PLAČNA POLITIKA, DELITEV DOBIČKA - ENA MOŽNOST ZA IZHOD IZ KRIZE
O podobni tematiki se je že pisalo.
Dejstvo je, da so današnjo finančno in gospodarsko krizo zakuhala podjetja, ki nimajo lastnega kapitala, živijo in obstojajo pa na račun dela delavcev in kreditov. Samo vodilni pa imajo, zanimivo, dovolj denarja, da si lahko izplačujejo plače.
Pred nedavnim je bila na enem izmed slovenskih programov na poročilih informacija, da si direktor Gorenja, lahko privošči 20.000 eur bruto mesečne plače. Če je res ali ne je navadnim posameznikom težko preveriti, zato predlagam naslednje:
1. Država naj določi, poleg minimanlne plače (KI JE ŽE DOLOČENA), tudi višino maksimalne plače za posamezna področja v Sloveniji do maksimalno 15.000 eur bruto.
Da ne bi prihajalo do tega, na kater je opozorila KatjaC, in sicer "Zgornja meja OD ni dovolj, velik problem so nagrade. Po začetnem merjenju moči bi namreč podjetja tako ureditev prebavila, ampak takoj povečala nagrade, ki se izplačujejo celo v lastniških deležih", zato
2. naj država, s spremebo zakona na delovnem področju, določi, da se dobiček saorazmerno porazdeli med zaposlene (podobno je urejeno tudi v sosednjih državah, zaradi česar pri njih plače niso tako nizke)
2. ter nato iZVAJATI NADZOR NAD IZVRŠEVANJEM ZAKONA S STRANI ZASEBNEGA SEKTORJA s povečanjem inšepkcijskih nadzorov delovne inšpekcije.
S tem bi država omogočila, da bi se lahko tudi slabše plačani sektorji bolje razvili ,saj bi bili ljudje motivirani za zaposlovanje in delo, zmanjšala bi delež tistih, ki bi prejemali državno denarno socialno pomoč, subvencije ipd. s čimer bi se povečal prihodek državne blagajne, podjetja pa ne bi imela nižjega dobička, stroški ne bi bili višji, saj bi se tako tudi direktorjem, poddirektorjem in namestnikom zmanjšala plača za delež, ki bi ga za-to povečai pri plačah.
Delitev dobicka zal ni lih dobra ideja, ker skoraj nihce ne bo delil dobicka, ker bodo ze naredili tako, da bodo prikazali izgubo, samo, da ne bodo delili dobicka, oziroma bodo raje vlozil iv razvoj podjetja, kot, da dajo dobicek delavcem, kar po eni strani niti ni slabo, samo, ce bi bilo podjetje drzavno seveda. Glede plac pa bi morala biti vecja transparentnost, da se tocno ve, kdo ima koliko placano in maksimalna placa ne bi smela presegati 30% od povprecne place. Kdor se spozna malo na ekonomijo in matematiko bo razumel zakaj, hkrati pa tudi minimalna placa ne bi smela biti nizja za 30% od povprecne.
žal se moram strinjat. lep dokaz je že to, kako prikazujejo dobičke in regulirajo bilance že sedaj, da je potrebno čim manj dati v državno blagajno. ko bi pa to vplivalo še na žep vodilnih neposredno, bi pa hitro našli druge načine za prirejanje finančnih bilanc in nakazovanje v svoj (sorodnikov?) skriti žep.
nobena zakonodaja nam ne bo pomagala, dokler ne bo tudi večjega in strožjega reda pri njenem uveljavljanju.
Če bodo podjetja vlagala v razvoj, ne pa v pozlačitev jajc direktorjev, kakor se to dela sedaj, je to še najboljša rešitev. Vlaganje v razvoj podjetij bo posredno povečalo tudi dobrobit vseh.
Zgornja meja OD ni dovolj, velik problem so nagrade. Po začetnem merjenju moči bi namreč podjetja tako ureditev prebavila, ampak takoj povečala nagrade, ki se izplačujejo celo v lastniških deležih.
V razmislek:
nagrade in dobiček vsem v podjetju v enakem procentualnem deležu - da uprava lahko sedi na čistih stolih in polni prazne koše za smeti, jih mora čistilka očistiti in izprazniti.
Absolutno PROTI, kdo si ti in država da posega v mojo firmo in kolko bom jaz dal komu plače?!
Zraven tega bo to povzročilo še večji beg možganov, če veš sploh kaj to pomeni!
1. državljanka RS, ampak
- me postaja sram, da sem
2. Država je izvljena s strani ljudstva in ljudstvo jo je ustvarilo. Država si ti, sem jaz, smo vsi.
3. interese imamo vsi, ne tistih nekaj 10.000 posameznikov, ki jemlje denar, ne daje pa ničesar v zameno.
4. s tem ne mislim malih firm, ampak veliak podjetja kot so mercator, Gorenje, Iskra, Tuš, spar itn., kjer ljudje efektivno delajo in delajo za nas, za državo.
5. nisem omenila, da bi morala država poseči v zasebni sektor, ampak da bi morala določiti maximalno višino plače, glee na to, da je minimalna že določena in po sektorjih.
6. očitno ne veste kaj pomeni beg možganov - mladi, izkušeni, željni znanja, bežijo v tujino, ker se v matičn idržavi ne morejo uveljaviti - ZARADI KLIENTELIZMA, NESPOŠTOVANJA NJIHOVEGA DELA IN TRUDA IN NEZMOŽNOSTI ČEASAR KOLI DOSEČI V DRŽAVI.
7. in ker sem državljanka RS, ker imam kot taka zapisane pravice v Ustavi RS, te iste pravice (v večjem obsegu) so mi tudi zapisane v evropski konvencijio človekovih pravicah imam VSO PRAVICO IZRAŽATI SVOJE MNENJE. Vi kot taki pa NIMATE PRAVICE MENE ALI KOGAR KOLI DRUGEGA DISKRIMINIRATI.
Nekje sem že zapisala, da se država MORA vtikovati v plačno politiko z določitvijo najnižje plače, in sicer zato, ker slabo in neplačani pristanejo ravno na grbi države, in sicer skozi socialne transferje, skozi slabo zdravstveno stanje ipd.
Po izkušnji s krizo je jasno, da se bo MORALA država vtakniti tudi v primerno porazdelitev ustvarjenega "bogastva", kamor sodi morda tudi zgornja meja OD.
Z begom možganov pa takole: v Nemčiji, Franciji ali kjerkoli drugje na željenem Zahodu že imajo svoje možgane. Večina tujcev, tudi visoko izobraženih, mora začeti kot mezdni delavec, redkokatere čaka rdeča preproga. Orient, Afrika ali J Amerika pa so cilji le redkih, ker so tamkajšnji možgani že dodobra razviti, za povrh pa še cenejši.
Žal je tak komentar le še eden v vrsti izsiljevanj.
Beg možganov: takšnih managerjev kot so naši vrli tajkuni, pa res ne rabimo. Grabežljivce, ki izžemajo podjetja, namesto da bi vlagali v razvoj in zaposlene, lahko po mojem mnenju kar prisilno izselimo.
Poleg tega me zanima kam v tujino bi tovrstni managerji sploh lahko šli iskat službe. V tujini (vsaj v razvitem delu sveta) reference malo več veljajo kot pa tovarištva, na podlagi katerega so si naši "uspešni" managerji pridobili pozicije v številnih propadajočih podjetjih. Referenc pa nimajo, saj pri vodenju niso uspešni (obvladajo pa networking, ni kaj).
Tudi sam sem mnenja, da država na tak način ne bi smela omejevati podjetništva. Sem pa za to, da se uvede spremljanje dohodkov v podjetjih. Nemoralno je namreč, da vodstvo podjetja sedi na visokih zneskih, medtem ko delavstvo komaj shaja iz meseca v mesec. Iz tega vidika bi predlagal, da se podjetja zaveže, da ob prikazu letnega prometa in dobička, navedejo tudi podatke o minimalni, maksimalni in pa povprečni mesečni neto osnovni plači v podjetju.
Obenem bi predlagal tudi obvezno osebno premoženjsko odgovornost lastnikov podjetij, v primeru propada podjetja. Iz tega ne sledi, da se v bankrot spravi vsakega lastnika propadlega d.o.o.-ja, temveč da lastnik podjetja odgovarja z "nagrabljenim" premoženjem. Iz bilanc propadlega podjetja je namreč zelo lahko ugotoviti, kateri lastnik je s svojim ravnanjem propad povzročil.
V slednjem primeru je potrebno tudi zmanjšati moč bank, ki lastnika propadlega podjetja v večini primerov ščitijo zaradi lastnih interesov (poplačilo dolgov).
Nasprotujem kakršnemu koli poseganju države v zasebni sektor. Lastnik si lahko nastavi svojo upravo in jo plačuje, kolikor hoče, lahko jo tudi zamenja, kadarkoli jo hoče. S svojo lastnino lahko ravna, kakorkoli hoče.
Delavci lastniku podjetja prodajajo svojo delovno silo in znanje in tudi oni lahko za svoj vložek lastniku podjetja postavijo tako ceno, kolikor se cenijo.
Država se lahko vtika le v podjetja, v katerih ima večinsko lastništvo. Sicer pa sem mnenja, da bi se morala država čimprej umakniti iz vseh podjetij, ker je naša država še posebno slab lastnik.
potemtakem naj bi bili delavci v zasebnem sektorju, ki dejansko prodajajo svoej fizično delo, manjvredni, nevredni visokega zaslužka, direktor, ki sedi, ukazuje, pa si lahko privošči plačo za 400% več kakor jo imajo delavci?
PRIMER: trgovci v trgovini imajo med 550 in 650 bruto plače (osnovna plača je 420 eur) in so zato manjvredni, direktor trgovinskega podjetja pa boljši od njih, država pa mora pustiti, da trgovci propadajo, si ne morejo plačevati položnic, stroškov, najemnin, otrokom omogočiti dostojno življenje, da bo lahko njihov direktor jemal zasluge za NJIHOVO delo, NJIHOV trud in NJIHOVO znanje?
Če si večina slovencev to misli, se sprašujem, in se res sprašujem, kakšni ljudje smo, da dopustimo, se posmehujemo in celo privoščimo ljudem, ki delajo fizično delo in za to potrebujejo neko fizično znanje, nam dajejo njihovo "psiho", nas prenašajo, za nas ustavrjajo, da ne živijo dostojno, nekemu direktorju, ki ne bi imel niti približno v žepu 20.000 eur bruto plače (primer Gorenja), če ne bi bilo teh ljudi, ki nekaj počneo in se za nekaj hudičevo trudijo, pa se moramo še celo klanjati? Če živim v taki družbi, me je sram, da sem slovenka.