko sploh javno razpravljali oziroma ovrgli pomisleke o morebitnem prekomernem posegu v versko svobodo (ko bi bilo v znatni meri oteženo ali celo ogroženo njihovo delovanje), niso primerni.