2. 10. 2012
Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo 1, 101/07 – Odl. US, 122/07 – Odl. US; v nadaljevanju ZZZDR) med drugim ureja razmerja med starši in otroki, ki nastanejo z rojstvom otrok, in sicer navedeno razmerje izhaja iz roditeljske pravice. Starši imajo v okviru roditeljske pravice dolžnost in pravice skrbeti za otroka (varstvo, vzgoja in preživljanje), ga zastopati ter skrbeti za njegovo premoženje. Roditeljska pravica preneha z otrokovo polnoletnostjo ali prej, če pred polnoletnostjo otrok sklene zakonsko zvezo. Ravno tako preneha, če otrok pred polnoletnostjo pridobi popolno sposobno sposobnost na podlagi sodne odločbe. S prenehanjem roditeljske pravice prenehajo tudi vse zgoraj navedene pravice in dolžnosti staršev, razen dolžnost preživljanja. ZZZDR v tretjem delu zakona, v poglavju 9. Dolžnost preživljanja določa vzajemno dolžnost preživljanja med starši in otroci. Starši so dolžni preživljati svojega otroka do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Ravno tako so dolžni otroka preživljati po doseženi polnoletnosti, če se otrok šola, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Poleg dolžnosti preživljanja s strani staršev, ZZZDR nadalje v 124. členu določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval obveznosti do njega. ZZZDR ne določa možnosti staršev, da se odpovedo svoji roditeljski pravici, pač pa se jim ta lahko z odločbo sodišča odvzame, če ti hudo zanemarjajo svoje dolžnosti do otroka. Roditeljska pravica se staršem lahko vrne, če je prenehal razlog, zaradi katerega mu je bila odvzeta. Ravno tako ZZZDR ne določa, da se otrok lahko odpove svojim staršem. Pravno formalno razmerje med starši in otroci torej ni mogoče prekiniti, saj po prenehanju roditeljske pravice posebno pravno zavezujoče razmerje med starši in otroci niti ne obstaja več, razen vzajemne dolžnosti preživljanja ob zakonsko izpolnjenih pogojih in zakonito dedovanje. ZZZDR v 124. členu določa, da otrok ni dolžan preživljati svojih staršev, če ti iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do njega. Poleg tega je v skladu z določbami Zakona o dedovanju določeno zakonito dedovanje, pri čemer lahko pa tako starši kot otroci v skladu s svojo voljo uredijo razpolaganje s svojim premoženjem za primer smrti.
Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo
Zakon o dedovanju ureja dve možnosti odpovedi dedovanju po prednikih. Za časa življenja prednika se izjemoma lahko potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, s sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti (137. člen Zakona o dedovanju). Taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni s sporazumom o odpovedi ali s poznejšim sporazumom določeno kaj drugega. Druga možnost pa je, da se dedič dediščini odpove z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, torej že po smrti prednika, ko je pokojnikova zapuščina že prešla na njegove dediče. Tudi taka odpoved velja za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje v svojem imenu. Odpoved ne more biti delna in ne pogojna ter se ne more preklicati. Pokojnikovi sorojenci dedujejo za svojim bratom ali sestro v primeru, če je eden od zapustnikovih staršev umrl pred zapustnikom. Dedujejo del zapuščine, ki bi šel zapustnikovemu staršu, če bi ta preživel zapustnika. V primeru zakonitega dedovanja se dediči namreč določijo v skladu z zakonsko določenimi dednimi redi. Dediči bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda. V prvem dednem redu so pokojnikovi otroci in njegov zakonec, ki dedujejo pred vsemi. Če pa je eden od zapustnikovih staršev umrl pred zapustnikom, dedujejo del zapuščine, ki bi mu šel, če bi preživel zapustnika, najprej njegovi otroci, torej zapustnikovi bratje in sestre. Pokojnikovi sorojenci so torej uvrščeni v drug dedni red. V tem primeru dedovanja po bratu ali sestri se lahko njegov sorojenec odpove dediščini z izjavo v zapuščinskem postopku (133. člen Zakona o dedovanju). Na podlagi zgoraj navedenega ocenjujemo, da veljavna zakonodaja že zadovoljivo ureja možnost odpovedi dedovanju.
Za, pod določenimi pogoji:
- da je oseba ki se za tako odločitev dopolni minimalno 21 let
- da se jo podrobno in jasno seznani s posledicami odločitve, na način, da se bo posledic tudi zavedala
- da se ob tej ponujeni možnosti v predlogu, ponudi tudi povratna možnost (recimo da si nekdo čez nekaj let premisli in želi povrniti odnos s starši v prvotno stanje)
- da se razmisli čigavi stroški bi to bili (vsekakor ne na plečih davkoplačevalcev) oz. da je zadeva predvsem samoplačniška, razen v kolikor bi strokovna služba centra za socialno delo presodila, da je tak ukrep v interesu ogrožene osebe in izhaja iz pobude ogrožene osebe same
- da se postopke ne zbirokratizira do nivoja, da bo v tej državi še več birokracije in eventuleno še več sodnih zaostankov in neprioritetnega dodatnega dela za socialne službe
toliko zaenkrat
lp
Ankdota, delim tvoje mnenje. Morda bi dodala še to, da pod budnim očesom kliničnega psihologa, ki bi tako ocenil, ali bi ta "ločitev" resnično pozitivno vplivala na člana, ki bi se od primarne družine želel pravno odtujiti, oz bi bil njegovo/njeno mnenje odločilno v fazi "ločevanja". Hvala za odziv.
Se strinjam. Treba je samo še opredeliti, kaj nasilje je. Ker eni ljudje so imeli sicer premalo ljubezni od staršev, niso pa doživljali alkoholizma, itd. Samo starši niso imeli časa zanje... Tudi takšni otroci potem čutijo zamero do svojih staršev in tudi marsikdo od njih bi se odpovedal svoji družini.
Lipi, pozdrav. Predvsem ne bi želela da predlog oz zakon, če bo uveljavljen ljudje "izkoriščajo" kot maščevanje. Sem močnega mnenja, da bi posameznik moral ali se vsaj trudil poiskati pomoč za vso družino, saj so vsi "vpleteni" in samo tako se lagko družino s pomočjo terapije ponovno, če so člani enakovredno motivirani seveda, združijo v smiselno celoto. Če pa primarna družina ne sprejema nobene odgovornosti za "pohabljenega" člana, potem članu ne preostane drugega, da če želi izboljšati svoj položaj na vseh podroćjih, da se odcepi od gnilega mentalnega jedra. Tega menim, ni dobro narediti iz jeze, ampak zato ,ker si želi ta član kvalitetno živeti naprej in se zaveda, da brez tega, da ohranja odnose, mentalno gnile odnose žive, bo samo še poglabljal stisko. Katoliška vera pravi "spoštuj očeta in mater", jaz pa pravim "samo, če si to zaslužita!"
Eni ne razumejo in samo vztrajajo pri tem, da mama je ena sama. Neumno, smo tudi taki, ki si je ne želimo, ker ni nikoli skrbela za nas, nam lagala, zdaj na stara leta, ko sva jo z bratom rešila bede v svoji lastni 100 let stari bajti, ko tudi za kruh ni imela, v mrazu preživela zimo, ker je ves cekin pognala za cigarete in mobitel, pa nama načrtno uničuje življenje. Zrihtala sva ji lep dom ostarelih, doplačujeva tretjino, dajeva ji mesečno žepnino 100 €, zdaj nama pa grozi s tožbami in naju dnevno ustrahuje, da naju bo uničila, ker to je njej še edini smisel tega usranega lajfa. Celo življenjenje je nategovala folk, delovne dobe ima 4 leta, zdaj, ko je pa nihče ne pogleda več se pa na naju spravlja. Uničuje mi družino, mož je zbolel zaradi stresa, hčerki sta znervirani, ker je vsakdanja domača debata, samo kje se moramo moje mami še za bati, kje bo udarila. Res si je ne želimo imeti v svoji družini, radi bi se ji odpovedali. Žalostno, toda resnično. O tem bi lahko napisala celo knjigo, toliko je dogodkov, ki so meni v prid, da ne bi imela več mame.
Mojcao, hvala ker si delila svojo bolečo zgodbo. Hvala, ker si dala svoj glas. 10 glasov je potrebnih, da je predlog sprejet. Pe še komu pokaži predlog in če se strinja, naj da prostovoljno svoj glas. Menim, da bi morali imeti vsaj pravico se staršem odreči.
Poleg zgoraj napisanega bi dodala še to, da razumem zakaj se morda nekateri ob tem predlogu čudijo ali morda celo zgražajo, saj primerjajo predlog s svojo situacijo in/ali s svojim odnosom do staršev, še posebej, če je le ta pozitiven. Poskusite se oddaljiti čustveno od tega občutka, in skušajte videti predlog s strani tistega, ki mu je vez do primarne družine v veliko breme. S tem zakonom bi se posamezniki, ki bi se odločili za ta korak, (ki bi seveda ne bil reversebilen) ne samo počutili svobodneje, temveč bi bili tudi ekonomsko bolj angažirani skratka bolj produktivni in seveda srečnejši, postali bi pozitivni steber družbe.
Katoliška cerkev pravi "bodi hvaležen materi in očetu", jaz pa pravim "samo, če si to zaslužita".