EU Sredstva za SLO šole
zadeva: Predlog za Razvojni program RS 2014 - 2020
Naslov predloga: »EU sredstva za SLO šole«
PREDLOG RAZVOJA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE INFRASTRUKTURE
UVOD …
»Šolske stavbe so vedno bile odraz družbene realnosti. V avtoritarnih časih se grade bolj avtoritarne, v sproščenih bolj demokratične. V Sloveniji je šla gradnja v zadnjih šestdesetih letih samosvojo pot, a dala nekaj arhitekturnih dosežkov. Že pred vojno, v petdesetih in šestdesetih, je bilo zgrajenih nekaj ambicioznih šol. Z zaostrovanjem gospodarske in politične situacije, s spremenjeno družbeno klimo v obdobju krize, ki je trajalo do propada skupne države, se je v sedemdesetih situacija slabšala. Šole so se gradile po restriktivnih normativih. Projekti so po prostorskih kvalitetah in tehnični opremljenosti bili za možnostmi in potrebami časa. V ospredju so bile ideološke teme: celodnevna šola, ki naj bi otroke ločila od staršev, usmerjeno izobraževanje in druge v produkt usmerjene floskule. Dogodile so se prisiljena večnamembnost, prostorska omejenost in pomanjkanje individualnosti. Pedagogika je bila v krizi, z njo tudi gradnja šol.
Stanje krize je podaljšano v današnji čas, le da z drugačnim ozadjem. Smo v zenitu potrošniške mentalitete in prevlade popularnih kultur, ko lahko trenutne politične ali personalne razmere v državi, občini ali šoli, povzročijo uničevanje obstoječih kvalitetnih šol ali pa gradnjo novih monstrumov? …«
… IN NAMEN
Gornje je prelet šol - na krilih arhitekture. Celovite analize šol v RS ni, navkljub nepovezanim študijam in raziskavam v predalih (šolskih) uradnikov. Podobe slovenskih 'hiš vzgoje in izobraževanja' na ogled še ni bilo postavljene. Volje za to ni kazala še nobena politika, ministrstva se s šolskimi stavbami kaj dosti niso ukvarjala.
Opisno ilustrirani predlog »EU sredstva v SLO šole« - nima ambicij postati podoba. Želi pa spodbuditi razmislek o problematiki, ki z dosedanjimi prijemi ni rešljiva. In o družbeni ter gospodarski priložnosti izhoda iz krize.
Spremljajoč šolstvo - posebno stavbe - skoraj štiri desetletja lahko damo bolj točno oceno: arhitekti se nis(m)o pretirano izkazali. Ne oziraje se na dominantne gradbene izvajalce, ki so s prikrojenim javnim naročanjem držali v šahu javni sektor, bi projektanti, posebej arhitekti, najodgovornejši med stavbarji, družbi lahko dali (in vrnili) več. Integriteta mnogih strok(e) je močno načeta, povprečja je pa v šolskem stavbarstvu odločno preveč.
Zato bi se le senzibilnosti celotnega izobraževalnega sektorja, kamor je predlog usmerjen, družbeni viziji, vsi akterji kot projektanti, izvajalci, inženiringi - gozdovi so polni lesa, lahko zahvalili za ev. nove priložnosti. Kriza je za modre vedno tudi priložnost.
Za dober projekt (objekt) je potreben tudi dober naročnik. In če kje, je bil prav v šolstvu premalo ambiciozen. V tranzicijski klimi (in še danes) je bilo biti dober javni delavec vse prej kot lahko in spodbudno. Po investicijah zadnjih let je videti, kot da javni naročniki niso uspeli angažirati zadosti skozi prakso nadgrajenih znanj (delna izjema: vrtci) in so se investicij lotevali s prenizko družbeno odgovornostjo.
Ob vsem kar je na splošno slišati o šolstvu se zdi, kakor da ni 'obremenjeno' z objekti. Kar svoje drži, saj so državi (osnovne) šole gradile praktično občine same. Vendar se je treba zavedati, da imamo ogromno (majhnih) občin, ki so zasedene večino z upravnimi strokami, kar za dobre objekte še zdaleč ni (bilo) obetavno.
Svojska odtujenost ministrstev od problematike objektov in čakanje, da bo trg reguliral tudi šolstvo (tekmovalnost), se po svoje kaže tudi skozi srednje šolstvo (mreža).
Podobno je v visokem šolstvu, kjer vloge občin, najbolj zainteresiranih za 'svoje' šole, v polnosti ni mogel prevzemati nihče.
Ocena šol ne more mimo pat položaja nosilca pooblastil načrtovanja, Zbornice za arhitekturo (ZAPS). K natečajem nacionalno pomembnih projektov, kar šole so, kot da ne zna vabiti najbolj izkušenih, najboljših. Dolžna jih je odpreti vsem s plačano članarino. Idejne rešitve (od 25 do 55 na natečaj) pa se v tej precej utilitarni sferi niso izkazale za odgovorno projektiranje. Preveč je tudi cehovske samopašnosti, z narodno gospodarskega vidika teka v prazno. In podcenjenega pravega dela.
STANJE
Skrb za prostorske pogoje (javnih) vrtcev in osnovnih šol je na ramenih lokalnih skupnosti, enako za lokacije srednjih ter visokošolskih zavodov.
Lokalne skupnosti so - glede na stanje primarne javne infrastrukture - v nezavidljivem položaju. Same ne zmorejo dvigati temeljne lokalne infrastrukture in še doseči normativnega nivoja pogojev javnega izobraževanja. Pomaga jim ne država z vse redkejšimi razpisi vse nižjih vrednosti, ne lobiranja do vse manjših proračunskih sredstev, zadolževanje občin pa skoraj ni več možno. Tudi zato so šole preveč razlikujejo. Država, ki bi morala bdeti nad izenačitvijo pogojev, pa aktivno (soinvestitorsko) tega ne počne.
V veljavi so normativi (in Priporočila za načrtovanje, gradnje …) www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/razpisi/investicije/prijava_investicij_navodila_OS_8_6_07.pdf , vendar preverjanja učinka na terenu ni.
Po uvedbi devetletke je bilo več kot v osnovnem in srednjem šolstvu storjenega pri vrtcih, kjer je poudarjena lokalna skrb. Kljub temu pa morajo občine edino za vrtce ministrstvo obveščati o nedoseganju normativov (m2/otroka). Vsaj evidenca 'problemov' obstaja ( 83 občin). Pri osnovnih šolah (podružničnih, s prilagojenim programom, glasbenih) je ministrstvo brez operativnih evidenc, tehnično nezadostne so tudi občinske (načrti stanja manjkajo). Komaj kaj boljša je evidenca srednjih šol, kaj bolje ni tudi v visokem šolstvu.
Očitno je, da normativi ne morejo 'prisiliti' občin k načrtnemu vlaganju v osnovne šole. Prav zaradi odsotnosti sredstev ministrstva, so se bile šol občine primorane lotevati same, nekatere pa se obotavljajo pred zanje prevelikimi posegi. Tudi zato, ker je država plansko prešibka, občine pa se zadovoljijo tudi le s formalnimi plani. Sicer imajo predpisane obvezne razvojne dokumente in načrte razvojnih programov (NRP), a so ti redko oprti na strokovne podlage. Praksa kaže, da so le-te potrebne in s strani šol zaželene. A jih planerji ne izvajajo tudi zato, ker naročnik ni dovolj kvalificiran za šole, za akterje pa je normativ kar previsok ideal. Ko pa pride odločitev za posege, prostorskih dokumentov (OPPN) projektanti na hitro ne morejo odpirati, čeprav se v fazi idejnega projektiranja to pokaže kot potrebno.
Strokovne podlage za plane (preveritev programa v prostoru) so torej odločujoče. Ministrstvo le izračuna oz. potrdi potrebe, nima pa moči zahtevati npr. večjih zemljišč in sugerirati lokalnim skupnostim še česa, saj nič ne prispeva. Tako je investiranje lokalno, fazno in drago.
Nadalje se svojevrstna nesistematičnost posegov v šolah kaže pri sicer hvalevrednih razpisih za energetske sanacij zgradb (MIP) - srednje šole so se lotevale menjave oken (in energentov). Vse dobrodošlo, a energetski vidik kompleksnost problematike šol kar za predolgo odrine izpred oči.
V letu 2008 so bili v RS sprejeti predpisi Eurocode (višja varnost). Ministrstvo je najavilo pomoč občinam pri statični sanaciji šol. Nekatere občine so s sanacijami pričele, po rebalansu pa ostale brez proračunske podpore.
Eden težjih primerov, tudi najdražjih, saj je družbeno destruktiven, je odtegovanje pomoči države občinam za reševanje manjka prostorov za pouk športne vzgoje (ŠV) - telovadnic oz. vadbenih prostorov. Normativi za šolski šport so planski in odprti za sofinanciranje (evropsko športno-kulturno izročilo so društva) lokalnih skupnosti za 'svoj' šport, rekreacijo ter za večnamenskost. Pred desetletjem je država občinam še občutno (z okoli 20 %) pomagala k doseganju 'njihovega športnega standarda', tudi naslonjena na Nacionalni program športa 2000 - 2010. Sčasoma je vir usahnil, vzporedno tudi pri 'državni' Fundaciji za šport. Brez analize preteklega in vznika novega NPŠ, je to ad-hoc (3-letna zamuda?) politika.
Omenjanje športa v šolstvu, kot enega glavnih razlogov za dolgoročne rešitve, je važno zato, ker športni objekt pomeni tretjino stavbne mas šol, igrišča pa tretjino zemljišč. Njihov program, ki z narodno gospodarskega vidika mora biti po meri lokalnim skupnostim, s prostorsko razsežnostjo in lego torej v veliki meri kroji šolski kompleks.
MIZŠ http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_investicije/ ima le nabor želja iz l. 1999, kar je ena redkih 'centralnih evidenc' stanja osnovnih šol (telovadnic ter večnamenskih dvoran). Iz nižanja sredstev za šolske investicije, neažuriranih 'evidenc' - tudi zaradi neaktivne politike - se kaže, da ministrstva (občinskih) šol in (normativne) potreb po prostorih vzgoje in izobraževanje, ne poznajo dovolj.
Ocene, da imamo po evropskih merilih dobre šolske pogoje, so za dnevno rabo, oprte na izjeme dobre prakse. Tudi razni simpoziji ministrstva o šolskih pogojih (npr. o skritem kurikulu - kvalitetnem učno-vzgojnem prostoru), problemov v praksi ne rešuje.
Ustanoviteljica javnih šol Marija Terezija je na otvoritve nosila potrdila, da so kot celota v skladu s pričakovanji. Danes skladnosti ne ugotavljamo.
Nič analitično-planskega se v šolstvu ne dogaja, vsaj na očeh javnosti ne. Premisleka ni zaslediti niti ob tragedijah, ko so šolarji bili žrtve ritenske vožnje dostavnih vozil, prevrnjenih golov in podobno. (Osnovne) šole so predaleč od ministrstva. Daje jim plače in zasipa z okrožnicami, lokalnim skupnostim pa ostaja skrb zanje. To ravnatelje OŠ in vrtcev postavlja v položaj, ko - ob vodstvenih in pedagoških nalogah - hočeš nočeš, namesto lastnikov morajo skrbeti še za stavbo. Tako so šole prevečkrat na spolzkem političnem parketu, kamor ne sodijo.
Tudi zato so naše šole vse od spoštljivih starih (Navinšek), pa do zadovoljivih in celo slabih novejših (arh. eksperimenti), ki se non-stop krpajo. Za samoprispevno grajene, kar je večina, pa velja, da so bile na hitro končane. Imajo nizko sporočilnos vrednost, so energetska rešeta in tudi nezdrave. Zato so (nekaj že prenovljenih) večina tudi potrebne kompleksnih posegov. Zadnji sistemski posegi so bili ob uvedbi devetletke: ločeni vhodi v triade, igralni kotički v prvi triadi, klančine, dvigala in nekaj nove učne tehnologije. Imamo normative za šole, ki pa so potrebni preveritev. A ne zato, ker so bili skoraj mrtva črka na papirju (brez teže v izenačevanje pogojev, eni od obljub ob sprejemu RS v EU), nepreverjeni v praksi, pač pa zaradi vsesplošnega družbenega razvoja.
V Sloveniji je 450 velikih osnovnih šol. Te imajo vsaj še enkrat toliko podružničnih, okoli 20 je centrov ŠOD. Imamo 120 (zavod) srednjih šol, veliko (tudi polpraznih) dijaških domov. Ob tem še preko 900 vrtcev, ki jih občine pospešeno prenavljajo (in se zadolžujejo). Veliko je tudi zahtevnih visokošolskih zgradb, nekaj kampusov v pripravi ... 'Šolski' stavbni fond je torej obsežen, nekaj velikih objektov je v gradnji, pretežno z EU sredstvi. Do vsega bo treba zavzeti nacionalno strategijo, aktivno skrb. Res je, danes izobraževanje ima (tudi azbestno) streho nad glavo, a opisano stanje je dokaz, da razvoja oz. dviga na višjo raven, ne zmoremo z nacionalnim proračunom (z občinami nikakor ne). Z izjemo sredin, ki niso imele velikih vlaganj v infrastrukturni primar, 'izobraževalnih' prostorskih problemov sistematično ne rešujemo. (Še najbolj se jih zavedajo in občutijo dolgoletni ravnatelji - predvsem SŠ.)
Že dejstvo, da občine na razpise za energetske sanacije javnih stavb po pravilu kandidirajo šole, je več kot zgovorno. Razen neažurnega spiska investicijskih 'želja' šol (manj občin), evidence azbesta na strehah šol in vrtcev (radona v stenah), ministrstvo podatkov o osnovnih šolah nima. O 'svojih', srednjih, pa so pomanjkljivi.
Dokaz slabokrvne šolske politike: največ sredstev 'šolam' deli ministrstvo za infrastrukturo in okolje. Tako se lahko dogaja tudi 'nasilno oblačenje' nefunkcionalnih stavb, saj ne lokalne skupnosti ne vodstva (srednjih) šol danes nepovratnim sredstvom ne morejo gledati v zobe.
Gornja sporočila iz prakse ter nekaj sektorskih podatkov občin, delno ministrstev, niso razveseljiva. Zato je skrajni čas, da se vsaj polovico toliko kot mehki (učbeniki, kurikuli, vrste ocenjevanj, …), 'izobraževalno' ministrstvo posveti tudi trdi infrastrukturi. Danes je - bolj kot kdaj prej - nekdanji 'šolski' (Mogetov) tolar videti kot projekt tedaj močno podhranjenega gradbeništva, ne pa šolstva. Sedaj smo v podobni gospodarski situaciji in tudi zato je potreben razmislek o šolskem potencialu. (Nemčija je k temu pristopila l. 2008.)
Omenjene 'centralne' evidence niso ažurirane, tako da stanje na terenu niti ni moglo biti vznik šolske politike, še manj opravičilo za mrtvilo. MIZŠ ima investicijski sektor, a - po aktivnostih in proračunskih številkah sodeč - bolj z upravno kot strokovno-investicijsko odgovornostjo.
Tudi zato se občine - v primeru planiranih, še bolj pa načrtovanih posegov na šolah - vse redkeje obračajo na ministrstvo. Za ugotovitev stanja bi bili potrebni premišljeni vprašalniki o planih in potrebah. Ob vsem pa še pripravljenost na prestrukturiranje služb oz. vsaj bolje povezovanje.
Eden dokazov 'nepovezanosti' ministrstva je dopis Direktorata za investicije občinam (3.12.2012): poizvedba načrtovanih (ne planiranih) investicij v športno infrastrukturo. Ker se je to zgodilo prvič in še to v času odsotnosti nacionalnih razvojnih dokumentov, so odreagirale redke občine - cca 15. Namreč, 'infrastrukturne' oči Direktorata za šport, ki je dotlej bil odgovoren tudi za šp. investicije (tudi v šolstvu), so bile uperjene le v krovno športno organizacijo (OKS-ZŠO). Njihovi plani pa se z občinskimi le redko stikajo, nikoli pa ne pokrivajo. Nasprotno pa občine planov športne infrastrukture od šol ločiti ne morejo. Šole v manjših lokalnih skupnostih so družbeni centri krajev. Zato so občine več kot upravičeno pričakovale, da bo poizvedba zajela kompleksno prostorsko in programsko situacijo - tudi šol. Z jasno razvidnim ciljem: dvig standarda na bivalne in delovne pogoje bližnje okolice oz. dosega normativov.
Ocena je, da se pravih podatkov ne išče tudi zaradi nepovezanosti služb in v že omenjeni odsotnosti nacionalne politike. Le v povezavi politik bi se na pristojno mesto lahko stekale informacije in bi bila možna aktivna skrb za ta specifični del javnega dobra.
S svežimi terenskimi podatki o potrebah večnamenskih športnih objektih ob šolah - tudi pri srednjih, je moč napovedati, da gre tudi za zelo velik gospodarski potencial.
V občinskih objektih se izvaja javni program, zato so potrebni sistematične skrbi, ne zgolj energetske. Ker občine niso kos kompleksnim posegom, se uklanjajo finančnim možnostim. Kompleksnost je za njih utopična, zadolžujejo se celo za manjše posege. Krog je tako sklenjen: planiranja in načrtovanja se ne lotijo kompleksno, ker vedo, da investicij same ne bodo zmogle.
PREDLOG
Številni primeri šol dokazujejo, da sistematično vodene skrbi za izenačevanje pogojev, v katerih se izvaja obvezni javni program, ni. Ker kompleksne poteze v šolstvu manjkajo predlagamo, da se v pripravah novega razvojnega dokumenta RS za obdobje 2014 - 2020, izobraževalna infrastruktura vključi z evidentiranjem šolskih (in specifično nacionalno nadgrajenih) potreb in sektorsko seže v malho z EU sredstvi.
Iz prakse ocenjujem, da za 'občinske' osnovne šole, vrtce ter za investicije v srednje šole, potrebujemo vsaj 1 mld EUR.
To opiramo na sledeče plansko-projektantske ugotovitve za osnovne šole:
-največkrat niso izdelani dokumenti o primanjkljajih oz. viških prostorov glede na demografske potrebe in učne načrte (s tem se ukvarja domači priročni arhitekt, večina manjših občin služb