Pravica do odpravnine

Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06, 46/07, 103/07, 45/08 in 83/09; v nadaljevanju ZDR) v 109. členu določa pravico delavca do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, osnovo za izračun odpravnine in minimalno višino odpravnine po zakonu. Opozoriti je treba, da v zakonu določena višina odpravnine predstavlja minimalni standard, ki se s kolektivnimi pogodbami ali pogodbo o zaposlitvi lahko za delavca določi ugodneje, v višjem znesku. Če je v teh pravnih podlagah dogovorjena višja odpravnina, jo mora delodajalec izplačati v tem, višjem znesku. Četrti odstavek navedenega člena višino odpravnine sicer omejuje na 10-kratnik osnove iz prvega odstavka, vendar dopušča drugačno ureditev v kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti. To pomeni, da lahko socialni partnerji v kolektivnih pogodbah dejavnosti dvignejo to zgornjo omejitev odpravnine in bo moral delodajalec izplačati višjo odpravnino. Obveznost delodajalca in delavca, da morata upoštevati veljavne kolektivne pogodbe, kadar te določajo za delavce ugodnejše pravice, izhaja tako iz 7. člena ZDR o omejitvi avtonomije pogodbenih strank kot tudi iz 4. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06, 45/08-ZArbit in 83/09). V zvezi z izpostavljeno problematiko in vašim predlogom, da bi bili vsi zaposleni (za določen ali nedoločen čas) enako upravičeni do odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, pojasnjujemo, da v okviru sprememb delovne zakonodaje proučujemo tovrstne rešitve, saj je eden od ciljev reforme trga dela zmanjšanje dualizma oziroma segmentacije na trgu dela, ki je posledica razlik v položaju delavcev, zaposlenih za določen čas in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas. Tudi vašo pobudo bomo tako proučili in ustrezno obravnavali v okviru sistemskih sprememb delovne zakonodaje.