Sprememba zakona o izvršbi
Predlagam, da se po najhitrejšem možnem postopku spremeni zakon o izvršbi! Ta namreč v trenutni obliki upniku v gospodarskih zadevah ne nudi nobene pravne varnosti. Kot je že znano: podjetje A d.o.o. je za B d.o.o. opravilo storitev. A d.o.o. izstavi račun za storitev, B d.o.o. sicer plača davščine (če je obrnjena davčna osnova plača državi), zneska, ki ga dolguje A d.o.o. pa ne. Firma B se odloči in vloži izvršbo (za katero plača 32 EUR). Pri elektronskem vnosu ne obstaja možnost prilaganja dokazov (računa, potrjenih dobavnic, potrdil o storitvi, obrazcev "odprtih postavk"), zato B d.o.o. izkoristi luknjo v zakonu in vloži na sodišče ugovor zoper izvršbo (navadno dolžniki navajajo, da upnika ne poznajo, da jim ni znana osnova, na podlagi česar bi terjatev nastala itd.). S tem se sklep o izvršbi razveljavi, začne se pravdni postopek. Tudi za tega mora upnik ( A d.o.o., ki ni dobilo poravnanega niti enega evra s strani dolžnika) plačati sodno takso, višina katere zavisi od zneska odprtega računa. ABSURD! Če A d.o.o. nima dovolj sredstev za vodenje pravde proti B d.o.o., sodišče upniku poleg vsega naštetega naloži še plačilo 2/3 celotnih stroškov postopka.
To je pravna država? To je načrtno in legalizirano goljufanje poštenih podjetnikov.
V primeru, da se dolžnik v postopku izvršbe neupravičeno zgovarja, da upnika ne pozna, je potrebno nujno sprejeti člen, ki določa njegovo kazensko odgovornost oz. kategorizirati to dejanje kot naklepno poslovno goljufijo z visoko denarno kaznijo za odgovorno osebo družbe. Seveda pa bi vse bi bilo veliko lažje, če bi upniki imeli možnost že v začetku postopka vlaganja izvršbe možnost predložitve dokazov, na podlagi katerih bi sodišče ugotovilo utemeljenost zahtevka.
Lp
Uraden odziv pristojnega ministrstva je med drugim:
"Dolžniki vlagajo ugovore zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine le v cca 11% zadev, kar pomeni, da je v 89% zadev (teh pa je od ustanovitve Centralnega oddelka za verodostojno listino - COVL leta 2008 vsako leto okrog 200.000) zadeva pravnomočno rešena, ne da bi bilo potrebno zamudno vsebinsko presojanje, ki bi ga bilo treba opraviti, če bi upniki že ob vložitvi predloga za izvršbo prilagali listine. Upniki pridejo tako zelo hitro in poceni do poplačila, če dolžnik le razpolaga s premoženjem, na katerega je mogoče poseči v izvršbi."
Po mojem skromnem mnenju je to razmišljanje birokratsko. Če ima vlagatelj izvršbe možnost priložiti "dokazno gradivo" - torej račun, pogodbo ali karkoli, kar daje temelj njegovemu predlogu izvršbe na COVL-u, to še ne pomeni, da je potrebno s strani tamkajšnih uradnikov listine pregledati! Torej v vseh uspešnih postopkih, ki jih je, kot navaja ministrstvo dobrih 90%, se postopki ne bi podaljševali / ali zaposleni na COVLu dodatno obremenjevali.
Listine se bi seveda pregledale samo in zlasti v kolikor bi na podlagi izvršb prišlo do ugovorov. Na COVL bi po prejemu ugovora dolžnika pregledalo s strani upnika (torej predlagatelja izvršbe) predložene listine in presodilo ali je dolžnikov ugovor utemeljen ali ne. Na ta način bi se še dodatno zmanjšalo tistih - za ministrstvo "zgolj" 10% ugovorov. Seveda pa je "samo 10 odstotkov" zelo relativna številka. Če nekdo zapade v pozitivno rešenih 90%, se mu zdi 10% mala številka in seveda vice-versa...
V glavnem: če bi imelo pristojno ministrstvo voljo, bi z zelo enostavnimi prijemi lahko eliminiralo tudi večino ugovorov dolžnikov na izvršbo z izključnim namenom zavlačevanja in/ali zlasti dejanskega neplačila dolga.
Tako pa še vedno ostaja zakonodaja v mejnih primerih kot je moj, silno dovzetna za domiselne podjetnike, ki v le-tej iščejo (in žal tudi najdejo) luknje, ki omogočajo prevare.
Lp, Sebastijan
Torej, če prav razumem, bi bilo po tvojem v interesu upnika, da ima z vlaganjem predloga za izvršbo več dela.
V interesu upnika je, da ima stroške s prilaganjem dokumentacije, če bi se jo slučajno kdaj pregledovalo. V veliki večini primerov pa ne bi dokumentacije nihče gledal.
Kako točno bi upniku koristilo, da so v izvršilnem spisu priloge že ob vložitvi in ne šele ob ugovoru?
In na koncu še - koliko pa je tvoj predlog drugačen od sedanje ureditve? S to razliko, da predlagajo dokumentacijo upniki, če se to izkaže za potrebno?
Iz lastnih izkušenj naj še dodam, da se mi sistem izvršbe na podlagi verodostojne listine ne zdi problematičen v delu do ugovora (ki ga bo dolžnik lahko vložil v vsakem primeru - fakture gor ali dol!). Če pa bi morali vsakemu predlogu pripenjati dokumentacijo, bi to za nas pomenilo veliko oviro pri izterjavi dolgov.
O kakšnem strošku je govora pri pripenjanju dokumentov? Primerjaš slabih 40€ stroška izvršbe s stroškom enega skeniranega in v pdf format spremenjenega dokumenta. Res ne razumem tvoje trmoglavosti. Z veseljem se žrtvujem - če je to sploh kakšna žrtev?! - da poleg stroška (takse), ki ga moram kot upnik plačati pri vložitvi izvršbe, še nositi strošek pripenjanja dokumenta. Če država izhaja iz tega, da je povprečni podjetnik toliko računalniško opismenjen, da mu kot edino možnost ponudi elektronsko vložitev izvšbe, potem verjetno ni preveč pričakovati, da bo šlo tudi s skeniranjem ene (ali nekaj strani).
Tako da govoriti o nekih dodatnih obremenitvah za upnika kot tudi za sodišče, je po mojem mnenju nenavadno in nesmotrno.
Zakaj ne bi omogočili dodatne varnosti, če je to mogoče z minimalnimi popravki, ki poleg tega ne otežujejo/podaljšujejo postopkov, lahko pa pripomorejo k hitrejšemu reševanju tistih postopkov, kjer dolžniki zlorabljajo možnosti ugovora zoper izvršbo?
Poleg tega bi bilo pravično in za pravno državo tudi spodobno, da bi dolžnike, ki zlorabljajo pravico ugovora v skladu s kazenskim zakonikom tudi sankcionirala in uvedla zoper njih ustrezne postopke, kar pa se seveda ne dogaja. Tako država mirno gleda kako se dolžnik spreneveda in ga - kljub jasni kršitvi zakonodaje - ne preganja.
Lp.
Zate ne vem, ampak moj ČAS je strošek (ali pa čas tistega, ki ga plačujem, da to naredi namesto mene).
Še vedno ne pojasniš, kakšna konkretno zaščita je, da se dokazila pripenja vsakemu predlogu in ne samo, če je vložen ugovor. Prikaži mi na konkretnem primeru, s časovnico, da bo moja trda in trmasta glava razumela.
Ne vem, ali ali si že kdaj vložil predlog za izvršbo na podlagi več verodostojnih listin. Ali pa več predlogov v dnevu, denimo 20 predlogov po 20 listin. Jaz sem. Sem proti pripenjanju dokumentov. Predvsem zato, ker ne vidim koristi. Mogoče spremenim mnenje, ko KONKRETNE koristi dobim predstavljene od tebe.
Strinjam se, da je potrebno popraviti zakon o izvržbah. Potrebno je določiti najnižji znesek za katerega ti upnik lahko zaseže nepremičnino.
Menim, da ima upnik v rokah vse možnosti - ko govorimo o izterjavi manjših dolgov. Če imete dolžnikovo davčno številko in če ima dolžnik poslovni ali osebni račun, nepremičnino, premičnino, večjih težav nebi smelo biti. Verjetno pa se zaplete pri večjih zneskih, ki za izvršitelje niso zanimivi, saj so zaslužki bistveno manjši oz. enaki kot pri nizkih dolgovih (strošek za izvršitelja je približno 127,00€) ali pa dolžniku ni več kaj vzeti. Tu bi moral biti lastnik podjetja kot je d.o.o., zavod...osebno odgovoren in bi morali spremeniti zakon, da odgovarja z vsem svojim premoženjem, tako kot s.p.
Opozorila pa bi na drug problem, ki se pojavlja v zadnjih letih. Upniki, ki imajo veliko manjših dolžnikov se vse prevečkrat poslužujejo izvržb oz. poplačilo dolga preko izvršitelja, priča smo tudi zasegu premičnin ali nepremičnin za majhne, izterljive zneske.
Zaskrbljujoče je dejstvo, da ti lahko upnik preko izvršitelja za 1€ dolga lahko zaseže nepremičnino ali vozilo...čeprav so tako nizki zneski izterljivi preko poslovnih ali osebnih računov. Zasežena premičnina ali nepremičnina gre na dražbo za dolgovani znesek, verjetno se najdejo trije dražbeniki, kupijo za minimalno ceno, potem pa za malo večjo prodajo. Stanovanja, ki smo jih kupili ali zgradili v preteklost, tako legalno, za majhen znesek menjajo lastnika. Kdor še ni izkusil bližnjega srečanja z izvršitelji si ne more predstavljati kakšne prijeme uporabljajo. Grozilno pismo, obisk z "gorilami"...Ugovor proti izvržbi preko izvršitelja ni mogoč. Z izvršiteljem se lahko samo dogovoriš o takojšnjem plačilu, za kar pa ne dobiš računa. Vse papirje dobi upnik. Meni osebno je izvršitelj za dolg 52 € za neplačilo odpadkov, naračunal 207,00€ (ustno sporočilo), zasegel mi je tudi vozilo in tega še vedela nisem, ker ne dobiš v roke nobenega potrdila, razen položnice kot potrdilo o plačilu.Šele po par mesecih sem od upnika na zahtevo prejela stroškovnik in na vprašanje kako to, da so mi kljub takojšnjemu plačilu zasegli vozilo in o zasegu vozila nisem bila obveščena, so mi pojasnili, da pač nekaj morajo napisati, da opravičijo strošek.??? Potrebno je zaščititi tudi dolžnika, kajti izterljivi zneski naj se izterjajo preko poslovnih ali osebnih računov.
l.p.
Navedba drži.
Številke za l. 2010 pa so (glej www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/110327_BILTEN_SS_2010& , str 376):
število predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine (torej elektronskih): 213885
število ugovorov: 24121
število pritožb: 6055
Pravno sredstvo je bilo torej vloženo v 14% zadev.
pol ure x 213885=106.942,50 ur = 13.367,75 delovnih dni
od tega 91.970,55 ur (oz. 11.496,27 dni) brez potrebe
Ne razumem, zakaj bi za zaščito upnika (pri čemer absolutno soglašam, da je upnika potrebno zaščititi), predhodno dodatno nadzorovali utemeljenost njegovega predloga. Dolžnik bo lahko ugovarjal, tudi če bo imel pred seboj dobavnico, fakturo itd., upniku pa bo še dodatno oteženo vlaganje predloga, saj bo imel več dela s skeniranjem, pripenjanjem ... dokumentov.
Dvomim, da navedba glede števila ugovorov zoper izvršbo drži, statističnih podatkov nimam in jih nisem nikjer zasledil (ali sploh obstajajo - oz na kakšni osnovi ste prišli do podatka, da večina dolžnikov ne ugovarja?). Sodišča pa po mojem mnenju s tem, da pregledajo nekaj papirjev, ki dokazujejo resničnost upnikovih trditev (npr. faktura, dobavnica itn.) nikakor ne bi imela več dela in postopek bi se zavlekel kvečemu za pol ure. V sedanjem primeru pa se postopek zaradi luknje v zakonu lahko podaljša za 2 leti ali celo več (kot traja pravda na sodišču - ob naših nesprejemljivo dolgih rokih). Prav tako je neumnost, da mora upnik plačevati za sodne stroške (takse) zaradi malomarnosti zakonodajalca, ki sodišču v začetni fazi ni naložil, da mora resničnost trditev vlagatelja izvršbe preveriti (s tem, da upnik predloži dokazila). In jagoda na torti nerodnosti zakona je ta, da se stranka v postopku, ki zavestno navaja napačne informacije ustrezno ne kaznuje.
Po domače: zakonodaja ščiti prevarante.
Sliši se nenavadno, ampak večina izvršb se konča brez ugovora. Če bi moralo sodišče pregledovati priloge in ugotavljati, ali je predlog utemeljen, bi to zavleklo postopek izdaje sklepa, dolžnik pa bi še vedno imel možnost pravnega sredstva.
Poleg tega se je zakonodaja spremenila tako, da ima upnik v primeru, da dolžnik v ugovoru izjavi, da upnika ne pozna, možnost zavarovanja svoje terjatve.