14. 2. 2013
Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo
Ministrstvo za pravosodje in javno upravo je dne 16.1.2013 v preučitev in pripravo odgovora prejelo predlog državljana, da se sprejme poseben zakon, po katerem mora vsaka stranka na volitvah nastopati s tremi ključnimi obljubami, ki jih bo realizirala v primeru, da bo po volitvah v vladi. Če stranka teh treh obljub ne realizira v dveh letih, se šteje, da je na oblast prišla z volilno prevaro in mora takoj brezpogojno izstopiti iz koalicije. Nadalje predlagatelj pojasnjuje, da se je ob zadnjih volitvah v državni zbor ponovno pokazalo, da ni prav nobene povezave med predvolilnimi obljubami in delovanjem po volitvah. Stranke nekaj obljubljajo samo zato, da pridejo na oblast, potem pa brezsramno delujejo povsem v nasprotju s predvolilnimi obljubami.
Zakon o volilni in referendumski kampanji (Uradni list RS, št. 41/2007, 103/2007 - ZPolS-D, 105/2008 - odločba US, 11/2011 in 28/2011 - odločba US, v nadaljevanju ZVRK) ureja vprašanja volilne kampanje. Drugi odstavek 1. člena ZVRK določa, kaj se šteje za volilno kampanjo: »Volilna kampanja po tem zakonu so vse politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev.« ZVRK glede morebitnega zavajanja v času volilne kampanje ničesar posebej ne določa. Po našem mnenju bi bila neustrezna ureditev, s katero bi zavajanje v času volilne kampanje opredelili kot prekršek v ZVRK. Tudi primerjalno-pravno gledano ureditev, po kateri bi kandidati politično in materialno odgovarjali za neizpolnitev predvolilnih obljub, ne obstaja. V volilni kampanji kandidati izražajo politična stališča in prepričanja (kar je tudi ustavna pravica vsakega posameznika), že po naravi stvari marsikaj obljubljajo, zagotavljajo, prepričujejo itd. Gre torej za soočenje mnenj, argumentov, in volivcem samim je prepuščeno, katere argumente bodo šteli za močnejše in resnične, obljube pa za uresničljive.
ZVRK organizatorjem volilne kampanje ustrezno zagotavlja enakopravnost pri predstavitvi stališč v tiskanih in elektronskih medijih, ki so v neposredni ali posredni večinski javni lasti, zagotavlja jim enakopravnost pri dodelitvi plakatnih mest, tako da se imajo ti možnost odzvati na morebitna zavajajoča stališča nasprotne strani, pri očitno zavajajočih navedbah pa običajno volivcem pomagajo ustvarjati stališče tudi objektivni mediji.
Kot navedeno pa je odločitev o tem, čigavi argumenti so prepričljivejši, v rokah volivcev, in kadar ne gre za morebitne kršitve veljavne zakonodaje, je edina »sodba« dejanj v času kampanje glasovanje na volitvah. V skladu s sodobno predstavniško demokracijo izvoljeni predstavniki predstavljajo ljudsko voljo, saj jih izvolijo državljani, ki imajo volilno pravico in ki imajo na volitvah možnost vplivanja na končni izid glasovanja. Vsak posameznik na volitvah izraža svojo voljo glede tega, kdo naj ga zastopa in v njegovem imenu sprejema temeljne družbene odločitve. V interesu posameznika in celotne družbe je, da postanejo izvoljeni predstavniki sposobni in zreli ljudje. V kolikor volivci ocenijo, da so bile obljube izvoljenih kandidatov »prazne« in zlagane, jih sankcionirajo tako, da jih na naslednjih volitvah ne izvolijo več.
Ali je šlo za zavajanje v času kampanje ali ne, pokaže čas. Vzemimo primer, ko določen kandidat na volitvah v volilni kampanji volivcem obljubi nekaj, česar kasneje dejansko ni izpolnil. Je s to svojo obljubo zavajal javnost, ker se ni uresničila ali pa morda ni zavajal volivcev in bi svojo obljubo lahko uresničil, če ne bi države ravno v tem času prizadela npr. gospodarska kriza ali naravna nesreča?
Glede na navedeno menimo, da prejetega predloga za sprejem posebnega zakona, ki bi izvoljene politične stranke zavezoval k uresničitvi volilnih obljub, ne moremo upoštevati.
Spoštovani »srečni očka«
Odgovor k vašemu prvemu komentarju:
Ne vem, če sem prav razumel zapis vašega komentarja. Po vaše bi morale stranke sklepati koalicijo pred volitvami, da bodo volivci še pred volitvami vedeli katera grupacija strank zagovarja skupne obljube. Obstaja pa tudi možnost, da vse stranke dajo iste obljube. Verjetno bi potem bilo bolj pravilno, da nam volivcem obrazložijo na kakšen način nameravajo doseči cilj zavezujoče obljube. To pa zahteva bistveno večjo državljansko odgovornosti in angažiranost volivcev v času volilne kampanije kot pa je bila do sedaj.
Vaša zahteva, da pade vlada takoj, ko ne izpolni obljub pomeni nič drugega kot predčasne volitve. Kot veste, morajo imeti stranke, ki sestavljajo vlado večino v državnem zboru in če takšna vlada pade, opozicija nima niti najmanjše možnosti, da sestavi novo vlado, ker nima večine. Je pa to zelo nerealen vendar pa inovativen način pridobivanja proračunskih sredstev, če bi morala vladajoča koalicija, ki ni izpolnila obljub, povrniti vso nastalo škodo in stroške z novimi volitvami.
Če bi bil vaš predlog uveljavljen bi verjetno imeli vsak mesec volitve pa še kandidatov za poslance bi verjetno zmanjkalo, ker bi vse stranke slej kot prej bankrotirale. Na neodvisne poslance, ki bi s svojim osebnim premoženjem (vključno s tistim premoženjem, ki so ga pred kandidaturo dali prepisati na partnerja in vso ostalo žlahto) garantirali izpolnitev obljub pa je tudi nerealno pričakovati. Mogoče pa je rešitev (pa ne jemati preveč resno) v tem, da se z zakonom predpiše, da politiki ne smejo ničesar obljubljati, samo ne vem kako bi se potem odzvali volivci.
Verjamem, da je vaš namen dobronameren vendar pa ne vodi do cilja. Pa še nekaj je treba vedeti: obljube politikov so vedno vezane na želje volivcev, potrebno bo tudi želje volivcev spraviti na realna tla.
Iz vašega prvega stavka v prvem komentarju je tudi razvidno, da niste spoštljivi do komentatorjev, ki imajo drugačno mnenje od vašega. Ko se zavzemamo (prepričan sem da tudi vi) za več etike in morale (kamor spada tudi odgovornost in zaveza danim obljubam) tako v politiki kot v družbi nasploh, se resnost tega zavzemanja kaže najprej v kulturi dialoga.
Odgovor k vašemu drugemu komentarju:
Poštenih politikov ni v Sloveniji nič več in nič manj kot drugod in to kljub političnem sistemu v katerem smo še pred dobrimi 22 leti živeli (naj bo to olajševalna okoliščina). Spoštovani, ne smete pa pozabiti, da so bili vsi današnji politiki izvoljeni na demokratičen način in da je potrebno voljo volivcev spoštovati tudi če niste zadovoljni z izidom in ste prepričani, da ste samo vi dali glas pravemu in poštenemu kandidatu.
Tako kot so bili poslanci izvoljeni na demokratičen način tako so lahko tudi razrešeni, vse drugo vodi v anarhijo in totalitarizem.
Protestniki iz Tahrirskega trga, ki so bili ideološko prevarani, imajo sedaj še večjega diktatorja kot pa so ga imeli prej in obstaja velika nevarnost državljanske vojne. Pa kako so, brez kritične distance in kančka dvoma, s simpatijami in komentarji spremljali dogajanja na Tahriskem trgu naši mediji in še posebno eminentni profesorji iz FDV-ja. Narava protestov, začinjenih z zlorabo ideologije je, da zavije skrajno levo ali pa skrajno desno. Med revolucijo in po njej so najštevilčnejše žrtve prav nedolžni ljudje in to vse v imenu sebičnih interesov in ciljev manjšine, ki se ima za avantgardo pa naj bo leva ali pa desna.
Pa da ne bo nesporazuma, protesti (brez zlorabe ideologije in sebičnih strankarskih interesov) na katerih se na miren in poudarjam, na kulturen način, izraža nezadovoljstvo, so popolnoma legitimni in koristni tako za demokracijo kot za človekove pravice. Nespodobno kričanje in transparenti z nespoštljivimi in žaljivimi napisi pa niso v ponos protestnikom in ne vzbujajo zaupanje v njihovo dobronamernost.
Kar pa je glede števila referendumov pa se bo, po razsodbi US, število referendumov (predvsem tistih, ki so vezani na proračun) bistveno zmanjšalo tako v času te vlade kot tudi vseh naslednjih vlad. Je pa očitno, da so bila dogovarjanje glede pokojninskega zakona, ki je eden izmed pomembnejših zakonono saj posega v celotno družbo, uspešna in ni vse tako črno kot prikazujete.
Opažam tudi, da ste se dotaknili posledic krize samo v javnem sektorju in pri upokojencih, pozabili pa ste na realni sektor. Imam občutek, da ste zaposleni v javnem sektorju, kjer pa se ni dogodilo še nič katastrofalnega tako kot se je in se še dogaja v realnem sektorju. Vedno je potrebno gledati javni in relani sektor skupaj enako kot tudi problematiko upokojencev in šolajočih članov naše družbe.
Enako tudi opažam, da vaše kritike letijo predvsem na eno stranko, kar mi vzbuja dvom v vašo objektivnost.
Glede legitimnosti politikov, ki so v sodnih postopkih pa se ta očitek zadnje čase zlorablja v politične namene, vse skupaj pa je še dodatno spolitizirano z nerazumni roki in postopkih na sodiščih ( v Nemčiji se je postopek zelo hitro končal v primeru nepravilnosti našega znanega gradbinca; pa tudi znani poslanec in znani trgovec sta bila pri nas hitro in učinkovito procesirana, ker je bil interes).
Če pa bi upoštevali, da je zadosten že vsak sum za odpoklic oz. odstop poslanca potem bi pa res zmanjkalo ljudi, saj je v naši družbi že pravilo, da takoj, ko se nekdo odloči za politika že dobi nalepko pokvarjenca (najpogosteje je prijavljitelj "dobronamerni" anonimnež, ki dobi takoj veliko medijsko podporo), da ne govorim o politični kulturi in objektivnosti medijev (tudi tu je začutiti nekaj BBC-jeve nedavno odkrite okuženosti) ter državljanske odgovornosti večine volivcev in državljanov, ki jih dogajanja v družbi začnejo zanimati, ko začutijo pomanjkaje v denarnici do takrat pa jim je politika "španska vas".
Da pa bi dosegli cilj (odstop politika zaradi suma najmanjše goljufije) pa za začetek predlagam, da se vsakega komentatorja na tem portalu odstrani, če obstaja najmanjši sum vzpodbujanja k nestrpnosti do drugače mislečega. Ali še bolje, da se kar sam odstrani iz portala, če se mu to očita.
Ali se strinjate z mojim predlogom?
Vem, da je najtežje pričeti pri sebi in bistveno lažje pri drugemu, ampak politiki prihajajo iz naroda in če bo narod spoštoval vrednote bodo tudi izvolili politike, ki bodo spoštovali vrednote in tudi dano besedo in obljubo.
Ni narod takšen kakršni so politiki ampak so politiki takšni kakršen je narod.
Lep pozdrav in lepe praznike Vam želim
Spoštovani
Ob prebiranju komentarjev se mi zastavljajo naslednja vprašanja na temo danih obljub, odgovornosti politike do danih obljub in vpletenosti državljanov v obljube, ki jih želijo slišati:
Ali volivci dajo svoj glas kandidatu, ki pove resnico?
Ali je resnica v naši družbi na prvem mestu?
Ali imajo ljudje radi resnico pa, če je še tako boleča in kruta?
Ali ni v naši družbi razširjena ideja o več resnicah samo zato, da se resnica ne išče in da ima laž prioriteto?
Ali ne dajo volivci raje glas tistemu, ki obljublja gradove v oblakih, ki je všečen in šarmanten, ki je vpliven in ima finančno moč, ki ima medijsko podporo?
Volivci, predvsem tisti, ki niso ozko politično opredeljeni, so do sedaj vedno dali glas tistemu, ki je obljubljal gradove v oblakih in temu stanju so se prilagodile stranke, če so hotele priti do oblasti ali celo v parlament. Strankarsko opredeljeni volivci pa se večinoma obnašajo navijaško. Da pa bi kdo bral programe je pa velika redkost, mogoče so jih prebrali novinarji v svojem populističnem slogu, ki pa ni vzpodbujal resnih razprav o programih in zainteresiral širšo javnost. In v takšnih primerih večina raje preklopi ekran na kakšno osladno nadaljevanko.
Pa da ne bo pomote in ponovno poudarjam, da sem vedno za načelno politiko in da se drži beseda. Zato pa toliko bolj kažem s prstom na nas državljane, ki moramo prevzeti največjo odgovornost za stanje kakršno je. Politiki so samo odsev etičnega in moralnega stanja družbe. Če večina državljanov zagovarja oportunizem in goljufijo in se prodaja za mošnjo srebrnikov, če so brezbrižni do družbenega in političnega dogajanja dokler jim gre dobro, ko pa so ogroženi njihovi sebični interesi bi pa kar z revolucijo vzpostavili prejšnje privilegije in stanje ali pa zapadejo v apatičnost in ko večina državljanov še vedno zagovarja staro načelo: »snađi se«, ne moremo samo politike obsojati ampak je potrebno biti kritičen tudi do sebe in družbe kot celote.
In spoštovani, ravno zaradi takšnega mojega stališča, sem prepričan, da me volivci ne bi izvolili za poslanca (tudi neodvisnega ne) še manj pa bi me vzela kakšna stranka saj bi jim s takimi svojimi izjavami zniževal rejting, ugled v družbi in uspeh na volitvah. In velika verjetnost je, da me bo zaradi tega pisanja kritiziral marsikdo iz tega portala, ker ne bo hotel priznati svoje soodgovornosti. To je temeljni problem današnjega stanja in rešitev je, da se vsak zazre vase in prične s spremembami pri sebi. Za dosego tega cilja pa je potreben osebni napor in vztrajnost, ker se nič ne da spremeniti čez noč.
Vsekakor pa se strinjam, da se od vseh politikov, brez izjeme, zahteva, da se držijo obljub. Volivci pa moramo že v predvolilnem času preceniti katere obljube so realne in katere so samo marketinške narave in na to odgovorno in korektno opozoriti.
Zato pa je potrebno, da se volivci nehamo obnašati navijaško in smo zahtevni in kritični tudi do medijev in strokovne javnosti, ki so posredniki informacij in razkrivanja nepravilnosti in marketinških prijemov politikov.
Spoštovani predlagatelj, v zadnjem odstavku vašega predloga ste zapisali, citiram:
Vladi predlagam, da sprejeme poseben zakon, po katerem mora vsaka stranka na volitvah nastopati s tremi ključnimi obljubami, ki jih bo realizirala v primeru, da bo po volitvah v Vladi. Če stranka teh treh obljub ne realizira v dveh letih, se šteje, da je na oblast prišla z volilno prevaro in mora takoj in brezpogojno izstopiti iz koalicije.
Sedaj pa vas sprašujem in vas prosim za odgovore:
Ali mora stranka odstopiti tudi v primeru, če njegovo obljubo blokirajo na primer sindikati, ustavno sodišče, opozicijske ali koalicijske stranke ali celo oboje ali pa segment civilne družba, ki ima svoje interese in jim obljuba omejuje dosedanje pravice in privilegije?
Ali to pomeni, da se mora pred volitvami konstituirati koalicija strank, ki bo imela tri enake ključne obljube?
Ali morajo za neupoštevanje obljub potem izstopiti vse koalicijske stranke in se razpusti parlament skupaj s strankami, ki pa držijo obljubo?
Ali to velja samo za stranke, ki so v vladi ali tudi za stranke, ki so v opoziciji in pozabijo na svoje predvolilne obljube (na primer da bodo podpirale dobre predloge, ko pa so ti predlogi enaki obljubam in je potrebna navadna ali celo 2/3 večina pa si premislijo)?
Ali ta predlog s takšnimi sankcijami že kje obstaja ali bo to zopet naša pogruntavščina kot je bilo samoupravljanje, ki se je potem v življenju popolno sfižilo?
Se vsem opravičujem, če sem pisal malo več in se mogoče za nekoga oddaljil od predloga. Vse to sem pisal samo zato, da bi bil prepoznan moj dvom do predloga in bi še koga vzpodbudil k kritičnemu premisleku. Tudi predlogi na tem poralu so lahko na prvi pogled všečni vendar pa za dosego cilja ubirajo napačno pot ali celo stran pot.
Zastopam stališče, da je potreben kritičen odnos in zdrav dvom do vsakega predloga in tudi mojega pisanja.
Lep pozdrav
Pod ta komentar pa se lahko v celoti podpišem.
Imamo takšne politike, kot si jih zaslužimo.
Da nekateri volimo tiste, za katere menimo da minimalno lažejo ne glede na barvo stranke. NE NEdajemo glas tistim, ki obljubljajo gradove v oblakih, ki so všečni in šarmantni, ki so vplivni in imajo finančno moč, ki imajo medijsko podporo! Če veš, da je predsednik stranke nategun in goljuf, potem je velika verjetnost, da je stranka sestavljena iz podobnih somišljenikov ter REČEM TAKŠNI STRANKI NE HVALA!
zato pa je problem obljublati, da boš odpustil 20 % javnega sektorja, da boš znižal plače v J.S. za 30 % pa pokojnine za 40%.... Preden obljubljaš moraš biti realen, pomisliti moraš, kaj je sploh izvedljivo in kaj ne! Potem pa obljubiš, da se boš trudil delati v tej smeri in SE RES TRUDITI, SE POGAJATI,.. in napore usmeriš v to smer ne pa vsak dan nov referendum. Sem prepričan, da smo med prvimi v svetu po številu referendumov na prebivalca! V dobrih 20 letih se mi zdi da je bilo že 19 referendumov na 2 mio prebivalcev! To pomeni, da bi morali imeti npr. 7x večja država (po površini) New York 190 referendumov, Nemci v zadnjih 20 letih pa 779 referendumskih vprašanj!
Če bi bili v parlamentu pošteni ljudje, bi se hitro lahko približali razvitim državam. V nekaterih državah politiki odstopajo že samo da je sum manjše goljufije, pri nas pa pol delovnika v parlamentu drugo polovico pa na sodišču!
Pozdravljeni
Po čem naj se ljudje odločajo na volitvah, če ne po namenih in načrtih ter obljubah določene osebe in/ali stranke? Po tem koliko gub ima na obrazu, kakšno obleko nosi ali kako nasilno se smeji? I gues not. Torej jasen program in namen stranke je ključen! V kolikor poznamo jasen namen in cilj določene stranke, je tudi naša, volilna odločitev lažja in bolj osredotočena.
Tako je povsem razumljivo pričakovati, da se bo stranka točno in dejansko držala predvolilne obljube, saj je bila prav s tem namenom izvoljena, je s tem namenom dobila zaupanje volilcev, ki so jo prav s tem namenom podprli.
V kolikor izvoljeni ne drži obljub pomeni, da je prevaral tiste, ki so mu verjeli in zaupali volilni glas. - Dejstvo.
V kolikor je nek posameznik ali celo stranka obljubljala obljube, ki jih kasneje ni znala speljati ali realno opravičiti, bodisi ker je obljubljala nerealno, zmotno ali celo lažno, bi bilo logično in smiselno, da se najprej opraviči tistim, ki so jo izvolili (od katerih je dobila volilni glas), nato pa odstopi in da prostor tistim, ki so pripravljeni obljube držati oz. jih izpeljati.
Seveda se ob tem lahko vprašamo ali je to ob resnih posledicah dovolj in ali se s tem, ko se obljube ne drži krši zakone, ter ali bi bilo smiselno, da se uvede sankcije za tiste, ki volilce na tak način prevarajo? Namreč če je volilni glas posameznika z ustavo upravičen, hkrati davkoplačevalci tudi plačajo, da se oddaja volilnega glasu izvede, pomeni, da se posredno z neizpolnjevanjem predvolilnih obljub krši tudi ustavo in za volitve z ustavo, iz proračuna zagotovljen davkoplačevalski denar.
Če ne drugega, bi najverjetneje bilo smiselno uvesti določene preventivne mehanizme, ki bi preprečevali zlorabo volilnih glasov. Morda bi bil smiselen tak predlog.
Podati rok za izvedbo obljube ter sprejeti posledice v kolikor se predvolilnih obljub brez opravičljivega tehtnega razloga ne izvede, za kar bi bilo verjetno pristojno sodišče.
lp
Spoštovani DavidS
Če uporabim razum in dosedanje izkušnje potem je jasno, da za vsakim poslancem stoji stranka in njen program. Tako pri proporcionalnem kot večinskem volilnem sistemu so kandidati vedno strankarski ljudje. Možnost neodvisnih kandidatov (za katerimi ne stoji stranka) je reducirana že v proporcionalnem sistemu še toliko bolj pa v večinskem sistemu. Vedno volimo strankarske kandidate in stranke kandidirajo ljudi, ki imajo možnost, da dobijo čim več glasov s ciljem da stranka prevzame vladanje ali pa participira na vladi. Do sedaj še v nobenem strankarskem programu nisem videl zapisano, da stranka kandidira za opozicijski status in si neželi vladati.
Tudi v našem proporcionalnem sistemu se je za določene kandidate že vnaprej vedelo, da bodo izvoljeni. To je bilo še toliko bolj razvidno, ko so bili poslanci lahko hkrati tudi župani.
Ali ste že pozabili na županski lobij, ki je bil v preteklosti najmočneje zastopan v parlamentu? In ti župani niso bili brez imena in priimka pa tudi neodvisni niso bili in vse to se je dogajalo v našem proporcionalnem sistemu. Nekaj je teorija enega in drugega volilnega sistema, nekaj pa pokaže samo politično življenje v okoliščinah, ki so za vsako državo specifične.
Proporcionalni sistem omogoča vstop večjemu številu strank v parlament predvsem pa povsem novim strankam kar pa ima za posledico skoraj nemogoče sklepanje koalicij pred volitvami. Pri tem pa je potrebno vedeti, da je minilo dobrih 20 let, od kar smo izstopili iz totalitarnega enostranskega političnega sistema v demokratičen večstrankarski sistem in da še vedno prebolevamo otroške bolezni in pubertetniško trmoglavost in samozagledanost.
Večinski volilni sitem teži k polarizaciji, ozirom limitira k dejstvu, da ima ena stranka večino v parlamentu, če seveda na demokratičnih volitvah dobi tolikšno zaupanje volivcev. Za mene osebno nikoli ni bila sporna polarizacija (sem zelo zadovoljen, da imam levo in desno roko in da sta se obe roki sposobno dogovoriti, ko je potrebno dvigniti težko breme), ki se razlikuje v pogledu in odnosu do lastnine in kapitala, solidarnosti in socialne države itd. in imata različne poti do skupnega cilja, ki pa je dobrobit vseh državljanov. Sem pa zelo razočaran nad civilno družbo in paktiranje civilne družbe z eno ali pa drugo politično opcijo in še bolj kot to, sem razočaran nad navijaškem odnosu do politični strank.
Vse kar pišem, pišem iz svojega osebnega pogleda na družbena dogajanja v Sloveniji, pri tem pa spoznavam kako zelo so ta dogajanja pogojena s polpreteklo zgodovino in pogledom v prihodnost. Zato je tudi primerjava dogajanj v naši družbi, z družbenimi dogajanji v drugih držav, velikokrat izkrivljena.
Vsem, ki sem vas nenamerno užalil ali pa se čutite užaljene, da vam solim pamet, posebno vi spoštovani DavidS, se iskreno opravičujem. Trudim se, da sem vedno spoštljiv do sogovornika in če mi je tokrat spodletelo mi je zelo žal.
Zelo bom vesel še kakšnega vašega poduka in se vam že vnaprej zahvaljujem za vsak dobronameren prispevek.
Prilagam dva zanimiva prispevka objavljena na spletu. Prvi je daljši in zahteva več vztrajnosti za razumevanje; drugi prispevek pa je krajši in razumljivejši.
www.pf.uni&
metinalista.si/vecinski&
Lep pozdrav
V javnosti kroži kar nekaj mnenj o večinskem sistemu, ki so zelo daleč od resnice.
Eno od njih je, da večinski sistem povzroča polarizacijo (tukaj se strinjam z vami, da to ni nujno slaba stvar, in ne vem, zakaj ima ta beseda v osnovi negativen prizvok). Ali si lahko kdo na primer predstavlja bolj polarizirano politično sceno, kot jo imamo pri nas? Še v ZDA, za katero se verjetno vsi strinjamo, da je zelo polarizirana, je čisto običajno, da pri glasovanju o posameznik zakonih posamezni kongresniki in senatorju glasujejo v nasprotju z navodili svoje stranke. Pri nas (v proporcionalnem sistemu) se to ne zgodi nikoli.
Druga zmota je ta, da imajo manjše stranke manj možnosti priti v parlament. Težava nastopi pri srednje velikih strankah, ki se gibljejo recimo med 5-10% podpore na državni ravni. Tisti z manj kot 5% v proporcionalnem sistemu (takšnem, kot je naš) v parlament ne morejo. Volilni prag je na 4%, to je 68.000 volivcev. Če bi bila država razdeljena na 90 volilnih okrajev, vsak od katerih bi imel 19.000 volivcev, bi stranka potrebovala 9.500 volivcev za uspeh, če bi se skoncentrirala na le en volilni okraj. Neodvisni kandidati v Sloveniji tudi teoretično ne morejo biti izvoljeni.
Dober primer, ki ovrže večino zmot, je trenutni parlament Velike Britanije. Nobena stranka nima več kot 50%, zato od zadnjih volitev dalje vlada koalicijska vlada. V parlamentu je 11 različnih strank in 3 neodvisni poslanci.
Ampak, mislim, da sva z debato o volilnih sistemih nekoliko zašla od teme samega predloga....
Spoštovani,
ne vem kolikokrat sem že zapisal (tudi na tem portalu), da ima Slovenija proporcionalni volilni sistem in ne večinski volilni sistem. Bistvo proporcionalnega sistema je v tem, da se koalicija formira po volitvah. To pa pomeni, da se po volitvah sklepa kompromis oziroma se išče skupni imenovalec pri sklenitvi koalicijske pogodbe. Zato tudi marsikaj, kar so zagovarjale stranke pred volitvami, ni vključeno v koalicijsko pogodbo po volitvah.
Možno bi sicer bilo, da se v proporcionalnem sistemu formira koalicija pred volitvami kot je bil to na primer DEMOS, vendar pa je bila to enkratna izjema , ki je bila utemeljena na skupnem cilju osamosvojitve in ločitve od prejšnjega totalitarnega sistema.
V proporcionalnem volilnem sistemu tudi ni pravilo, da vlado sestavi vedno stranka, ki je dobila relativno večino, čeprav je praksa, da se da prednost vedno relativnemu zmagovalcu.
Že bivši predsednik je izjavil, da bo mandat podelil tisti stranki, ki ima njvečjo možnost sestaviti vlado.
Spoštovani predlagatelj in komentatorji, prosim vas, da se podučite o volilnih sistemih predno dajete predloge in kritizirate kar počez. Pa da ne bo nesporazumov, sem vedno za načelno politiko in da se drži beseda vendar pri tem nisem sanjač in vem, da se je, posebno v proporcionalnem volilnem sistemu in politiki nasploh, potrebno dogovarjati in sklepati kompromise, ki pa morajo imeti za cilj: pravičnost in zaupanje(pravna država), varnost (notranja in zunanja), solidarnost in zagotovljena pravica do dela, ki je pošteno plačano, kar je ključnega pomena za dostojanstvo vsakega človeka.
Pri takšnem poznavanju politike ter vsemu dogajanju zadnje čase se sprašujem o zdravem razumu slovenskega naroda in v kateri vasi je slovenski narod kupoval pamet, ki se je tako namnožila po naši domovini Sloveniji. Očitno so bili medijski »gostilničarji« zelo uspešni pri prodaji in Slovenci zelo naivni pri kupovanju.
Že pred več kot stoletjem je Fran Milčinski napisal lepo zgodbo: Kako so Butalci kupovali pamet. Predlagam, da si to zgodbo vsi dobro preberemo kajti s to zgodbo nam Fran Milčinski tudi danes postavlja ogledal.
Želim vam lep dan in mirno pričakovanje prazničnih dni.
Pravzaprav "bistvo" proporcionalnega sistema ni v tem, kdaj se formirajo koalicije, ampak v tem, da se poslance voli posredno, preko strank, in ne neposredno, kot to velja za večinske volilne sisteme.
Tako pri enem, kot pri drugem sistemu je namreč možno, da se koalicija formira pred ali po volitvah. Formiranje koalicije pred volitvami tudi niti približno ni omejeno na "našo izjemo Demos". Podobnih primerov poznamo več, tako pri nas (SD-LDS-Zares), kot tudi v tujini (npr. Avstrija). Seveda pa je v praksi bolj običajno, da se koalicije formirajo po volitvah, ko se ve, koliko poslancev je potrebnih za sestavo vlade. Ampak, to velja tako za proporcionalni, kot tudi večinski sistem.
Večinski sistem namreč še zdaleč ne pomeni dvostrankarstva, kjer ena stranka vedno dobi večino, s katero potem vlada. ZDA niso edina država na svetu z večinskim sistemom.
Predlagam, da se podučite o volilnih sistemih, preden predlagate drugim, da se podučijo o volilnih sistemih, in jim solite pamet.
Spoštovani 1959joze, pod Vaš komentar dodam takoj moj podpis, saj se z Vami strinjam, predvsem v delu o zdravem razumu slovenskega naroda in o kupovanju pameti. Prijazen pozdrav z obale.
V mojem predlogu nikjer ni omenjen ne proporcionalni ne večinski volilni sistem in menim, da so vaša izvajanja nekoliko zgrešila cilj.
Če pa že omenjate zdrav razum in butalsko pamet - spoštovanje danih obljub je osnova vsakega odnosa, pa naj gre za odnos med dvema človekoma, med delavcem in delodajalcem ali med volivcem in stranko!
Daj ne klobasaj. Po volitvah, ko se sestavlja koalicija se točno ve katera stranka je kaj obljubljala in še zmeraj so se stranke, ki so imele podobne obljube (oziroma lažni program) združevale skupaj. Ko naredijo koalicijo bi morali svoje ključne točke napisati in jih predstaviti volilcem. Če pa bi njihov program v vladi tekel v drugo stran, kot je bilo obljubljeno pa takoj padec vlade, ter kazensko praganjanje zaradi goljufije, dosmrtna prepoved delovanja v politiki in odškodninske tožbe zaradi stroškov novih volitev. V takem primeru bi imeli sigurno poštene poslance oziroma stranke, ki bi gledali kaj se smejo in kaj ne smejo obljubljati.
Tudi v podjetju se določijo cilji, katerih doseganje se spremlja, če se cilji ne dosežejo se zamenja upravo. ERGO....
Predvolilne obljube so eno...realnost je drugo. Ker je vlada pri nas vedno koalicijska, se izvaja "skupni imenovalec" obljub in programov strank.
Rešitev vidim v uvedbi neposrednega volilnega sistema, za katerega smo se nekoč že odločili na referendumu, pa ga politika potem ni realizirala. Izvolimo določnega posameznika za poslanca.
Kot drugo: dvig praga za vstop v parlament, ki naj izloči male "strančice", da bodo koalicije bolj stabilne, ali pa bo zmagovita stranka sama naredila vlado (in nosila posledice neizpolnjevanja obljub).
Tretjič: omejitev mandatov na največ dva, ter obvezna poslanska pisarna, da ima poslanec stik z volilci.
Za spremljanje predvolilnih obljub pa smo zadolženi volilci: če se nam zazdni, da so jih požrli, pač ne volimo istega poslanca/stranke več.
Problem je v tem, da v štirih letih lahko takšna stranka/poslanec naredi toliko škode, da posledice nosimo še 20 in več let. Poslanec je bil izvoljen zato, da takoj od prvega dne uresničuje svoje predvolilne obljube in ne zato, da jih bo morda začel uresničevati v naslednjem mandatu, če bo ponovno izvoljen.
Koalicija pa naj se oblikuje pred volitvami. Stranke ne morejo enostavno pozabit, kdo in zakaj jih je izvolil in se izgovarjat na neko koalicijsko pogodbo, ki sploh ni bila predmet odločanja na volitvah. Koalicijske pogodbe se brez težav lahko sklenejo pred volitvami tako, da so volivci v naprej obveščeni, kaj jih čaka če gre stranka v koalicijo s to ali ono stranko.
To je ena od stvari, ki jih najbolj pogrešam v naših tiskanih medijih....spremljanje predvolilnih obljub....pa ne samo tistih, ki so jih dale zmagovalne stranke, ampak tudi opozicijskih.
Naj se potem vidi, kdo je kaj obljubljal, in kaj so potem naredili tisti, ki vladajo, in kje so jih ovirali tisti iz opozicije.