14. 2. 2013
Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo
Ministrstvo za pravosodje in javno upravo je dne 16.1.2013 v preučitev in pripravo odgovora prejelo predlog državljana, da se sprejme poseben zakon, po katerem mora vsaka stranka na volitvah nastopati s tremi ključnimi obljubami, ki jih bo realizirala v primeru, da bo po volitvah v vladi. Če stranka teh treh obljub ne realizira v dveh letih, se šteje, da je na oblast prišla z volilno prevaro in mora takoj brezpogojno izstopiti iz koalicije. Nadalje predlagatelj pojasnjuje, da se je ob zadnjih volitvah v državni zbor ponovno pokazalo, da ni prav nobene povezave med predvolilnimi obljubami in delovanjem po volitvah. Stranke nekaj obljubljajo samo zato, da pridejo na oblast, potem pa brezsramno delujejo povsem v nasprotju s predvolilnimi obljubami.
Zakon o volilni in referendumski kampanji (Uradni list RS, št. 41/2007, 103/2007 - ZPolS-D, 105/2008 - odločba US, 11/2011 in 28/2011 - odločba US, v nadaljevanju ZVRK) ureja vprašanja volilne kampanje. Drugi odstavek 1. člena ZVRK določa, kaj se šteje za volilno kampanjo: »Volilna kampanja po tem zakonu so vse politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev.« ZVRK glede morebitnega zavajanja v času volilne kampanje ničesar posebej ne določa. Po našem mnenju bi bila neustrezna ureditev, s katero bi zavajanje v času volilne kampanje opredelili kot prekršek v ZVRK. Tudi primerjalno-pravno gledano ureditev, po kateri bi kandidati politično in materialno odgovarjali za neizpolnitev predvolilnih obljub, ne obstaja. V volilni kampanji kandidati izražajo politična stališča in prepričanja (kar je tudi ustavna pravica vsakega posameznika), že po naravi stvari marsikaj obljubljajo, zagotavljajo, prepričujejo itd. Gre torej za soočenje mnenj, argumentov, in volivcem samim je prepuščeno, katere argumente bodo šteli za močnejše in resnične, obljube pa za uresničljive.
ZVRK organizatorjem volilne kampanje ustrezno zagotavlja enakopravnost pri predstavitvi stališč v tiskanih in elektronskih medijih, ki so v neposredni ali posredni večinski javni lasti, zagotavlja jim enakopravnost pri dodelitvi plakatnih mest, tako da se imajo ti možnost odzvati na morebitna zavajajoča stališča nasprotne strani, pri očitno zavajajočih navedbah pa običajno volivcem pomagajo ustvarjati stališče tudi objektivni mediji.
Kot navedeno pa je odločitev o tem, čigavi argumenti so prepričljivejši, v rokah volivcev, in kadar ne gre za morebitne kršitve veljavne zakonodaje, je edina »sodba« dejanj v času kampanje glasovanje na volitvah. V skladu s sodobno predstavniško demokracijo izvoljeni predstavniki predstavljajo ljudsko voljo, saj jih izvolijo državljani, ki imajo volilno pravico in ki imajo na volitvah možnost vplivanja na končni izid glasovanja. Vsak posameznik na volitvah izraža svojo voljo glede tega, kdo naj ga zastopa in v njegovem imenu sprejema temeljne družbene odločitve. V interesu posameznika in celotne družbe je, da postanejo izvoljeni predstavniki sposobni in zreli ljudje. V kolikor volivci ocenijo, da so bile obljube izvoljenih kandidatov »prazne« in zlagane, jih sankcionirajo tako, da jih na naslednjih volitvah ne izvolijo več.
Ali je šlo za zavajanje v času kampanje ali ne, pokaže čas. Vzemimo primer, ko določen kandidat na volitvah v volilni kampanji volivcem obljubi nekaj, česar kasneje dejansko ni izpolnil. Je s to svojo obljubo zavajal javnost, ker se ni uresničila ali pa morda ni zavajal volivcev in bi svojo obljubo lahko uresničil, če ne bi države ravno v tem času prizadela npr. gospodarska kriza ali naravna nesreča?
Glede na navedeno menimo, da prejetega predloga za sprejem posebnega zakona, ki bi izvoljene politične stranke zavezoval k uresničitvi volilnih obljub, ne moremo upoštevati.