Ukinitev obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo za vse
Zakaj argumenti zagovornikov prispevka v praksi ne delujejo?
1. Trditev o »novem stebru socialne varnosti« in odpravi »mrtve črke na papirju«
Zagovorniki trdijo, da prejšnji zakon iz leta 2021 ni imel stabilnega vira financiranja in da obvezni prispevek vzpostavlja univerzalno socialno pravico, dostopno vsem.
• Protiargument: Pravica na papirju ne pomeni ničesar, če storitev fizično ne obstaja. Država je uvedla obvezen prispevek, ne da bi prej zagotovila dovolj prostih mest v domovih za starejše ter dovolj negovalcev in drugega osebja. Plačevanje prispevka posamezniku ne daje nobenega zagotovila, da bo storitev takrat, ko jo bo potreboval, dejansko takoj na voljo in takšna, kot jo potrebuje. Dokler primanjkuje kadra in postelj, pobiranje denarja ne odpravlja »mrtve črke na papirju«, ampak le ustvarja nov strošek brez zagotovljene protistoritve.
2. Trditev o »medgeneracijski solidarnosti« in pravični porazdelitvi bremena
Zagovorniki izpostavljajo načelo vzajemnosti, po katerem danes prispevajo mladi in aktivni, ko bodo oskrbo potrebovali sami, pa bodo zanjo prispevali drugi.
• Protiargument: Takšen sistem je za mlajšo generacijo izrazito nepravičen in tvegan. Mladi zaposleni, ki šele vstopamo na trg dela, bomo v svoji delovni dobi iz naslova tega prispevka vplačali najmanj 15.000 do 20.000 evrov – ob višjih plačah in napredovanjih skozi leta pa še bistveno več (skupaj s prispevkom delodajalca celo več kot 30.000 do 40.000 evrov). Ker sistem ne deluje kot osebni varčevalni račun, se ta denar ne beleži kot naše osebno dobroimetje. Če se bo katera od prihodnjih vlad čez 10 ali 20 let odločila sistem spremeniti ali prispevek ukiniti, bo ves denar, ki smo ga vplačali v vmesnem času, za nas nepovratno izgubljen in nam ga ne bo nihče vrnil ali upošteval.
3. Trditev o »demografski predvidljivosti« in razbremenitvi družin
Zagovorniki opozarjajo na staranje prebivalstva in trdijo, da državni proračun sam ne bo zmogel pokrivati stroškov, zato naj bi namenski prispevek zagotovil dolgoročno predvidljivost in razbremenil posameznike ter njihove otroke.
• Protiargument: Prav zaradi hitrega staranja prebivalstva in vse manjšega števila delovno aktivnih ljudi je takšen prispevek na dolgi rok popolnoma nepredvidljiv. Nihče ne more vedeti, kakšno bo stanje v državi čez 30, 40 ali 50 let, ko bo današnja mlada generacija dejansko potrebovala oskrbo. Namesto da država zaposlenim že zdaj jemlje del zaslužka za negotove obljube v daljni prihodnosti, bi morala ljudem pustiti njihov denar. Če posameznik prihranke daje na stran sam, ima nad njimi popoln nadzor in si lahko v starosti z lastnim denarjem sam takoj plača storitve (tudi pri zasebnih ponudnikih), če javni sektor ne bo mogel zagotoviti prostega mesta v domu ali dovolj osebja.
4. Trditev o »stabilnem namenskem viru« in »krepitvi kadra«
Zagovorniki poudarjajo, da dolgotrajna oskrba ne sme biti odvisna od vsakoletnih proračunskih prioritet in da so zbrana sredstva nujna za razvoj oskrbe na domu ter izboljšanje pogojev in plač zaposlenih v oskrbi.
• Protiargument: Reševanje plač v enem delu javnega sektorja z uvajanjem novega prispevka na plače vseh delavcev ni pravično niti sistemsko sprejemljivo. Po isti logiki bi lahko uvedli poseben prispevek pri plačah za vsak sektor posebej – za zdravnike, učitelje, policiste, sodnike itd. Hkrati se država kadrovskega primanjkljaja loteva z napačnimi ukrepi, kot so državni razpisi za štipendije za poklice v zdravstvu (denimo za bolničarje-negovalce, ki so bili vključeni v razpis za ŠL 2025/2026). Takšno usmerjanje javnega denarja ne prinaša želenih rezultatov, saj se mladi ne bodo odločali za zahteven poklic, ki na koncu prinaša nizek prihodek, ne glede na štipendijo med šolanjem. Namesto uvajanja kratkoročnih štipendijskih ukrepov naj država proračunska sredstva raje neposredno nameni za konkurenčnejše plače osebja in s tem dejansko spodbudi zaposlovanje ter ohranitev kadra v tem sektorju.
Predlog rešitve
Zaradi vseh navedenih razlogov predlagam, da Vlada RS in Državni zbor RS pripravita spremembo zakona, s katero se obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo v celoti ukine za vse zavezance, področje dolgotrajne oskrbe pa se financira s preglednejšo in učinkovitejšo prerazporeditvijo obstoječega državnega proračuna.